Zakaj se včasih odločimo za spolnost, čeprav si je ne želimo?
Na naše odločitve v intimnosti vpliva več kot le želja. Včasih nas vodijo strah pred zavrnitvijo, občutek dolžnosti ali potreba po bližini. Kaj o tem pravi psihologija?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Predstavljajmo si večer, ko smo po napornem dnevu utrujeni in si želimo samo še miru. Partner si želi spolne bližine, mi pa ne. Morda se nam niti ne ljubi razlagati, zakaj. Vemo, da bo razočaran, mogoče se bo umaknil ali pa bomo naslednje jutro znova občutili tisto neprijetno napetost med nama. Zato privolimo. Ne zato, ker bi si spolnosti želeli, temveč ker se nam zdi lažje ugoditi kot zavrniti. In čeprav se na videz ni zgodilo nič posebnega, lahko po takšnem večeru ostane občutek, da smo prezrli nekaj pomembnega v sebi.
Takšne odločitve odpirajo zanimivo psihološko vprašanje. Kaj nas pravzaprav vodi, ko se odločamo za spolnost? Je to želja po užitku in bližini, potreba po potrditvi, občutek odgovornosti do partnerja ali strah, da bomo z zavrnitvijo ogrozili odnos? Raziskave kažejo, da lahko navzven enako vedenje izhaja iz zelo različnih motivov, ti pa so povezani tudi s tem, kako zadovoljni smo s spolnostjo in sami s seboj.
Ko je pomembneje ohraniti mir kot prisluhniti sebi
V psihologiji poznamo izraz sexual compliance, s katerim opisujemo prostovoljno sodelovanje v spolni aktivnosti, čeprav zanjo nimamo lastne želje. Pojav so raziskovalci dolgo proučevali predvsem v heteroseksualnih partnerskih odnosih, vendar razlogi zanj niso omejeni na določen spol ali vrsto razmerja.
Za takšnimi odločitvami se lahko skrivajo zelo različni motivi. Včasih si želimo partnerju ugoditi in prispevati k njegovi sreči, drugič nas vodi želja, da bi preprečili prepir, razočaranje ali občutek zavrnitve. Pomembno je tudi, kako razumemo svojo vlogo v odnosu in koliko odgovornosti čutimo za partnerjevo zadovoljstvo.
Posebej zanimiva je razlika med odločitvijo, s katero želimo nekaj prijetnega ustvariti, in odločitvijo, s katero se poskušamo nečemu neprijetnemu izogniti. V prvem primeru si morda želimo bližine, čeprav spolna želja sprva ni izrazita. V drugem nas bolj zaposluje vprašanje, kaj se bo zgodilo, če bomo rekli ne.
Prav tu se začne razkrivati povezava med spolnim vedenjem in našimi širšimi psihološkimi vzorci. Če smo se skozi življenje naučili, da je za dobre odnose treba skrbeti predvsem tako, da drugih ne razočaramo, se lahko podobno odzivamo tudi v intimnosti. Težje prepoznamo trenutek, ko pripravljenost na prilagajanje preraste v zanemarjanje lastnih potreb.
PREBERITE TUDI:
Raziskave kažejo, da ni vseeno, zakaj privolimo
Psihologinja Amy Muise s sodelavci že vrsto let proučuje, kako motivi za spolnost vplivajo na zadovoljstvo v partnerskih odnosih. V eni od raziskav, objavljeni leta 2023 v reviji The Journal of Sex Research, so raziskovalci proučevali, kako se različni razlogi za spolno aktivnost povezujejo s spolno željo in zadovoljstvom partnerjev.
Posebej jih je zanimalo, ali se za spolnost odločamo zato, ker si želimo bližine, užitka in zadovoljstva drugega, ali predvsem zato, da bi se izognili njegovemu razočaranju, napetosti oziroma morebitnim konfliktom.
Ugotovitve so pokazale, da so motivi pomembni. Kadar je pripravljenost za spolnost izhajala iz lastne želje po bližini in skrbi za partnerja, je bila povezana z ugodnejšimi vidiki spolnega zadovoljstva. Kadar pa je bila v ospredju potreba po izogibanju negativnim posledicam, so bile povezave manj ugodne.
