Arhiv NTRC

Ko se je preselila v Avstralijo, je najprej nekaj časa delala in nato potovala. »Najprej sem se preselila v Sydney, kjer je bilo moja prva služba delo v pekarni. Ker je peka že od nekdaj eden mojih ljubših konjičkov, se mi je bilo super učiti od cenjenih mojstrov, ob čemer sem ob koncih tedna delala še kot fotografska asistentka,« pravi Živa Pur, ki se je nato s prijateljico, ki jo je takrat spoznala v Sydneyju, za tri tedne podala na »roadtrip« po celotni zahodni obali. Da je zadostila pogojem za pridobitev vize, je tri mesece delala še na kmetiji in se po tem preselila v Melbourne, kjer živi še zdaj. »Pridobitev vize za delo in počitnice ima kar nekaj pogojev. Pri nobenem delodajalcu na primer ne moreš delati več kot šest mesecev, zato je najlažje delo najti v gostinstvu ali prodaji. Ker so urne postavke v primerjavi s tistimi v Sloveniji toliko višje, je za vse, ki smo kdaj podobna dela med študentskimi leti opravljali v Sloveniji, precej drugače tukaj ista dela opravljati za petkrat višjo urno postavko kot doma.« V Melbournu je na začetku delala v kavarni, nato v trgovini s kozmetiko znane svetovne znamke, kar je bila tudi njena študentska služba v Sloveniji. »Vse moje izkušnje z delom v Avstraliji so bile super, še zdaj, po sedmih letih, včasih kar ne morem verjeti, da je tu v navadi, da se ti nadrejeni, če ne dnevno, pa vsaj tedensko, zahvalijo za delo. Zdi se mi, da tu ljudje želijo delati nekje, kjer sta vzdušje in kultura podjetja dobra, enako vodstvo. Če jim nekje ni všeč, ljudje veliko prej zamenjajo službo, tako da se veliko delodajalcev res trudi ustvariti dobre delovne pogoje,« opaža Živa.

Na kmetiji je lepo

Živa je po prvih sedmih mesecih ugotovila, da ji je Avstralija tako zlezla pod kožo, da ji leto bivanja v deželi tam spodaj ne bo dovolj. Pogoj za podaljšanje vize je predstavljalo trimesečno delo na kmetiji. Na Facebooku je našla zase primerno delo na kmetiji in iz zahodne Avstralije odletela v Queensland. »Sploh v tem delu je veliko ogromnih kmetij, kjer se ukvarjajo z intenzivnim pridelovanjem le ene vrste pridelka. Naj bodo to avokado, banane, ananas ali kaj drugega. Na teh kmetijah je delo bolj enolično in v ogromno primerih zelo težko zaradi vročine, veliko je groznih zgodb, ko ljudje niso plačani ali delajo v izjemno slabih razmerah,« pripoveduje Živa, ki je imela to srečo, da je bila njena kmetija pravo nasprotje tega. »Lastniki so gojili približno 80 vrst sadja, zelenjave in zelišč, tako da smo vsak dan počeli nekaj drugega. Od torka do sobote smo delali na kmetiji, ob nedeljah smo se zbudili ob dveh ponoči, vse naložili v kombije in se odpelji v bližnje mesto, kjer smo vse to prodajali na tedenskem sejmu. Delo je bilo sicer res naporno, dvomim, da bom še kdaj počela kaj tako fizično napornega, a je bilo vse skupaj čudovita izkušnja.« Tam je živela med avstralsko zimo, ko je v tistem delu države vsak dan sončno, s svežimi jutri in z dnevnimi stopinjami med 20 in 25 stopinjami Celzija. Blizu kmetije so bili tudi čudovita plaža in izviri ter potoki sveže vode, kjer so se lahko vsak dan kopali. »Ker rada kuham, je bilo to, da sem se vsako popoldne s štirikolesnikom peljala po tej prostrani kmetiji in nabrala, karkoli me je navdihnilo, ter iz tega za vse skuhala večerjo, zame nekaj najbolj zabavnega.«

