Nevidna kletka v naši glavi: Kako nas neopazno ujamejo lastna prepričanja
Ena sama izkušnja ali informacija lahko spremeni naše občutke. Zakaj iz svojih prepričanj ustvarimo pravila, ki nas začnejo omejevati in nam povzročajo čustveno stisko?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ste bili že kdaj presenečeni, kako hitro se vam je do nečesa spremenil odnos? Včasih je dovolj le ena neprijetna izkušnja ali prepričljiva informacija, da nekaj, kar smo nekoč počeli z veseljem, nenadoma začne v nas vzbujati odpor, strah ali občutek krivde. Še posebej zanimivo je, da takšnih odzivov pogosto ne moremo odpraviti, čeprav razumsko vemo, da pretiravamo. Kako je mogoče, da imajo naša prepričanja tolikšno moč, da nas začnejo celo omejevati? Se jih sploh lahko osvobodimo?
Verjetno imamo vsi kakšno pravilo, ki se ga držimo skoraj brez razmišljanja. Morda smo se odločili, da ne bomo več jedli sladkorja, da moramo vsak dan telovaditi ali da si nikakor ne smemo dovoliti določene napake. Sprva se nam je odločitev zdela razumna, saj smo želeli izboljšati svoje zdravje, videz ali življenje, sčasoma pa lahko postane tako pomembna, da nas že sama misel na njeno kršitev spravi v čustveno stisko.
Predstavljajmo si, da smo si dolga leta za zajtrk radi privoščili kruh z maslom. Potem na družbenem omrežju naletimo na vplivneža, ki nazorno prikazuje njegovo kalorično vrednost in opozarja, da se prav zaradi takšnih živil redimo. Njegova razlaga se nam zdi razumljiva in se nam zato močno vtisne v spomin. Tako močno, da naslednjič ob pogledu na maslo ne pomislimo več na prijeten okus, ampak do njega začutimo odpor. Morda se nam celo zagabi.
Odličen primer je tudi kokakola. Verjetno je marsikdo že videl fotografijo, na kateri je bila količina sladkorja v kozarcu te priljubljene pijače prikazana z ustreznim kupčkom sladkornih kock. Fotografija je zelo nazorna, zato ni presenetljivo, da je koga spodbudila k odločitvi, da bo odtlej pil le še različico brez sladkorja. Odločitev lahko postane tako trdna, da v lokalu ne moremo spiti pijače, ki nam jo natakar prinese v neoznačenem kozarcu. Čeprav smo naročili različico brez sladkorja in nimamo posebnega razloga za dvom, nas že možnost, da bi po pomoti zaužili običajno kokakolo, tako vznemiri, da kozarec raje pustimo nedotaknjen.
Zakaj lahko neka informacija tako močno spremeni naše občutke? Kako je mogoče, da se nam nekaj, kar nam je bilo všeč, nenadoma upre? In zakaj nam razum včasih ne pomaga, čeprav se zavedamo, da naše pravilo nima več pravega smisla?
Odgovor se skriva v načinu, kako naši možgani povezujejo izkušnje, informacije, spomine in čustva. Ti procesi nam omogočajo, da se učimo in prilagajamo, vendar lahko ustvarijo tudi odzive, ki nas omejujejo bolj, kot bi si želeli.
Čeprav bomo te procese v prispevku najlažje ponazorili s primeri iz prehranjevanja, se njihov vpliv še zdaleč ne konča pri hrani. Naše izkušnje in prepričanja oblikujejo tudi odnos do drugih ljudi, partnerskih zvez, dela, denarja, uspeha in lastnih sposobnosti. Ena slaba izkušnja nas lahko prepriča, da nekomu ne moremo več zaupati, ponavljajoče se kritike pa, da za določeno stvar nismo dovolj sposobni. Sčasoma lahko takšna prepričanja postanejo tako samoumevna, da niti ne pomislimo več, da bi lahko bilo drugače.
Naši možgani se učijo tudi takrat, ko tega ne opazimo
Ena najpomembnejših nalog možganov je, da iz preteklih izkušenj sklepajo, kaj lahko pričakujemo v prihodnosti. Če se je nekaj izkazalo za prijetno, si bomo podobno izkušnjo verjetno želeli ponoviti. Če nas je nekaj prizadelo, prestrašilo ali nam povzročilo slabost, pa bomo naslednjič previdnejši.
