M. Ž.

M. Ž.

Te dni se Jana Dular, 28-letna pravnica iz Jurke vasi, odpravlja nazaj v Afriko, kjer živi že zadnja štiri leta. Težko jo že pričakujejo v Malaviju — v vasi Mazembe ob velikem sladkovodnem malavijskem jezeru. Tam je postavila izobraževalni center za otroke s posebnimi potrebami in učnimi težavami, v katerem učencem daje znanje, ki jim bo lahko omogočilo boljše življenje.

»Če želite afriškemu otroku pomagati, mu dajte dobro izobrazbo, dober začetek,« je izpostavila Jana in dodala, da je v Afriki kakovostna izobrazba, ki jo dobijo le v privatnih šolah, privilegij bogatih. V javnih brezplačnih šolah pa je zgodba drugačna; v njih ena učiteljica sama poučuje do 150 otrok naenkrat, mnogi med njimi nimajo zvezkov ne jutranjih malic ali kosila. »Izobrazba, ki jo dobijo v javnih brezplačnih šolah, je v primerjavi s plačljivimi privatnimi šolami šibka. Veliko otrok ima posebne potrebe oziroma učne težave, več kot 60 odstotkov jih ne izdela razreda, a se z njimi nihče ne ukvarja. Program društva Ela pa pomaga ravno tem otrokom,« je srčno razlagala. Zasebne šole lahko stanejo do 300 evrov na leto, povprečna plača pa je okoli 30 evrov na mesec, zato si večina staršev takšnega šolanja otrok ne more privoščiti.

In Jana pomaga, veliki uspehi pa so tu. Že v prvem letu delovanja v Malaviju je s kolegico Bernardo Nemec ustanovila humanitarno organizacijo ELA (v Sloveniji imenovano Društvo ELA). Društvo je z donacijo Ekologov brez meja zgradilo 140 kv. metrov velik izobraževalni center sredi malavijske vasi Mazembe. Tam vsako dopoldne izvajajo 3-urni program za pomoč prvošolčkom s posebnimi potrebami. Vsako popoldne pa center na široko odpira svoja vrata z različnimi izobraževalnimi delavnicami (poučevanje angleščine, matematike, pisanje, branje, športne in likovne delavnice) za okoli 200 otrok vseh starosti.

ZA GLAVO IN TUDI ŽELODEC

A otrokom Elina ekipa prostovoljcev, zaposlenih učiteljev z Jano na čelu, ne pomaga le pri izobraževanju, temveč jih tudi nahranijo. Vse leto vsak dan opoldne vsi otroci s posebnimi potrebami jedo v centru obilno kosilo. Kar 2 leti pa je društvo Ela vsako jutro omogočalo zajtrk kar 350 šolarjem javne brezplačne šole. »Enomesečni zajtrk za enega otroka stane le en evro, tako da vsak evro najde svoje mesto,« je razložila.

Na afriški kontinent je prvič stopila oktobra 2008 še kot študentka prava na ljubljanski fakulteti. Tam je želela pod drobnogled vzeti mednarodne posvojitve ter že po parih dneh vedela, da mora v Afriki tudi ostati in s kakovostnimi projekti pomagati otrokom do boljše izobrazbe. Po enem letu življenja na črni celini se je vrnila v Slovenijo in diplomirala, nato pa se kot prostovoljka odpravila nazaj na kontinent barv, sonca, pozitive, glasbe, veselja, hrupa, smejočih se ljudi, neskončnega pogajanja, izzivov, medsebojne pomoči ...

NAZAJ V AFRIKO!

Tako je med drugim v tanzanijski savani pomagala pri gradnji osnovne šole za masajske otroke, v Ugandi je vodila projekt pomoči pigmejski skupnosti (okoli 1000 ljudem), ki je bila izgnana iz gozdov na polja zaradi zaščite goril, da so se privadili drugačnemu življenju, se naučili poljedelstva, zdaj pa je njen dom Malavi, ki je, kot pravi, čudovita dežela toplih ljudi in celo najvarnejša država v Afriki.

Vseskozi je močno povezana s Slovenijo, pa ne le zaradi čudovite ljubeče družine, temveč tudi zaradi vseh, ki ji pri njenem delu pomagajo. Vse donacije, s katerimi je vodila humanitarne projekte v treh državah, je dobila v Sloveniji, razen zadnje, ko je društvu Ela denar za otroško igrišče podarilo angleško podjetje Leo. V domovini so društvu na pomoč priskočili Ekologi brez meja, ki so zbrali 15.000 evrov za gradnjo izobraževalnega centra, Rotary klub Novo mesto je poklonil podporo pri gradnji osnovne šole za masajske otroke, Rotary klub Dolenjske Toplice pa je največji donator do zdaj. S projektom Matching Grant so Elinemu centru podarili 14 solarnih panelov, kar pomeni, da je to edina stavba v vasi z elektriko, kupili pa so jim tudi rabljen avto, s katerim Jana lahko prevaža bolne otroke v bolnišnico. Rotarijci so pomagali tudi pri gradnji sanitarij za Eline učence, pomagali pri nabavi učnih pripomočkov za delavnice in zares omogočili uspešno delovanje izobraževalnega centra, ki dnevno ponuja program za več kot 200 vaških otrok. Jana nekaj denarja za izvajanje projektov zbere tudi s predavanji po slovenskih osnovnih in srednjih šolah.

Slovenijo vsako leto obišče za kakšen mesec in pol. A srce jo vleče nazaj v Afriko, v njeno drugo domovino.

Članek je bil objavljen v aktualni, 44. številki Dolenjskega lista z dne 30. oktober 2014.