Ali smo postali ujetniki dnevnih nizov v aplikacijah?
Vas prekinjen niz korakov, lekcij na Duolingu ali ogenjčkov na Snapchatu spravi v slabo voljo? Odkrijte, zakaj in kako lahko postanemo ujetniki spletnih aplikacij.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ste že opazili precej nenavadno navado, ki jo ima vedno več ljudi? Štejejo korake do dnevnega cilja, med odmorom za malico odgovarjajo na vprašanja v japonščini, ko hodijo domov ali celo sedijo na kosilu, pa se sproti še slikajo in fotografijo pošiljajo naprej svojim Snapchat prijateljem. Vse to poteka avtomatsko, kot bi dihali svež zrak, če slučajno kaj pride vmes in ne morejo izpolniti svojega dnevnega cilja, pa jih preplavi nemir, tesnoba ali neprijeten občutek, da so nekaj pomembnega zamudili.
Morda se dogaja celo vam, pa se sploh ne zavedate. Ko ob desetih zvečer pogledate na svoj pametni telefon, ugotovite, da vam do zastavljenih desettisoč korakov manjka še slabih 500. V sebi začutite močno potrebo, da teh petsto korakov opravite. Ni važno kako, pomembno je le, da ne izgubite svojega streaka. Tako se odpravite na hodnik in začnete »marširati«. Ne zato, ker bi vaše telo potrebovalo dodatno gibanje, ampak ker imate za seboj že 146 zaporednih dni, ko ste dosegli zastavljeni cilj. Če danes odnehate, bo vaš niz prekinjen.
PREBERITE TUDI:
Podobno se lahko zgodi pri učenju tujega jezika. Čeprav smo utrujeni in se nam ne ljubi več razmišljati, odpremo Duolingo in opravimo še eno kratko lekcijo. Na Snapchatu prijatelju pošljemo fotografijo, ki nima posebne vsebine, zgolj zato, da ohraniva ogenjček, ki označuje najino vsakodnevno izmenjavanje posnetkov. V vseh treh primerih smo morda začeli z dobrim namenom. Želeli smo se več gibati, se naučiti tujega jezika ali ohranjati stike. Toda sčasoma lahko postane pomembnejše od prvotnega cilja prav tista neprekinjena številka na zaslonu.
Zakaj nam je torej tako težko dopustiti, da se niz prekine? In kako lahko aplikacija, ki naj bi nam pomagala razvijati koristne navade, postopoma začne usmerjati naše vsakodnevne odločitve?
Ko številka postane pomembnejša od napredka
Dnevni nizi oziroma streaki temeljijo na preprostem načelu. Vsakič, ko opravimo določeno dejavnost, se naš dosežek zabeleži. Če jo ponovimo naslednji dan, se niz podaljša. Če izpustimo dan, ga lahko izgubimo. Aplikacije nas na napredek opozarjajo s številkami, grafikoni, simboli in obvestili, ki nas spodbujajo, naj nadaljujemo.
Takšno spremljanje napredka je lahko koristno. Ko želimo razviti novo navado, nam dnevni opomnik pomaga, da nanjo ne pozabimo, prikaz dosežkov pa daje občutek, da se trud obrestuje. Težava pa lahko nastane, če se naša pozornost preusmeri z dejavnosti predvsem na njen zapis v aplikaciji. Namesto da bi se vprašali, koliko smo se danes naučili, nas zanima predvsem, ali smo ohranili niz. Namesto da bi presodili, ali smo se dovolj gibali, preverjamo, ali je števec dosegel zahtevano številko.
Da se to res lahko zgodi, sta pokazali raziskovalki Jackie Silverman in Alixandra Barasch v raziskavi, objavljeni leta 2023 v znanstveni reviji Journal of Consumer Research. V sedmih študijah sta preučevali, kako prikazovanje zaporednih dosežkov vpliva na našo pripravljenost, da neko dejavnost nadaljujemo.
Ugotovili sta, da smo bolj motivirani za nadaljevanje, kadar aplikacija našo preteklo dejavnost prikazuje kot neprekinjen niz, kot kadar je ta niz prekinjen. Pri tem je posebej zanimivo, da razlike ni povzročalo nujno dejansko število opravljenih dejavnosti, temveč način, kako so bile predstavljene. Isti trud je lahko dobil drugačen psihološki pomen zgolj zaradi prikaza na zaslonu.
Raziskava je pokazala, da lahko ohranjanje niza postane samostojen cilj. Ne trudimo se več samo zaradi koristi, ki nam jih prinaša dejavnost, ampak tudi zato, da ne bi izgubili zaporedja, ki smo ga ustvarili.
Zakaj nas izguba niza tako prizadene?
Eden od razlogov je psihološki pojav, ki mu pravimo odpor do izgube. Raziskave odločanja kažejo, da lahko izgubo nečesa, kar že imamo, doživljamo močneje kot primerljivo pridobitev. Ko smo nekaj dosegli, nam postane pomembno, da to tudi obdržimo.