Pri tem ne gre samo za zavestno pomnjenje. Možgani ustvarjajo povezave med dražljaji in njihovimi posledicami, te povezave pa lahko vplivajo na naše vedenje, še preden o njem dobro razmislimo.
Zelo nazoren primer je odpor do določene alkoholne pijače. Morda smo jo nekoč radi pili, potem pa nam je bilo po njej tako slabo, da je danes ne moremo več niti povohati. Čeprav od neprijetne izkušnje mine več let, nam lahko že vonj povzroči občutek slabosti.
V psihologiji temu pravimo pogojeni odpor do okusa. Gre za obliko asociativnega učenja, pri kateri možgani povežejo okus ali vonj z neprijetnim telesnim stanjem.
Posebnost tega mehanizma je, da lahko nastane že po eni sami izkušnji, tudi če se slabost pojavi šele več ur po zaužitju. Možgani si povezavo zapomnijo, ker je z vidika preživetja koristno, da se hitro naučimo izogibati hrani ali pijači, ki bi nam lahko škodovala.
Toda pri tem se lahko tudi zmotijo. Če smo pojedli določeno jed, pozneje pa nam je postalo slabo zaradi virusne okužbe, lahko kljub temu razvijemo odpor do te jedi. Čeprav hrana ni povzročila bolezni, jo naši možgani povežejo z neprijetno izkušnjo.
Tu se pokaže nekaj pomembnega: občutek je lahko povsem resničen, čeprav povezava, na kateri temelji, ni pravilna. Ko se nam določena hrana zagabi, se ne pretvarjamo. Naš odziv je resničen, vendar to še ne pomeni, da je hrana za nas tudi zares nevarna.
PREBERITE TUDI:
Kako lahko že informacija spremeni naše občutke?
V primerih z maslom in kokakolo našega odnosa do živila ni spremenila neprijetna telesna izkušnja, temveč informacija, ki smo jo prejeli. Možgani se namreč ne učijo zgolj iz tega, kar neposredno doživimo. Na naše občutke vplivajo tudi informacije, pričakovanja, spomini in mnenja drugih. Še posebej močne so lahko informacije, ki jih spremljajo nazorne podobe ali izrazita čustva.
Kako pomembno vlogo imajo pri tem drugi, lepo pokaže raziskava, objavljena leta 2012 v znanstveni reviji PLOS ONE. Raziskovalci so v dveh poskusih preučevali, ali lahko mnenja drugih spremenijo našo oceno okusa hrane in pijače.
V enem od poskusov so študentkam predstavili informacijo, da druge študentke ne marajo pomarančnega soka. Udeleženke, ki so izvedele za to negativno mnenje svoje skupine, so nato tudi same sok ocenjevale manj pozitivno. V drugem poskusu so udeleženke po zaužitju prigrizka prebrale negativne ocene drugih. Pozneje so poročale, da jim je bil prigrizek manj všeč, čeprav so ga pred branjem ocen doživljale podobno kot udeleženke v primerjalni skupini.
Raziskava je bila omejena na študentke, vendar lepo pokaže, da lahko že informacije o tem, kaj si o hrani mislijo drugi, vplivajo na to, kako jo vrednotimo.
To je še posebej zanimivo v času družbenih omrežij, kjer smo vsakodnevno izpostavljeni prepričljivim sporočilom o tem, kaj bi morali jesti, kako bi morali biti videti in katerim navadam bi se morali odpovedati.
Če nam je določen vplivnež všeč in mu zato zaupamo, lahko njegovo mnenje postopoma postane del našega lastnega prepričanja. Kadar informacijo spremlja še strah pred pridobivanjem telesne teže ali občutek, da določeno živilo ni primerno za nas, se lahko spremeni tudi naš čustveni odnos do njega.
Vendar je pomembno razlikovati med spremembo mnenja in naučenim odporom. Če se po novih informacijah odločimo, da bomo jedli manj masla, gre lahko za povsem premišljeno odločitev. Če pa nas že pogled nanj navda z gnusom ali krivdo, se je vredno vprašati, kaj smo s tem živilom začeli povezovati.
