Arhiv NTRC

»Stranke pravijo, da najprej želijo poiskati pomoč v sistemu javnega zdravstva, kjer dobijo napotnico pri osebnem zdravniku, nato ugotovijo, da bi za psihološko pomoč morale čakati osem mesecev ali leto dni,« pravi psihoterapevtka Damijana Voglar iz Celja. »Skrbi me predvsem področje psihološke pomoči otrokom, kjer je stroka v javnem zdravstvu izredno kadrovsko podhranjena,« doda.

»Predvsem za otroke, ki doživljajo duševne stiske, a pomoči ne morejo dobiti pol leta, pomeni to ogromno škodo. Vsi vemo, kaj pomeni pol leta v razvoju otroka. To je čas, ko se lahko zgodijo ogromne spremembe. Če starši in otroci ne dobijo pravočasne pomoči, se težava le poglobi. Premalo možne pomoči je tudi za odrasle. Razumem, da kolegi strokovnjaki, ki delajo v sistemu javnega zdravstva, enostavno ne zmorejo vsega. Da je psihoterapevtska pomoč uspešna, potrebuje človek minimalno vsaj psihoterapevtsko uro na teden. Kolegi v javnem zdravstvu enkrat tedensko naročajo ljudi morda en mesec dni, nato pa si terapije sledijo vsak mesec ena. S tem pa se ›izgublja‹ psihoterapevtski proces, ki postane le oblika svetovanja, kar je veliko manj učinkovito. Mislim, da so celovite spremembe nujne.«
Na primer da oseba doživlja hudo tesnobo ali panične napade, v kolikšnem času potrebuje pomoč, s katero te simptome ublaži ali prepreči? Ne mislim na zdravila, ampak na terapijo.
Pri paničnih napadih je nujno treba – ker so simptomi tesno povezani s fizično pojavnostjo – izključiti fizične vzroke v organih ali organskem sistemu. Ko so drugi vzroki izključeni, je zelo pomembno, da je pomoč čim hitrejša, da se ljudje ne ujamejo v lastne zanke. Ko človek izve, da je telo zdravo, a so hkrati v človeku prisotni strahovi ali tesnoba, to poraja dodatno skrb. Pojavi se vprašanje: »Kaj, če niso vsega ugotovili …?« Ko panični napad pride do izraza, so te misli pogosto prisotne. Ljudje mislijo, da bodo umrli in da imajo le še nekaj trenutkov ...
… in strah se le povečuje?
Da. To ljudi prestraši, ker ne vedo, kaj se dogaja. Če bi človek vedel, da je to samo panični napad, ki ga lahko obvlada, bi se lažje umiril. Če tega ne ve, simptomi pridobivajo moč. Ljudje prihajajo v stanja, ko samo čakajo, kdaj bo naslednji panični napad. To je vrtenje v začaranem krogu. Osebni zdravnik mora osebo, ki se mu o tem zaupa, napotiti čim prej na terapijo. Če je situacija zelo težka, lahko zdravniki predpišejo zdravila, ki ublažijo simptome. Ampak če oseba s strokovno pomočjo ne išče in predeluje vzroka za panične napade, se hitro znajde v starem vzorcu. Moje osebno in strokovno mnenje je, da oseba potrebuje čim hitrejšo psihološko pomoč.
Kaj, če družinski zdravnik pri osebi zazna samomorilne misli?
Nikoli ne moremo vedeti, kaj se v človeku dogaja. Vsak sum, ki kaže na samomorilnost, je treba vzeti skrajno resno. Nekdo te misli izrazi, nekateri o tem ne govorijo. Vsak zdravnik bi moral reči, da je treba takoj poiskati psihiatrično pomoč. Nekateri zdravniki so zelo osveščeni in takoj napotijo osebo v Psihiatrično bolnišnico Vojnik. Tudi sami se pogovorijo z bolnikom. Ta lahko psihiatrično pomoč v Vojniku poišče tudi brez napotnice. Tega ljudje pogosto ne vedo, v tem primeru gre za nujno prvo pomoč. Kadar človek doživi hudo stisko, mora biti prva psihiatrična pomoč vedno dostopna.
Opažate velik porast ljudi, ki potrebujejo pomoč?
Epidemija je razgalila marsikatero stvar. Kot sulica je zadela predvsem medosebne odnose. Zaradi skrhanih ali disfunkcionalnih odnosov so ljudje pogosto poiskali psihoterapevtsko pomoč. Družine so se med epidemijo »srečale same s seboj«, z zamerami, željami in s pričakovanji.
Epidemija je pokazala, da se ljudje premalo pogovarjamo. Če bi se pogovarjali več, bi bilo stisk manj?
Veliko je težav, ki so nastale zaradi situacije, ko so bili starši več časa z otroki, morali so biti ves čas prisotni pri izobraževanju, tudi otroci so bili naveličani vsega, posledično so bili zahtevnejši do staršev. Nato se je epidemija umirila, počasi se vračamo v delno »normalno« življenje, dejavnosti je več, starši so se ponovno spremenili v »prevoznike« otrok na dejavnosti … Nekateri ne znajo živeti drug z drugim, čutiti sočloveka in hkrati biti pripravljeni na frustracije.  Pogosto stranke povedo, da jih je epidemija prisilila, da »vidijo« drug drugega. Torej če bi – kot ste dejali – negovali pogovore o sebi, o skupnih pričakovanjih, željah, če bi bili vajeni strpnosti drug do drugega, če bi se naučili drug drugemu dati prostor, bi zaprtje med epidemijo preživeli z manj stresa. Nekateri povedo, da je bila epidemija celo podarjen čas za družino. Nekateri so torej v njej videli priložnost. A je tudi veliko takšnih, ki je niso tako začutili.

Foto: SHERPA

Preberite še ...

· Začetki na Petrolu

Se še spomnite, česa ste se naučili na vaš prvi delovni dan?

Preberite več v Novem tedniku