Pri tem ne gre za dokaz, da vsaka spolna aktivnost brez začetne želje škoduje odnosu. Raziskava predvsem opozarja, da je pomembno, kako svojo odločitev doživljamo. Lahko se odločimo za intimnost, ker nam je pomembno skupno doživetje in smo zanjo odprti, čeprav v tistem trenutku ne občutimo močne želje. Povsem drugačna pa je izkušnja, kadar se odločimo predvsem zato, ker se bojimo posledic zavrnitve.
Zakaj nas je tako strah razočarati drugega?
Strah pred zavrnitvijo ni omejen na spolnost. Podobno se lahko odzovemo, ko prevzamemo dodatno delo, čeprav smo že preobremenjeni, privolimo v druženje, za katero nimamo energije, ali zamolčimo svoje mnenje, da ne bi povzročili napetosti.
V ozadju takšnega vedenja so lahko različne izkušnje. Če smo bili v preteklosti pogosto deležni neodobravanja, kadar smo izrazili svoje potrebe, se lahko naučimo, da je prilagajanje varnejše od odkritega nasprotovanja. Včasih nas vodi negotovost glede lastne vrednosti, drugič strah pred izgubo bližine. To seveda ne pomeni, da ima vsak, ki težko reče ne, za seboj težavne odnose ali nizko samospoštovanje. Pomembni so tudi trenutne okoliščine, partnerjev odziv in pričakovanja, ki jih prinašamo v odnos.
Psihološka teorija samodoločanja, ki sta jo razvila Edward Deci in Richard Ryan, pomaga razumeti, zakaj lahko enako vedenje doživljamo tako različno. Po tej teoriji je za naše psihološko blagostanje pomemben občutek avtonomije, torej da lahko o svojem ravnanju odločamo v skladu z lastnimi vrednotami in željami. Pri tem ni nujno, da vedno izberemo tisto, kar nam je v danem trenutku najbolj prijetno. Pomembno je, da svojo odločitev doživljamo kot lastno in ne kot nekaj, v kar smo bili prisiljeni.
Pritisk pa ne prihaja vedno od drugih. Lahko ga ustvarjamo tudi sami, kadar smo ponotranjili prepričanja o tem, kakšni bi morali biti. Morda verjamemo, da dober partner nikoli ne zavrne spolnosti, da moramo za ljubezen nenehno skrbeti ali da je partnerjevo nezadovoljstvo dokaz naše neustreznosti.
Posebej občutljivo postane, kadar partnerjevo razočaranje doživljamo kot dokaz, da smo naredili nekaj narobe. Namesto da bi se vprašali, kaj si želimo, razmišljamo o tem, kako preprečiti njegovo slabo voljo. Sčasoma lahko postane vse težje razlikovati med tem, kaj zares želimo, in tem, kar od sebe pričakujemo.
Kdaj je prilagajanje izraz bližine in kdaj zanemarjanja sebe?
V odnosih se ves čas prilagajamo. Včasih naredimo nekaj, kar je drugemu pomembnejše kot nam, in pri tem ne občutimo nikakršne izgube. Tudi spolna želja ni vedno spontana. Lahko se razvije šele ob prijetnem dotiku, sproščenosti in občutku bližine, zato odsotnost začetne želje še ne pomeni, da si spolne izkušnje ne bomo želeli.
Zanimiv vpogled v to ponuja raziskava Emily Impett, Amy Muise in Cheryl Harasymchuk, v kateri so 122 parov spremljali 21 dni. Raziskovalce je zanimalo, kako se pripravljenost upoštevati partnerjeve spolne potrebe povezuje z zadovoljstvom obeh partnerjev.
Ugotovili so, da je bila skrb za partnerjeve potrebe povezana z večjim zadovoljstvom, kadar je izhajala iz iskrene želje prispevati k njegovemu dobremu počutju. Toda pomembno je bilo tudi, koliko pozornosti so udeleženci namenjali svojim potrebam. Kadar so jih pretirano postavljali na stran, se pozitivni učinki prilagajanja niso pokazali v enaki meri.