Kaj se pravzaprav dogaja v možganih?
Naši možgani nimajo posebnega predala za razumna prepričanja in drugega za čustva. Ko nekaj zaznamo, se informacije obdelujejo v več medsebojno povezanih možganskih omrežjih, ki sodelujejo pri spominu, ocenjevanju pomembnosti, zaznavanju telesnih občutkov in odločanju.
Pri naučenem odporu do okusa ima pomembno vlogo insula, del možganske skorje, ki sodeluje pri zaznavanju okusa in notranjega telesnega stanja. Pri učenju čustvenega pomena dražljajev sodeluje tudi amigdala, pri vrednotenju možnosti in uravnavanju vedenja pa različna področja čelnega režnja. Raziskave pogojenega odpora kažejo, da pri takšnem učenju sodeluje več povezanih možganskih struktur, ne samo eno središče za strah ali gnus.
To pomaga razumeti, zakaj se lahko na določeno stvar odzovemo telesno, še preden se zavestno odločimo, kaj si o njej mislimo.
Ko na primer zagledamo živilo, ki smo ga povezali z neprijetno izkušnjo, lahko možgani na podlagi preteklega učenja predvidijo, da bi se ob njem lahko počutili slabo. Takšno pričakovanje lahko vpliva na naše zaznavanje in občutke. Pri močnem naučenem odporu se lahko pojavi celo slabost.
Podobno lahko pričakovanje negativnih posledic sproži tesnobo, čeprav se te posledice še niso zgodile. Če smo prepričani, da bomo s kršitvijo prehranskega pravila naredili nekaj slabega, lahko že sama možnost kršitve povzroči neprijetno čustveno reakcijo.
Zato se včasih znajdemo v nenavadnem položaju. Razumsko vemo, da nekaj požirkov običajne kokakole ne bo izničilo naših prehranskih prizadevanj, a nas misel na to kljub temu vznemiri. Razumsko razumevanje in naučeni čustveni odzivi se namreč ne spreminjajo vedno enako hitro. Novo spoznanje lahko sprejmemo v nekaj trenutkih, občutek, ki se je utrjeval dalj časa, pa lahko vztraja.
Ali lahko z mislimi vplivamo na to, kaj nam je všeč?
Kako močno lahko naše predstave vplivajo na občutke, lahko preverimo s preprostim poskusom. Predstavljajmo si, da v roki držimo svežo limono, jo prerežemo in ugriznemo v njeno sočno, zelo kislo sredico. Če si prizor dovolj živo predstavljamo, se nam lahko začnejo nabirati sline, čeprav limone sploh nimamo pred seboj.
Podobno se lahko odzovemo, ko si predstavljamo svojo najljubšo jed. Že misel na njen vonj in okus lahko vzbudi željo po hrani. Kaj pa, če isto jed v mislih povežemo z nečim izrazito neprijetnim? Če si predstavljamo, da je pokvarjena, da ima odvraten vonj ali da v njej odkrijemo nekaj gnusnega? Ko to naredimo res doživeto, se lahko naša želja hitro zmanjša.
Na tem načelu temeljijo tudi nekatere tehnike nevrolingvističnega programiranja (NLP), pri katerih poskušamo spremeniti čustveni odziv na določeno stvar. Ena od njih uporablja povezovanje prijetne predstave z izrazito neprijetno podobo. Če se na primer težko upremo čokoladi, si lahko predstavljamo, kako se njen sladek okus spremeni v nekaj odvratnega. Namen takšne vaje je, da bi se ob naslednji misli na čokolado namesto običajne želje pojavilo manj privlačnosti ali celo odpor.
Zanimivo pri tem je, da se predmet naše želje sploh ni spremenil. Spremenili smo le predstavo, ki jo povezujemo z njim. In prav tu se skriva pomemben namig za razumevanje naših vsakodnevnih prepričanj. Če lahko že miselna podoba vpliva na naše občutke, ni presenetljivo, da lahko podobno učinkujejo tudi nazorne informacije, opozorila in podobe, ki jih spremljamo na družbenih omrežjih.
Ko določeno živilo vedno znova povezujemo z debelostjo, boleznijo ali občutkom krivde, se lahko spremeni tudi naš odnos do njega. Morda nam ni več tako všeč, morda se mu začnemo izogibati, včasih pa ob njem občutimo celo odpor. Ne zato, ker bi se njegov okus spremenil, ampak ker smo mu pripisali drugačen pomen.