Premagala je domotožje

Po koncu drugega leta bivanja v Avstraliji je počasi začela postajati vedno bolj otožna. Odločila se je, da se bo za vedno vrnila domov. Julija tisto leto si je že kupila enosmerno vozovnico za pot v Slovenijo. A samo tri dni kasneje je spoznala svojega trenutnega fanta, kar je seveda vse odločitve postavilo na glavo. »Novembra sem se res odpravila domov, ne da bi vedela, kdaj in če sploh kdaj se bom vrnila, saj so postopki za vse nadaljnje vize kar zahtevni in tudi najino razmerje je bilo kar sveže. A sem po treh mesecih doma ugotovila, da si preveč želim nazaj, tako da sem se prijavila za pridobitev študentske vize, da bi se po letu partnerstva prijavila za partnersko vizo.« Dokazovanje avstralskim uradnikom, da je njuna ljubezen pristna, je bilo kar zanimivo. Za veliko ljudi, sploh iz manj razvitih držav, je namreč ta viza, čeprav je cena visoka in je prijava kar zapletena, najlažja pot do stalnega bivanja v Avstraliji, zato vlada vsako prijavo temeljito pregleda. »Priložiti sva morala ogromno slik in drugih dokazov, da sva se res spoznala, kot sva se. Z avstralskimi uradniki sva morala deliti svoje prve pogovore, prijatelji in družinski člani so morali napisati nekaj izjav. Zvezo sva morala uradno prijaviti, ker nisva poročena. Celoten proces je res dolgotrajen,« se spominja Savinjčanka, ki ima, odkar so ji odobrili partnersko vizo, veliko boljše možnosti za dolgoročno zaposlitev. Zadnji dve leti dela v kadrovsko-računovodski službi pražarne kave. »›Specialty coffee‹ in kavarne so eden največjih avstralskih izvozov. Ko ›poguglaš‹ najboljše kavarne, so te v večini mest po svetu večinoma ustanovili Avstralci ali ljudje, ki so vsaj nekaj let živeli v tej deželi. Kakovost in skrb na vsakem koraku, naj bo to proizvodnja, priprava, arhitektura ali opreme teh kavarn, sta tukaj res izjemni, zato je težko, da ne bi postal ljubitelj kave, tudi če je prej res nisi maral. Sama sem se kar malo zaljubila v vse to, kar me je pripeljalo tudi do trenutne službe.«

Živin najljubši konjiček je sicer kuhanje, pri katerem zelo rada improvizira in si izmišljuje nove stvari. »Ob sobotah se ponavadi zjutraj odpravim na bližnjo tržnico, kamor pridejo kmetje iz okolice Melbourna, in kupim sezonske sestavine ter nato z njihovo pomočjo med tednom pripravljam različne stvari.«

Širna prostranstva

In katere so po njenem mnenju prednosti življenja v Avstraliji v primerjavi s Slovenijo? »Standard življenja je tu višji, veliko je priložnosti za delo in sploh bolj ročna oziroma fizična dela so plačana veliko bolje kot v Sloveniji. Življenje v velikem mestu prinese tudi sobivanje ljudi iz vseh možnih koncev sveta, ki jih doma ne srečamo. Prostrana narava, neposeljenost nekaterih delov države in plaže so tudi nekaj posebnega,« našteva. Najtežje ji je, da je Avstralija res daleč od Slovenije, kjer so njena družina in prijatelji. »Pogrešam tudi, kako je v Sloveniji in Evropi vse blizu, zelo preprosto se je usesti v avto in se peljati dve uri do Italije, Avstralija pa je res ogromen otok. Pogrešam tudi stara mestna jedra evropskih krajev, zgodovino, arhitekturo in slovenske gore ter sneg pozimi.« Slovenci si namreč kar težko predstavljamo, da je lahko neka dežela tako prostrana in v nekaterih delih redko poseljena. »Ko sva se v mojem prvem letu s prijateljico, ki je Francozinja, odpravljali na ›roadtrip‹ po zelo redko poseljeni zahodni Avstraliji, so nama vsi govorili, da morava nujno imeti vedno v avtu vsaka po 20 litrov pitne vode in posodo z bencinom. Nobena od naju si namreč zares ni predstavljala, kako zelo neposeljeni so nekateri deli. V treh tednih potovanja vsaj dva dni nisva videli niti enega drugega avtomobila. Kamorkoli sva pogledali, je bila le prostrana pokrajina.«

Takšna pokrajina je dom številnih eksotičnih živali. Živa se je z lahkoto navadila na koale in kenguruje. Tudi potovanja kitov dvakrat letno se ji zdijo zares čarobna. Veliko težje se je navadila velikih pajkov, kač, ščurkov in kuščarjev. »Ko sva blizu partnerjeve družine, velikokrat zjutraj med kopanjem vidiva tudi delfine. Plavanje v oceanu je sicer zelo drugačno od tistega v Jadranskem morju, treba je biti zelo previden in ostati blizu obale, saj lahko včasih naletiš na veliko meduz in na morske pse.«

Med Aborigini

Kot v drugih koloniziranih deželah so Evropejci tudi avstralskim domorodcem vsilili zahodni način življenja, kar je imelo in še vedno ima močne posledice. »Vse to se je v Avstraliji zgodilo še ne tako zelo dolgo nazaj. Za primerjavo: Amerika je bila odkrita leta 1492, Angleži so v Avstralijo prišli šele leta 1788. Delala sem s kar nekaj ljudmi, katerih predniki so domorodci in ki so zdaj popolnoma prilagojeni na zahodni način življenja, čeprav še vedno močno spoštujejo svoje korenine, zemljo in zgodovino. Obstaja tudi nekaj delov države, kjer so težave Aboridžinov z brezdomstvom in odvisnostmi očitne,« ob koncu še dodaja. (Foto: osebni arhiv)