Arhiv Štajerskega Tednika

A povod za pogovor je vendarle dosežek, ki ga zmorejo le redki izbranci – opravljen Špartatlon. Preizkušnja, ki tudi med ultramaratonci zbuja strahospoštovanje, je dolga 246 kilometrov in poteka od Aten do Šparte. Špartatlon temelji na teku Feidipida, ki je pred bitko pri Maratonu v dnevu in pol tekel iz Aten v Šparto, da bi poiskal pomoč proti Perzijcem. Marjeta je bila tokrat v vlogi tekmovalke, Srečko pa v vlogi spremljevalca. Sicer se različnih ultramaratonov – gorskih in ravninskih – udeležujeta oba.

Kakšen je bil načrt pred samim nastopom in kako je bilo potem to videti na sami preizkušnji, ki je trajala kar 36 ur?

Marjeta: „Najpomembnejša je odločitev o samem tempu teka. Najpogostejša napaka je, da začneš prehitro in ti potem sredi preizkušnje telo enostavno odpove. So pa seveda stalno prisotne kakšne krize: najprej te boli ena stvar, potem to mine in te začne boleti nekaj drugega … V teh trenutkih je najpomembnejše, da v glavi ostaneš zbran in da ohraniš miselnost, da ti bo uspelo odteči do konca. Če že na začetku dvomiš o svojih sposobnostih in nisi prepričan o uspehu, potem je vse skupaj težje in je velika verjetnost, da ti ne bo uspelo. Fizična pripravljenost je pomembna, še pomembnejša pa je psihična: glava je tista, ki odloča o tem, ali boš zmogel, ali ne – če seveda ne pride do poškodbe.

Preberite več v Štajerskem Tedniku