Arhiv NTRC

Da je samo osveščanje o pravilnem vedenju v naravi premalo, je prepričan sodelavec Zavoda za gozdove Slovenije in predsednik komisije za Evropske pešpoti v Sloveniji Jože Prah. Ob vedno večjem obisku gozdov, ki je opazen od pojava epidemije koronavirusa, s sodelavci opaža številne negativne posledice. »Preveč je tistih, ki v naravi puščajo svoj viden odtis. Za seboj puščajo smeti, povzročajo hrup, avtomobil pustijo, kjerkoli se jim zdi.« Slab vpliv na naravo po njegovem prepričanju nedvomno terja ukrepanje vseh sodelujočih. Prah meni, da so zakoni, uredbe in pravilniki glede obnašanja v naravi dobro pripravljeni, a ljudje vsega naštetega ne spoštujemo dovolj. Zato je po njegovem prepričanju enako kot na drugih področjih javnega življenja tudi obnašanje v naravi treba urediti po sistemu korenčka in palice. Zapleta se prav pri sankcioniranju, saj je v Sloveniji manj kot 20 gozdarskih in okoljskih inšpektorjev. Sogovornik meni, da bi jim pri vzpostavljanju reda v naravi morali pomagati še drugi.

Kaj prinaša povečan obisk narave?

V naravo prihaja vedno več ljudi, ki niso planinci in ki ne poznajo pravil primernega obnašanja. Ljudi vseh starostnih skupin, od otrok v vrtcu do starejših, je treba ves čas osveščati, da je gozd občutljiv prostor, ki ga je treba varovati. Obiskovalec, ki prihaja v naravno okolje, bi moral spoštovati določila posebnega kodeksa z naslovom Obisk v naravi, ki ga je leta 2018 sprejelo 27 različnih organizacij v državi. Kodeks govori o načinu obnašanja, ki temelji na spoštovanju narave, sebe, drugih, lastnine in lokalne skupnosti. Vendar podobno kot na drugih področjih življenja, osveščanje ni dovolj.

Dostop do gozda je za Slovence nekako samoumeven. Je v kateri drugi evropski državi praksa drugačna?

Le v osmih državah evropskega prostora je dostop do gozda urejen podobno kot v Sloveniji. Morda je področje še nekoliko bolj liberalno kot pri nas urejeno v skandinavskih državah. Pri naših severnih sosedih, Avstrijcih, je zgodba popolnoma drugačna. Že v okolici Vrbskega jezera lahko vidimo ogromno tabel, kjer piše, da je dostop prepovedan. Pri nas na dojemanje prostega dostopa do gozda najverjetneje vplivajo gosta poselitev in zgodovinske razmere. A zavedati se moramo, da je skoraj 80 odstotkov gozdnih površin v državi v zasebni lasti približno 450 tisočih lastnikov. Skoraj kamorkoli v naravo se podamo, smo gostje na površini, ki je v lastni nekoga drugega.

Kaj natančno pomeni prost dostop do gozda, o katerem govori Zakon o gozdovih?

Prost dostop v naravo pomeni prosto hojo oseb po gozdu ter drug dostop v gozd na lastno odgovornost, ki je v skladu s predpisi, ki urejajo gozdove. Zakon si po svoje velikokrat razlagamo glede vožnje v naravnem okolju. Zakon o ohranjanju narave pravi, da se lahko z vozili na motorni pogon po gozdu vozimo le po javnih in nekategoriziranih cestah, ki so namenjene za javni cestni promet. Po gozdnih cestah pa le, če to ni v nasprotju z režimom posameznih cest ter na območjih, ki so s prostorskimi načrti določena kot površine za rekreacijo in šport ter namenjena tudi vožnji z vozili na motorni pogon. V naravnem okolju, torej izven navedenih cest in območij, je prepovedano voziti, ustavljati, parkirati in organizirati vožnjo z vozili na motorni pogon ali z vozili na drug pogon. Izjeme so naštete v Zakonu o ohranjanju narave. Med njimi so gospodarjenje z gozdovi, upravljanje z divjadjo ter službene vožnje, ko gre na primer za opravljanje javne gozdarske službe, inšpekcijske službe, gašenje, reševanje …

Tudi parkiranje vozil v gozdovih je težava, kajne?

Vozilo na motorni pogon je dovoljeno ustaviti ali parkirati v pasu petih metrov izven vozišča, če je to v skladu s cestnoprometnimi predpisi in če temu ne nasprotuje lastnik zemljišča. To pomeni, da v gozdu ne moremo parkirati kjerkoli. Še posebej je treba paziti, da s parkiranim vozilom ne oviramo dostopa do gozdih vlak in skladišč lesa. Kar prevečkrat se zgodi, da lastniki gozdov naletijo na parkirana vozila in ne morejo izvajati svoje dejavnosti.

Kakšna so pravila za tiste, ki se v gozd podajo s kolesi?

Preberite še ...

Zanimivosti

Presenetite jo drugače kot običajno

Zakon določa, da po planinskih poteh, ki ne vodijo po poljskih poteh ali gozdnih prometnicah, vožnja s kolesi, razen v izjemnih primerih, ni dovoljena. Zakon o planinskih poteh sicer omogoča dvonamembnost nekaterih planinskih poti. Poti, kjer je možno tudi kolesarjenje, so posebej označene in vpisane v register. Na Celjskem je na primer precej poti, ki omogočajo tako pohodništvo kot kolesarjenje na Lisci. Skozi celjsko in savinjsko območje vodi tudi nekaj etap Slovenske turnokolesarske poti.

Ena od oblik sproščanja v naravi je spust z gorskimi kolesi oz. »downhill«. Bi bilo za okolje bolje, če bi bilo v naravi posebej urejenih več prog za to dejavnost?

Paleta dejavnosti, ki jih ljudje počnejo v naravi, je res široka in s tem ni nič narobe. Površinam za »downhill« je po mojem mnenju treba nameniti svoje mesto, jih označiti in jih na ta način tudi zavarovati. Tako na regionalni kot državni ravni bi morali poiskati prostore, kjer bi bil možen spust z gorskimi kolesi in kjer bi bilo to sprejemljivo z družbenega vidika in vidika varstva narave. Če bi kolesarji imeli urejene poti, se ne bi vozili tam, kjer ni primerno. Dober primer je ureditev gorskokolesarskega parka Cilenca v Zagorju ob Savi, ki ponuja več prog in so ga namenu predali minulo soboto. Gre za primer, kako lahko uporabniki ob soglasju lastnikov zemljišč in državnih ustanov primerno uredijo takšen prostor.

Foto: Arhiv NT (TimE) in US

V tiskani izdaji Novega tednika več tudi o opažanjih, ki jih imajo glede vožnje v naravnem okolju v zavodu Kozjanski park. Sodelavci, ki izvajajo naravovarstveni nadzor, lahko voznikom napišejo globo. Je pa ustavljanje voznikov precej zahtevno. Več tudi o neprimernem ravnanju v planinah, na katerega opozarja Planinska zveza Slovenije.

Preberite več v Novem tedniku