Čeprav so v prihodnjih dnevih in tednih še možni nekajdnevni vdori hladnega zimskega vremena, pa so pred nami vse bolj pomladni dnevi. Opažamo cvetoče zvončke, trobentice, žafran, pa prve metulje. In ptice ne zahajajo več v tolikšni meri na krmilnice, temveč več časa namenijo prepevanju (oziroma svatovanju in borbi za svoja ozemlja).

Še ena živalska skupina s svojim pojavljanjem nakaže konec zime – dvoživke. Ko nočne temperature nekaj večerov ne gredo pod pet stopinj, nastopi njihov čas. Če ob tem še dežuje, se pojavijo množično. In kje jih opazimo? Žal praviloma na vsako leto istih cestnih odsekih. Rjave žabe in krastače ter (praviloma spregledani) pupki se tedaj iz svojih zimskih zavetišč odpravijo k stoječim vodam - večjim mlakam, ribnikom, mrtvicam… Prva stvar po dolgem zimskem spanju in postu ni hrana, temveč skrb za zarod. Hite odložiti svoja jajčeca, da bodo »nasledniki« imeli do naslednje zime dovolj časa za celoten razvoj od jajčeca do odrasle živali.

Žal pa naše ceste niso primerno opremljene, da bi jih počasne in prometa nevajene živali lahko varno prečkale. In posledice videvamo vsako jutro med vožnjo v službo. Desetine, marsikje kar stotine ali celo tisoče povoženih dvoživk. In to kljub temu, da ceste prečkajo v nočnem času, ko je na cestah precej manj prometa. Po lastnih izkušnjah lahko zatrdim, da velika večina šoferjev ob na cesti opaženih dvoživkah niti malo ne zmanjša hitrosti ali se skuša izogniti povozu. Mogoče iz predsodkov do teh zelo koristnih živali, ki so nam jih privzgojili še kot otrokom, nekateri pa tudi iz objestnosti in še česa hujšega.

Zaposleni v Kozjanskem parku smo zopet – kot že minulih 15 let, postavili ob cesti mimo ribnika Trebče ograjo, ki živalim preprečuje prehod ceste. Ko bodo sekulje, rosnice, krastače, navadni in planinski pupki prišli, pa jih bomo dvakrat dnevno ročno prenašali preko ceste. Akcijo bi želeli razširiti še na druge potrebne lokacije, a sami ne zmoremo opraviti vsega. Žal prejšnja leta nismo bili uspešni s pozivom prebivalcem, da se nam priključijo. Zanimivo, da imamo na mizi le obljubo planincev iz Trbovelj o enkratni pomoči prenašanja.

Naj zaključim s prošnjo bralkam/cem, da po svojim močeh pomagate dvoživkam na njihovih svatovskih poteh – vsaj z obzirno vožnjo. Če pa kdaj v okolici doma zvečer naredite še sprehod ob cesti ter preko nje v vedru prenesete žabje svate, bo spanec še toliko lepši.