Kako lahko sami utrjujemo svoja napačna prepričanja?
Prepričanja ne vplivajo samo na to, kako doživljamo svet, temveč tudi na to, kako se vedemo. In prav naše vedenje lahko včasih poskrbi, da se prvotno prepričanje še dodatno utrdi.
Če smo na primer prepričani, da nas sodelavec ne mara, bomo morda v njegovi družbi bolj zadržani, manj sproščeni ali celo nekoliko odrezavi. Sodelavec se lahko na naš odnos odzove podobno, mi pa bomo v njegovem vedenju videli potrditev, da smo imeli ves čas prav. Tako lahko s svojim odzivom nehote prispevamo k nastanku prav tiste situacije, ki smo se je bali.
Podobno se lahko zgodi, če smo prepričani, da nismo sposobni javno nastopati. Ker pričakujemo neuspeh, se nastopom izogibamo in nikoli ne pridobimo izkušenj, ki bi nam lahko pomagale razviti samozavest. Če se nastopu vendarle ne moremo izogniti, nas lahko strah tako ovira, da se res odrežemo slabše, kot bi se sicer.
V psihologiji takšne procese med drugim pojasnjuje koncept samouresničujoče se prerokbe. Naša pričakovanja lahko vplivajo na vedenje, vedenje pa na odzive okolice in končni izid. Prepričanje, ki sprva morda sploh ni bilo pravilno, lahko tako postopoma pridobi navidezno potrditev.
Zato je pri prepričanjih, ki nas omejujejo, poleg tega od kod izvirajo, smiselno preveriti tudi, kako zaradi njih ravnamo. Morda se nam namreč zdi, da zgolj opisujejo resničnost, v resnici pa s svojim vedenjem deloma sodelujemo pri njenem oblikovanju.
Kdaj se prepričanje spremeni v notranjo prisilo?
Seveda ni nič narobe, če se odločimo, da bomo jedli manj sladkorja, redno telovadili ali se izogibali določenim živilom. Na podlagi novih informacij lahko povsem razumno spremenimo svoje navade in si tako izboljšamo življenje. Bolj problematično pa je, če zaradi svojih prepričanj izgubimo prilagodljivost.
Morda si sprva rečemo, da bomo odslej pogosteje izbirali pijače brez sladkorja. Sčasoma pa to postane pravilo, ki ga ne smemo prekršiti. Če nam nekdo ponudi običajno kokakolo, ne razmišljamo več o tem, ali si jo želimo in kakšne bi bile dejanske posledice. Že sama možnost, da bi jo popili, lahko povzroči občutek krivde ali tesnobe.
V psihologiji takšno togost povezujemo s psihološko nefleksibilnostjo. Gre za težave pri prilagajanju svojega vedenja okoliščinam, zlasti kadar nas pri tem ovirajo neprijetne misli in občutki.
Pomembno vlogo ima lahko pojav, ki mu v terapiji sprejemanja in predanosti (ACT) pravimo kognitivna fuzija. Pojavi se, kadar se z neko mislijo tako poistovetimo, da jo začnemo obravnavati kot nesporno resnico oziroma navodilo, ki ga moramo upoštevati. Če pravilo prekršimo, lahko občutimo močno čustveno stisko.
Če na primer sklenemo, da bomo zmanjšali uživanje sladkorja, se lahko še vedno odločimo za občasno izjemo, ne da bi imeli zaradi tega slabo vest. Lahko pa pravilo v sebi tako utrdimo, da vsako odstopanje doživimo kot osebni neuspeh.
Enako velja za prepričanje, da moramo biti vedno uspešni, prijazni ali na voljo drugim. Če nam takšna pravila ne dopuščajo izjem, lahko postanejo vir stalnega pritiska. Morda si ne dovolimo zavrniti prošnje za pomoč, čeprav smo izčrpani, ali pa se po manjši napaki v službi več dni obremenjujemo z občutkom, da nismo dovolj dobri.
