Arhiv NTRC

»Moški sem in umrl bom kot moški,« pravi odločno. Ne želi, da zapišemo njegovo ime. Ker še ni čas za to. Ker družba še vedno ne more ali noče sprejeti transspolnih ljudi. »Dvajset let sem živel kot ženska in dvajset let sem imel težave,« pravi. Od letošnjega januarja ima končno dokumente, v katerih sta zapisana njegovo novo ime in pravi spol. Pot do te socialne tranzicije je bila dolga. Pred nekaj meseci je začel še medicinsko tranzicijo. »Kljub jemanju moških hormonov sem po videzu še vedno ženska. Prijatelji in družina me naslavljajo z novim imenom in novimi zaimki, drugače je v javnosti. Še vedno me imajo za žensko in to bo, tega se zavedam, trajalo še nekaj časa,« pripoveduje. Da bi si zaslužil denar za medicinsko tranzicijo, je več mesecev delal v gostinstvu. In bil ljubica, punca, gospodična ...

Kako ste sprejemali takšno naslavljanje? Ste ga preslišalI ali vas je prizadelo?

Na žalost je najbolje, da gre človeku takšno naslavljanje skozi eno uho noter in skozi drugo ven. Sčasoma se tega navadiš in se utrdiš. Saj se moraš, drugače se ti lahko zmeša. K sreči sem imel šefa, ki me je razumel, bilo pa mi je zelo težko priti iz varnega okolja doma, kjer spoštujejo moje ime in moje nove zaimke, v družbo, kjer moj spol ni viden navzven in kjer ni varno, da ljudem govorim o sebi. Nekoč mi je nek moški, ko je izvedel, da sem transoseba, celo grozil s smrtjo. Nisem ga prijavil policiji, ker sem se bal, da me morda ne bo jemala resno in bom doživel še eno razočaranje. Včasih je lažje, če se delaš, da se nekaj ni zgodilo.

Ampak vseeno boli?

Odvisno, kakšen je dan. Če me kot žensko naslovijo starejši ljudje, je lažje, ker vem, da o transljudeh ne vedo veliko, čeprav smo tukaj že od nekdaj, Nismo nov pojav. Ko ljudem povem o sebi in če to sprejmejo, mi ni težko, ko jih moram popraviti. Težava je, kadar se na moje razkritje odzovejo burno. Nekaterim je grozno, drugim je nerodno, ker so o meni razmišljali drugače in me tudi videli drugače. Zato sem tudi nehal govoriti o sebi. Zaradi odzivov ljudi mi je bilo velikokrat zelo neudobno. Počutil sem se kot klovn, čeprav sem samo želel, da bi me ljudje spoštovali, da bi spoštovali moje novo ime in moje nove zaimke.

Rekel si, da si bil do dvajsetega leta uradno ženska. Kdaj si spoznal, da to nisi?

Zaradi očeta sem imel težko otroštvo, vendar imam super mamo, ki me nikoli ni silila v nič. Ni se vmešavala v moje oblačenje ali v moje vedenje. Bilo mi je zelo udobno in še danes mi je doma ob njej in sestri zelo lepo. Tudi ženstven sem, če mi tako ustreza. Začelo se je v osnovni šoli, kjer so nas ločevali na deklice in fantke, kar mi ni bilo všeč. Zakaj bi se moral uvrščati med deklice, če mi ni do tega, sem se spraševal. Ker sem bil tega vajen od doma, sem tudi v šoli povedal, kaj želim delati in česa ne. Na primer da nočem plesati, ampak igrati nogomet. Seveda me niso upoštevali in to je zelo vplivalo na moje duševno zdravje. Že v otroških letih sem zaradi te neskladnosti med mojim počutjem in pritiski od zunaj zapadel v depresijo, mučila me je tesnobnost. Stopnjevalo se je iz leta v leto in v puberteti, ko sem se bolj začel zavedati sebe in svojega telesa, doseglo vrelišče. Izgubil sem svojo identiteto. V glavi sem vedel, kdo sem, čeprav sem se počutil kot v kletki. Ko sem se pogledal v ogledalo, podoba v njem ni bila prava. Kot da sem gledal popolnega tujca. Ko sem dobil menstruacijo, je bil to najhujši dan mojega življenja. Sestra mi je rekla, da je to normalno. Meni ni bilo. Tudi to je vplivalo na mojo psiho. Ves čas sem se iskal in se spraševal, kdo sem. Do sebe sem čutil sočutje in hkrati veliko sovraštva. Bil sem žalosten in jezen. Razočaran sem bil nad lastnim telesom, ki ga nisem mogel spremeniti, tudi če sem veliko telovadil in se pravilno prehranjeval. Vem, da je moje telo lepo, vendar ni skladno s tem, kar sem.

So te težave zdaj mimo ali so vsaj blažje, kot so bile nekoč?

Zdaj so omiljene. Mami sem se razkril, ko sem bil star devetnajst let. Povedal sem ji, da se ne počutim kot dekle. Odgovorila mi je, da to sploh ni težava in da bova skupaj poiskala rešitev. Tudi sestra, ki je moja velika zaveznica, se je lepo odzvala.

Poti, po katerih morajo hoditi transspolne osebe, so zelo različne. Vsak od vas je drugačen, edinstven. Po kakšni poti ste šli vi, da bi se bolje počutili?

Pri spoznavanju samega sebe sem sprejel tudi tiste dele telesa, ki mi niso bili všeč. Včasih me je motil moj obraz, zdaj me ne več. Po hormonski terapiji se bo najbrž marsikaj spremenilo. Za vsako transosebo je pomembno, da se najprej sprijazni s tem, da je ne glede na to, kakšna je navzven, v resnici tisto, kar čuti v sebi. Jaz sem moški, čeprav sem videti drugače. Čeprav me imajo drugi za žensko, sem še vedno moški. Moški sem se rodil in kot moški bom umrl. Ko sem si to razjasnil, se je vse nekako »poklopilo«. Začel sem hormonsko terapijo, šel bom na tako imenovano zgornjo operacijo, s katero odstranijo prsi.

Ko ste se razkrili mami in sestri, ste potem lažje prenašali sebe in odnos okolice do vas?

Preberite še ...

Zanimivosti · Oglas

Toplotne črpalke: Pametna naložba za varčno, trajnostno in udobno ogrevanje vašega doma

Na začetku mi je bilo grozno. Zelo me je bilo sram, ker sem razkril nekaj, kar sem dolgo skrival in v kar niti sam nisem bil popolnoma prepričan, in sem bil zaradi tega v veliki stiski. Pri iskanju odgovora na vprašanje, kdo sploh sem, mi je najbolj pomagala terapevtka v društvu Legebitra.

Doma ste iz manjšega kraja. Kako vas tam sprejemajo?

(smeh) Doma in s prijatelji sem tisto, kar sem v resnici. Moški in z moškim imenom. Ko grem k sosedom na kavo ali na obisk k starim staršem, sem še vedno ženska. Da se jim doslej nisem razkril, je bilo premišljeno. V življenju kljub vsemu hodim po poti najmanjšega odpora. Včasih je bolj varno in manj težavno, če česa ne poveš. Ne vem, koliko časa bom še lahko tajil. Zelo težko je in včasih imam občutek, da izdajam samega sebe. Je pa vseeno pomembno, da vem, kdo sem, kljub temu, kar se dogaja okrog mene.  (Foto: osebni arhiv)

Celoten članek preberite v tiskani izdaji Novega tednika, ki je izšla 26. oktobra 2023

Preberite več v Novem tedniku