Pri dnevnih nizih je zanimivo, da pravzaprav ne izgubimo tistega, kar smo dosegli. Če smo se 200 dni učili španščino, naše znanje zaradi enega izpuščenega dne ne izgine. Če smo mesec dni redno hodili na sprehode, en dan počitka ne izniči koristi preteklega gibanja. Izgubimo le neprekinjen zapis, ki pa smo mu medtem pripisali veliko vrednost.
Daljši ko je niz, večji pomen mu lahko pripisujemo. Občutek imamo, da smo vanj vložili ogromno truda, zato bi bilo škoda odnehati prav zdaj. Če smo vztrajali 199 dni, si rečemo, da moramo zdržati vsaj do dvestotega. Ko dosežemo 200 dni, pa se že pojavi naslednji cilj. Tako lahko nekaj, kar se je začelo kot prijetna spodbuda, postane obveznost brez jasnega konca.
K temu lahko prispeva tudi naša predstava o sebi. Če se imamo za disciplinirane in vztrajne, lahko prekinitev niza doživimo kot osebni neuspeh. Številka na zaslonu postane nekakšno potrdilo, da smo takšni, kot si želimo biti. Ko se niz prekine, nas zato ne razočara samo izgubljeni dosežek, ampak tudi občutek, da smo razočarali sami sebe.
Vendar je med izpuščenim dnevom in osebnim neuspehom velika razlika. Če danes ne naredimo 10.000 korakov, to še ničesar ne pove o naši disciplini, zdravju ali vztrajnosti. Pove samo, da danes nismo dosegli številke, ki smo si jo zastavili oziroma nam jo je predlagala aplikacija.
Ko ogenjček postane merilo prijateljstva
Pri družbenih omrežjih dobijo dnevni nizi še dodatno razsežnost. Na Snapchatu se ob zaporednem vsakodnevnem izmenjavanju fotografij ali videoposnetkov med prijatelji pojavi simbol ognja, ob njem pa številka, ki označuje trajanje niza. Če si posnetkov ne pošiljamo več, nas aplikacija opozori, da se bo niz kmalu prekinil.
Ker pri tem sodelujeta dve osebi, lahko vzdrževanje niza postane tudi družbena obveznost. Če pozabimo poslati fotografijo, nimamo nujno občutka, da smo izgubili samo številko. Morda se bojimo, da bomo razočarali prijatelja ali da bo prekinitev razumel kot znak nezanimanja.
Zanimiv vpogled v to vedenje ponuja raziskava, objavljena leta 2022, v kateri so raziskovalci opravili poglobljene intervjuje s 25 mladostniki, starimi od 14 do 18 let. Zanimalo jih je, kakšen pomen pripisujejo Snapchatovim dnevnim nizom in kako se dogovarjajo o njihovem ohranjanju. Ugotovili so, da so nizi postali del njihovih vsakodnevnih odnosov, zaradi njihovega pomena pa so se morali mladostniki včasih celo posebej dogovarjati, kako jih bodo vzdrževali in kaj pomeni njihova prekinitev.
Ker je šlo za manjšo kvalitativno raziskavo, iz nje ne moremo sklepati, kako pogosto se to dogaja med vsemi uporabniki Snapchata. Vseeno pa dobro pokaže, kako lahko digitalni simbol, ki naj bi spodbujal komunikacijo, vpliva tudi na pričakovanja v prijateljskih odnosih.
Tako se lahko zgodi, da fotografij ne pošiljamo več zato, ker bi želeli nekaj deliti, temveč predvsem zato, da ne bi prekinili niza. Ogenjček sicer kaže, kako dolgo vzdržujemo vsakodnevno izmenjavo posnetkov, ne pove pa, kako kakovostno je naše prijateljstvo.
Aplikacije imajo svoje cilje, mi pa svoje
Dnevni nizi so del širšega pojava, ki mu pravimo igrifikacija oziroma gamifikacija. Gre za uporabo elementov, značilnih za igre, v dejavnostih, ki same po sebi niso igre. To so lahko točke, ravni, značke, lestvice, dnevni izzivi in nagrade za vztrajnost.
Takšni prijemi lahko povečajo motivacijo in nam pomagajo razvijati navade. Toda pri aplikacijah obstaja pomembna razlika med tem, kar želimo doseči mi, in tem, kar želi doseči ponudnik aplikacije. Mi se želimo naučiti tujega jezika, izboljšati telesno pripravljenost ali ohranjati prijateljstva. Ponudnik pa ima lahko poleg teh ciljev tudi interes, da aplikacijo uporabljamo čim pogosteje.
