Arhiv NTRC

»Tako rečem vsak torek zvečer, ko skočim na ›rajžo‹ po obronkih Nove Cerkve, saj imamo že osemnajst let pohode v okviru turističnega društva. Vmes grem pogosto še na Kislico in Stolpnik. Brez vsakoletnega obiska Triglava ne gre in vsakič prinesem od tam kamenček,« pove in pokaže svojo zbirko, ki jo krasi školjka iz Finisterre kot spomin na prehojeno Camino Primitivo. Novodobna Alma, kot jo je nedavno poimenovala prijateljica, je sicer mobilna specialna pedagoginja v OŠ Glazija, zato so njene poletne počitnice kot nalašč za brezskrbna popotovanja. Z možem Jurijem sta te dni že na portugalskem delu znamenite romarske poti.

Dober par

Otroštvo je preživljala v bloku v Celju, a so bile počitnice namenjene bivanju v naravi, obiskom Logarske doline ali pohodom v Julijce. »Doma smo imeli čez celo steno dnevne sobe fototapeto visokogorja in verjetno me je tudi to nekako zaznamovalo. Oče je strasten planinec in če kje v hribih zaidem, ga pokličem in me vedno prav usmeri. Ta pohodniška strast se je pri meni pojavila šele kasneje. Mama mi je kupila planinsko transverzalno knjižico in me prvič peljala na Peco. Verjetno je bilo to prelomno.« Začela je zbirati planinske žige, čeprav je prej trdila, da tega ne bo nikoli počela. »Gore so še vedno moja strast, z možem sva jih veliko prehodila. Za dolge pohodne poti je bil ključen obisk Nepala.« O Himalaji je sanjala že dolgo in ni veliko razmišljala, ko je prijateljica, ki je tam že bila, predlagala to pot. »Dotaknila se me je hoja na dolge razdalje in spoznala sem, da sva z nahrbtnikom dober par.«

Prepričana je, da se vse stvari v življenju zgodijo z razlogom. Tako je bilo tudi s Caminom, za katerega pravi, da jo je »poklical«. »Najprej sem prebrala nekaj knjig o tej poti, svoje izkušnje mi je prenesla prijateljica, ki se je vrnila vsa ožarjena ... Sklenila sem, da bom nekoč šla tudi sama. Pred leti sva z možem na tej poti proslavila 20-letnico poroke. V 20 dneh sva prehodila pot iz Ovieda na severu Španije do Santiaga, Finisterre in Muxie. Tudi moža je ta izkušnja navdušila. Bila sva drug z drugim, hodila sva z roko v roki …« se spominja Valerija. To lepo energijo med njima so opazili tudi drugi in ju spraševali za recept srečnega zakona. Pravi, da ga nima, a da je poleg ljubezni pomembno spoštovanje med zakoncema. Dodaja, da bi moral vsak par, ki se odloča za skupno življenje, opraviti kakšno podobno preizkušnjo, saj se na takšni poti pokaže človekov značaj.

Sama na Gorenjsko

Za 50. rojstni dan si je mož zaželel, da bi spet šla na Camino. Valerija je že kupila letalski karti, a ker je bilo to leta 2020, ko se je zaradi epidemije svet zaprl, je njun načrt padel v vodo. Takrat se je odločila za hojo po Sloveniji. Ker ima rada gore, se je odločila, da bo krenila proti Gorenjski. Jakobova pot ima namreč štiri glavne veje, poleg gorenjske še primorsko, prekmursko-štajersko in dolenjsko. Iz Ljubljane je pogumno krenila kar sama in se ni posebej obremenjevala zaradi zapisov na spletu, da je pot bolj slabo označena in da se pohodniki izgubljajo. »Sama sem se odločila, da ne bo tako. Malo me je vendarle grizlo, kaj bi lahko šlo narobe, a me je mož pomiril, da je Slovenija tako majhna, da je lahko po mojem klicu v dveh urah pri meni. Pa še vse je lažje že zaradi jezika, ker ni treba na letalo ... To me je pomirilo, vedela pa sem, da so pri nas lahko težave z nočitvami, zato sem pri prijateljicah na Gorenjskem že prej preverila, ali bi lahko prenočila pri njih, če bi to potrebovala.«

Pred odhodom je obiskala moževega bratranca v Dravljah, kjer vodi župnijo, in ji je dal blagoslov za na pot. Kot pravi, se je odločila, da ne more iti nič narobe, in res je bilo tako. Po tednu hoje je dosegla Višarje, navdušena nad seboj, da je zmogla. »Takrat sem ugotovila, da me ničesar več ni strah.«

Pot po slovenski Jakobovi poti se sicer precej razlikuje od slavne španske različice, pohodnikov je zelo malo, ugotavlja Valerija, a imajo domači kraji poseben čar. »Naša dežela je zelo razgibana in hoja je bolj zahtevna. Kar nekaj iznajdljivosti potrebuješ, da si urediš možnost prenočevanja. V pomoč je spletna stran Društva prijateljev poti svetega Jakoba. Hkrati hoja po Sloveniji zaradi svoje slikovitosti ponuja osupljive razglede. Na potopisnih predavanjih vedno ponavljam, da je Slovenija (čudo)vita dežela. Toliko naravnih biserov imamo na majhnem prostoru in pred nosom krasne poti.«

Na območju medvedov

Leto kasneje z Jurijem še vedno nista mogla na Camino in Valerija, opogumljena z izkušnjami z Gorenjske, se je sama odpravila peš do Trsta. »Vedno se na hitro odločim. V nekaj minutah imam pripravljen nahrbtnik, saj zdaj že vem, kaj vzeti. Potrebujem le nekaj majic, da ni treba nenehno prati, za cilj pa imam s seboj malo boljše oblačilo, da proslavim dosežek.«

Če greš na pot brez velikih pričakovanj in ne veš točno, kaj te čaka, je včasih bolje, pravi. »V Logatcu sem zagledala velik rumen napis, za katerega sem domnevala, da pomeni dobrodošlico za obiskovalce, a se je izkazalo, da opozarja na območje medvedov ...« Malo jo je stisnilo v želodcu in ko se je ukvarjala s tem, kaj bi počela, da bi bila n poti čim bolj glasna, se je za nameček še izgubila v gozdu. »Nazadnje me je srečal traktorist in me usmeril na pravo pot. Takrat sem prehodila 42 km in sploh nisem vedela, da imam toliko kilometrov v nogah. Primorsko vejo sem prehodila v štirih dneh. Strah zaradi medveda me je pripeljal do odločitve, da dolenjskega kraka Jakobove poti ne bom prehodila sama. To sem storila v družbi dveh prijateljic za lanske prvomajske praznike, letos sva s prijateljico prehodili še del prekmursko-štajerske poti od Kobilja do Vojnika.«

Foto: osebni arhiv

Več v tikani izdaji, ki je izšla 6. julija.