Ta ugotovitev odpira pomembno vprašanje o tem, kako razumemo skrb za drugega. Pogosto jo povezujemo s pripravljenostjo, da se odpovemo svojim željam, vendar se lahko pri tem hitro znajdemo v položaju, ko partnerjevo zadovoljstvo postane pomembnejše od našega. Vzajemnost pa pomeni, da imata v odnosu prostor oba.
Pri tem je nujno razlikovati med odsotnostjo močne spolne želje in odsotnostjo svobodne privolitve. Za spolnost se lahko odločimo tudi brez izrazite začetne želje, vendar mora odločitev ostati prostovoljna. Če privolimo zaradi groženj, vztrajnega pritiska, strahu pred partnerjevim odzivom ali občutka, da nimamo možnosti zavrniti, ne govorimo več zgolj o običajnem prilagajanju. Tudi v dolgotrajnem odnosu imamo vedno pravico reči ne ali si premisliti.
Kaj se zgodi, ko svoje potrebe predolgo preslišimo?
Če večkrat ravnamo v nasprotju s svojimi željami, ker želimo ohraniti mir, lahko začnemo intimnost povezovati z obveznostjo. Namesto pričakovanja prijetnega doživetja se pojavi skrb, ali bomo znova morali izpolniti pričakovanja, za katera nimamo prave volje.
To ne pomeni, da bo vsaka takšna izkušnja pustila posledice. Vendar lahko ponavljajoče se zanemarjanje lastnih potreb prispeva k občutkom nezadovoljstva, odtujenosti in zamere. Posebej težavno postane, kadar o svojih občutkih ne spregovorimo, ker se bojimo, da bi z njimi prizadeli partnerja ali sprožili konflikt.
Podobno lahko opazimo zunaj spalnice. Če se vedno znova odpovemo svojim željam, se lahko nabirajo razočaranje, utrujenost in občutek, da v odnosu nimamo dovolj prostora zase. Navzven smo morda še vedno ustrežljivi, vendar imamo vse manj občutka, da smo zares slišani. Včasih svojih potreb niti ne izrazimo dovolj jasno, da bi jih drugi lahko upoštevali. Drugič jih izrazimo, vendar naletimo na neodobravanje ali pritisk. Razlika je pomembna, saj za spoštovanje meja nismo odgovorni samo mi, temveč tudi tisti, s katerimi smo v odnosu.
Kako prepoznamo, ali odločitev res izhaja iz nas?
Pri razumevanju lastnih motivov si lahko pomagamo z vprašanjem, ki je na prvi pogled zelo preprosto: ali bi se enako odločili tudi, če bi vedeli, da drugi zaradi naše zavrnitve ne bo jezen, užaljen ali razočaran?
Odgovor nam lahko veliko pove o tem, koliko prostora imajo pri naših odločitvah lastne želje in koliko strah pred odzivom drugega. Koristno je tudi opazovati, kako se počutimo po odločitvi. Smo zadovoljni, ker smo nekomu nekaj podarili iz lastne volje, ali občutimo predvsem olajšanje, ker smo se izognili neprijetnosti? Se počutimo povezani z drugim ali nekoliko odtujeni od sebe?
Takšna vprašanja niso namenjena temu, da bi vsako prilagajanje razglasili za problematično. Pomagajo nam razumeti, kdaj skrb za drugega ostaja izraz naše svobodne odločitve in kdaj postane način, s katerim poskušamo obvladovati strah pred zavrnitvijo.
Pomemben del osebne rasti je tudi učenje, da lahko prenesemo razočaranje drugega, ne da bi ga morali takoj odpraviti. Partner ima pravico do svojih občutkov, vendar njegovo razočaranje samo po sebi še ne pomeni, da smo dolžni spremeniti svojo odločitev. V varnem odnosu lahko oba izraziva svoje želje in meje, ne da bi bila zaradi tega ogrožena bližina.
Če se lahko svobodno odločimo, da bomo nekomu ugodili, je to lahko izraz naklonjenosti, če pa imamo občutek, da druge možnosti nimamo, je vredno raziskati, kaj nam preprečuje, da bi svojo željo izrazili. Prav sposobnost, da prepoznamo razliko, nam omogoča bolj pristen odnos do drugih in tudi do sebe.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
