Arhiv Štajerskega Tednika

»Prvi simptomi so se pojavili marca 2003, ko naenkrat nisem čutila jezika, nasploh leve polovice obraza, dobila sem tudi mravljince v noge. Sprejeli so me na pediatrični oddelek, da bi ugotovili, kaj je narobe. Po nekaj dneh bolnišnične oskrbe se je zdravstveno stanje začelo izboljševati, izvidi vseh preiskav, na katere me je takrat zdravnica poslala, so bili v redu in tako je bila postavljena diagnoza ob odpustu iz bolnišnice, da so problemi psihogeno obarvani,« je povedala Monika, ki je sprejela zdravniško mnenje, čeprav sama ni videla razloga za pojav teh težav, saj je bila dobra učenka, tudi s starši se je dobro razumela, njena najstniška ljubezen je cvetela …

»Čez kak mesec se mi je zdravje spet poslabšalo, nisem čutila desne roke in noge. Začeli so se pojavljati dvomi, ali je to še vedno psihogeno ali se z mano dogaja kaj bolj resnega.«

Monika nazaj na pediatrijo ni hotela, za pregled na nevrološkem oddelku pa je bila še premlada. Njena hoja se je iz dneva v dan slabšala.

Na očetovo zahtevo so ji zamenjali pediatra, te je Moniko takoj poslal na MR možganov in punkcijo hrbtenjače, ker je sumil, da bi lahko šlo za obolenje živčevja. Njegovi sumi so bili upravičeni. Izvidi preiskav so pokazali, da gre za neozdravljivo bolezen – multiplo sklerozo.

Nešteto vprašanj ob postavljeni diagnozi

Preberite več v Štajerskem Tedniku