Arhiv Štajerskega Tednika

Zlato mašo si je p. Benjamin želel obhajati prav na binkošti, ker je bil takrat rojen in ker je bil dan pred binkoštmi bil tudi posvečen v duhovnika. Kot je zbranim sorodnikom in župljanom povedal v pridigi, mu je pol stoletja duhovništva minilo hitro. Na poti je bilo veliko težkih trenutkov, a v spominu so mu ostali predvsem lepi in prijetni, ki so ga motivirali za nadaljnje delo in trud za vernike in Cerkev. V pridigi je orisal svojo življenjsko pot in nanizal nekaj dogodkov, ki so se mu globoko vrezali v spomin.

79-letni zlatomašnik je odraščal v številni kmečki in verni družini na manjši haloški kmetiji, ki je zahtevala pridne in delovne roke očeta Janeza in mame Nežke. Rojen je bil kot zadnji otrok. Starejša brata Ivan in Franc ter sestri Marija in Anica so žal že vsi pokojni. Rodil se je kot droban otročiček, zato so mu starši dali veliko ime – Ferdinand. Vsi otroci so pomagali na kmetiji, kot najmlajši je bil zadolžen za pašo. S sosedovimi otroki so marsikatero ušpičili. Dobro se spominja, kako so ob sobotah, ko je ob 16. uri v zvoniku zazvonilo delopust, lahko prenehali težka dela. V nedeljo in za praznike so hodili peš v cerkev. Oče in mati sta bila zelo verna, vsak večer so molili rožni venec in prepevali.

Preberite več v Štajerskem Tedniku