Pri tem ni odločilno, kako strogo je pravilo, ampak koliko svobode nam dopušča. Tudi zelo dosledna navada je lahko zdrava in koristna, če jo znamo prilagoditi okoliščinam. Nasprotno pa lahko še tako razumno pravilo postane breme, če nam njegova kršitev povzroča nesorazmerno stisko.
Zakaj se svojih pravil tako težko osvobodimo?
Vrnimo se k primeru z dietno kokakolo. V lokalu jo naročimo, natakar pa nam jo prinese v neoznačenem kozarcu. Čeprav nimamo posebnega razloga za dvom, nas začne skrbeti, da je morda običajna. Pijačo zato pustimo nedotaknjeno.
Kaj se zgodi v tistem trenutku? Najverjetneje občutimo olajšanje. Ni nam več treba razmišljati o možnosti, da bi prekršili svoje pravilo.
Toda prav to olajšanje lahko postane del težave.
V psihologiji poznamo mehanizem negativnega ojačevanja. To pomeni, da se vedenje utrjuje, ker z njim odstranimo ali zmanjšamo nekaj neprijetnega. Če se izognemo situaciji, ki v nas vzbuja tesnobo, nam je takoj lažje. Zato je večja verjetnost, da se bomo podobno odzvali tudi naslednjič.
Izogibanje nam lahko kratkoročno pomaga, vendar obenem prepreči, da bi pridobili novo izkušnjo. Ne ugotovimo, ali bi negotovost lahko prenesli, ali bi se neprijeten občutek sam zmanjšal in ali bi bile posledice res tako hude, kot smo pričakovali.
Enako se lahko dogaja na drugih področjih. Če smo prepričani, da se bomo pred drugimi osramotili, se morda izogibamo javnemu nastopanju. Ko zavrnemo priložnost za predstavitev, občutimo olajšanje. Toda hkrati izgubimo možnost, da bi ugotovili, da bi nastop morda zmogli bolje, kot smo pričakovali. Naše prepričanje o lastni nesposobnosti tako ostane nepreverjeno.
Sčasoma se lahko začnemo izogibati vedno več situacijam. Ne zato, ker bi bile vse nevarne ali prezahtevne, temveč zato, ker smo se naučili, da nam izogibanje prinese hitro olajšanje. Če nam takšna pravila in izogibanje začnejo pomembno omejevati vsakdanje življenje, jih je vsekakor smiselno vzeti resno.
Kako lahko spremenimo odzive, ki nam ne koristijo več?
Ko razumemo, da so nekateri naši občutki posledica naučenih povezav, pridobimo dragoceno zavedanje, da nam naučenega odziva ni treba vedno ubogati.
Žal to še ne pomeni, da ga lahko, ko se odločimo za spremembo, preprosto izklopimo. Če smo dolga leta določeno hrano povezovali z občutkom krivde ali bili prepričani, da nismo sposobni javno nastopati, si verjetno ne bomo pomagali zgolj s tem, da si bomo dopovedovali, da se nimamo česa bati.
Sprememba je pogosto postopna in vključuje drugačen odnos do lastnih misli, občutkov in vedenja.
Najprej lahko poskusimo prepoznati, kdaj nas vodi premišljena odločitev in kdaj strah pred kršitvijo pravila. Pri tem nam lahko pomaga vprašanje: Ali to počnem zato, ker se mi zdi koristno, ali predvsem zato, ker bi se počutili slabo, če bi ravnali drugače?
Koristno je tudi preveriti, na čem naše prepričanje temelji. Smo ga oblikovali na podlagi zanesljivih informacij ali smo ga prevzeli od nekoga, ki nas je prepričal s svojim nastopom? Ali upoštevamo širše okoliščine ali smo eno izkušnjo spremenili v splošno pravilo? Če smo prepričani, da nas določena oseba ne mara, se lahko vprašamo, ali za to res obstajajo dokazi ali smo se oprli predvsem na eno neprijetno srečanje.
Pri tem lahko pomaga tehnika iz terapije ACT, s katero ustvarimo nekaj razdalje do svojih misli. Namesto da si rečemo »tega ne smem pojesti«, poskusimo z drugačno formulacijo: »Opažam, da se mi je pojavila misel, da tega ne smem pojesti.« Podobno lahko misel »nisem dovolj sposoben« preoblikujemo v »opažam, da se mi je pojavila misel, da nisem dovolj sposoben«.