Zanimiv primer je Duolingo, ki je leta 2020 spremenil način ohranjanja dnevnih nizov. Pred spremembo je bilo treba za nadaljevanje niza doseči dnevni učni cilj, po spremembi pa je zadostovala že ena opravljena lekcija. Podjetje je spremembo preizkusilo in ugotovilo, da se je povečal delež uporabnikov, ki so se po dveh tednih še vračali v aplikacijo. Hkrati je manj uporabnikov dosegalo svoje dnevne učne cilje.
To ne pomeni, da se zaradi krajših lekcij ne moremo učinkovito učiti. Pokaže pa, da redna uporaba aplikacije in dejanski učni napredek nista nujno isto. Lahko smo zelo uspešni pri ohranjanju niza, ne da bi učenju namenili toliko pozornosti, kot smo si sprva želeli.
Zato je koristno, da se občasno vprašamo, ali nam aplikacija še vedno pomaga pri cilju, zaradi katerega smo jo začeli uporabljati. Če vsak večer odpremo lekcijo samo zato, da ohranimo niz, je morda čas, da preverimo, koliko se ob tem dejansko naučimo.
Kdaj motivacija postane breme?
Vztrajnost sama po sebi ni težava. Prav nasprotno, rednost je pogosto pomembna pri razvijanju novih spretnosti in koristnih navad. Tudi če se nam kdaj ne ljubi telovaditi ali učiti, je pravzaprav pozitivno in koristno, da lahko uporabimo orodja, ki nas nekoliko spodbudijo. Problem nastane le, ko aplikacije začnejo tako močno psihološko vplivati na nas, da nimamo sami več prave svobode pri odločitvi.
Če lahko izpustimo dan, kadar smo bolni, utrujeni ali imamo pomembnejše obveznosti, ne da bi nas to posebej vznemirilo, nam dnevni niz služi kot koristna spodbuda. Če pa se zaradi prekinitve počutimo nesorazmerno krive, postanemo tesnobni ali začnemo prilagajati vsakdan predvsem zahtevam aplikacije, je smiselno razmisliti o svojem odnosu do nje. Se morda razkriva, da je dejavnost izgubila del svoje prostovoljnosti in da nas pri njej vse bolj vodi potreba po izogibanju neprijetnemu občutku?
Zanimivo je tudi, kaj se zgodi, ko niz vendarle prekinemo. Raziskava Silvermanove in Barascheve je pokazala, da lahko prekinitev zmanjša našo pripravljenost za nadaljevanje dejavnosti, še posebej kadar smo zanjo krivili sebe. Možnost, da niz popravimo, pa je ta učinek omilila.
Tako lahko isti sistem, ki nas spodbuja k vztrajnosti, po enem samem izpuščenem dnevu tudi oslabi našo motivacijo. Namesto da bi se osredotočili na vse, kar smo že dosegli, se lahko začnemo ukvarjati predvsem s tem, da smo pokvarili popolno zaporedje.
Kako ohraniti navado, ne da bi postali ujetniki številk?
Najprej je koristno ločiti dejanski napredek od njegovega prikaza. Če smo v enem mesecu opravili 25 sprehodov, je to lahko odličen dosežek, četudi niso bili razporejeni v 25 zaporednih dni. Če smo se tujega jezika učili štirikrat na teden, smo morda napredovali bolj, kot če bi vsak dan opravili eno lekcijo zgolj zaradi ohranjanja niza.
Pomaga lahko tudi, če si cilj zastavimo nekoliko drugače. Namesto da zahtevamo popolno vsakodnevno doslednost, si določimo tedenski obseg dejavnosti, ki dopušča počitek, nepredvidene obveznosti in spremembe načrtov. Tako ostanemo osredotočeni na tisto, kar želimo doseči, ne da bi nam en sam izpuščen dan pokvaril občutek uspeha.
Če nas obvestila o izgubi niza vznemirjajo, jih lahko izklopimo. Nekaterim bo koristilo tudi, če za nekaj časa prenehajo spremljati dnevni števec in opazujejo, kako to vpliva na njihovo motivacijo. Morda bomo ugotovili, da se brez stalnega preverjanja številk gibamo ali učimo z več veselja. Morda pa bomo spoznali, da nam spremljanje napredka resnično pomaga.
Dober preizkus je vprašanje, kako bi se počutili, če bi se naš niz jutri prekinil. Bi bili nekoliko razočarani, potem pa brez večjih težav nadaljevali? Ali bi nas izguba številke tako prizadela, da bi imeli občutek, da je bil ves dosedanji trud zaman?
Dnevni nizi nam lahko pomagajo razviti vztrajnost, vendar ne povedo vsega o našem napredku. Če zaradi bolezni izpustimo sprehod, zaradi utrujenosti preskočimo lekcijo ali prijatelju kakšen dan ne pošljemo fotografije, s tem ne izgubimo vsega, kar smo prej dosegli.
Najbolj zdrava navada ni tista, ki je nikoli ne prekinemo, ampak tista, h kateri se znamo vrniti tudi po premoru, brez občutka krivde ali neuspeha.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
