Arhiv Štajerskega Tednika

Marsikdo se sprašuje, koliko azbesta je še vedno na slovenskih strehah, torej azbestno-cementnih kritin, in vgrajenega v stavbe. Kot kaže, še vedno preveč!

»Odgovor na to želimo že kar nekaj let. V ustreznih odborih državnega zbora smo večkrat nastopili z zahtevo, da po letu 1999, ko je bila taka analiza narejena in začrtane nacionalne smernice za azbest, to naredimo ponovno, da vidimo, kje smo. Vsi člani odborov, brez izjeme, so se strinjali, da je to treba narediti. Vendar je ostalo neuresničeno, ker pristojna ministrstva niso pokazala nobenega interesa, da bi se to dejansko naredilo. Projekt zahteva nekaj denarja, ki pa ga nihče ne da. Tako lahko povem le, da je problem še vedno zelo aktualen, vendar se na vsak način hoče pomesti pod preprogo, čeprav ljudje še vedno zbolevajo in bodo še naprej!« pravi poznavalka te problematike, prof. dr. Metoda Dodič Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana.

Azbestna vlakna so v naravi neuničljiva

Skrb vzbuja, kolikšen del Slovenije je še danes, po dobrih dveh desetletjih od prepovedi proizvodnje in prodaje azbestnih izdelkov, močno obremenjen z rakotvornim azbestom. Ponekod so k temu prispevale nekdanje tovarne azbestno-cementnih izdelkov. »Največja obremenjenost je gotovo še vedno tam, kjer se niti tovarne niti okolja ni očistilo. Prav tako povsod, kjer so azbest in azbestne odpadke odlagali nekontrolirano na smetišča ali kar v naravo. Azbestna vlakna so namreč v naravi tako rekoč neuničljiva! Nikakor ne smemo zanemariti veliko kilometrov vodovodnih cevi in divjih odlagališč, šol z vinazom, tovarn z azbestno-cementno kritino in tako naprej.«

Skriti azbest v stavbah

(Renata Ucman)

Preberite več v Štajerskem Tedniku