Morda se razlika zdi nepomembna, vendar nam omogoča, da misel prepoznamo kot misel in ne kot ukaz. Ni nam je treba zanikati ali se z njo prepirati. Lahko jo opazimo in nato presodimo, kako želimo ravnati.
Pri togih pravilih je pomembno tudi postopno razvijanje sposobnosti prenašanja negotovosti in neprijetnih občutkov. Včasih je koristno dopustiti, da neprijeten občutek nekaj časa obstaja, ne da bi ga morali takoj odpraviti z izogibanjem ali preverjanjem.
Če nas je na primer strah povedati svoje mnenje, ker smo prepričani, da nas bodo drugi zavrnili, lahko začnemo z manj zahtevnimi situacijami. Ko si dovolimo izraziti drugačno stališče in ugotovimo, da nestrinjanje še ne pomeni zavrnitve, dobimo novo izkušnjo, ki lahko postopoma oslabi staro prepričanje.
To seveda ne pomeni, da bi se morali siliti k uživanju hrane, ki nam povzroča odpor, zanemarjati resnične zdravstvene omejitve ali vztrajati v odnosih, v katerih se ne počutimo varno. Pri izrazitem strahu, močni tesnobi ali vedenju, ki pomembno posega v vsakdanje življenje, pa je primernejša pomoč ustrezno usposobljenega strokovnjaka.
Psihološka prilagodljivost je pomembnejša od popolnega nadzora
Da lahko spreminjanje odnosa do lastnih misli in občutkov res pomaga, kažejo tudi raziskave terapije sprejemanja in predanosti.
Leta 2024 so raziskovalci objavili obsežen sistematični pregled in metaanalizo, v katero so vključili 67 raziskav s skupno 9123 udeleženci. Zanimalo jih je, ali terapija ACT povečuje psihološko prilagodljivost in ali so te spremembe povezane z zmanjševanjem duševne stiske.
Ugotovili so, da so udeleženci po terapiji v povprečju razvili več psihološke prilagodljivosti in manj togih odzivov na lastne misli ter občutke. Te spremembe so bile povezane tudi z zmanjšanjem psihološke stiske.
Kaj to pomeni v vsakdanjem življenju? Da nam ni treba odstraniti vsake neprijetne misli, preden se lahko odločimo drugače. Lahko občutimo nelagodje in kljub temu ravnamo v skladu s svojimi vrednotami. Lahko imamo določeno pravilo, ne da bi ga morali upoštevati v vseh okoliščinah. In lahko spremenimo prepričanje, ki nam je nekoč koristilo, danes pa nas omejuje.
Psihološka prilagodljivost ne pomeni, da nimamo načel ali da nismo dosledni. Pomeni, da znamo presoditi, kdaj nam neko prepričanje pomaga in kdaj bi bilo bolje nanj pogledati drugače.
Neprijeten občutek še ni dokaz, da počnemo nekaj napačnega
Naši možgani so izjemno učinkoviti pri učenju iz izkušenj. Zaradi tega se lahko hitro prilagajamo, prepoznavamo nevarnosti in spreminjamo navade. Toda povezave, ki jih ustvarijo, niso vedno natančen odraz resničnosti.
Če nam je bilo nekoč slabo po določeni pijači, to še ne pomeni, da bi nam vedno povzročila slabost. Če smo ob določeni hrani začutili krivdo, to še ne pomeni, da je hrana sama po sebi slaba. Če nas je nekdo nekoč razočaral, vsekakor iz tega ne moremo povzeti, da ne moremo zaupati nikomur. In če nas misel na kršitev lastnega pravila vznemiri, to še ni dokaz, da bi s kršitvijo res storili nekaj napačnega.
Svojih občutkov nam ni treba zanikati, da bi lahko podvomili o prepričanjih, ki jih spremljajo. Lahko jih vzamemo resno, poskušamo razumeti, od kod izvirajo, in preverimo, ali nam še vedno koristijo. Osebna rast zato ni nujno povezana s tem, da razvijemo še več samodiscipline ali še strožja pravila. Pogosto največji napredek dosežemo prav takrat, ko si dovolimo podvomiti o nečem, v kar smo bili dolgo trdno prepričani.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
