osebni arhiv

»Kot mulci smo se vedno radi vozili naokoli s kolesi, saj je bil to tudi način igre. Za legendarni Pony sem sicer premlad, se pa spominjam, da smo ga imeli v naši počitniški hiši na Krku. To kolo zadnje leto dobiva vse večjo veljavo in vedno znova vsako leto občudujem številne zanesenjake, ki se v okviru prireditve Goni Pony odpravijo iz Kranjske Gore na Vršič, kar je najbrž svojevrstni užitek, pa tudi velika muka. Jaz sem bil s kolesom na Vršiču s primorske strani, iz Bovca, in povedati moram, da je ta del vzpona zelo zahteven, sem se pa po isti poti vrnil nazaj v Bovec,« pojasni Dejan Vunjak, ki je otroško navdušenost za kolesarjenje spet obudil pred nekaj leti.

»Takrat sta že kolesarila član zasedbe Barabe, harmonikar Nejc Kastelic, in moj svak Anže Zavrl, zato nas je debata velikokrat popeljala tudi v kolesarstvo. Anže mi je posodil svojo specialko, ki je bila kot nalašč zame, saj sva približno enako visoka. Naredil sem nekaj tur okoli Šmarja, Grosupljega, Ivančne Gorice, Višnje Gore in bil tako navdušen, da sem si takoj kupil svojo. In tako se je začelo. Zavedam se, da je na prvem mestu varnost, zato imam ustrezno opremo, vedno nosim čelado, za udobnost poskrbi kolesarski dres. Imam tudi kolesarske čevlje, ki mi nikoli niso predstavljali problema. Nekateri pozabijo, da so ti pritrjeni na pedal, in če jih pozabijo odpeti, padejo. Meni se doslej to na srečo še nikoli ni zgodilo.«

Ustaljena tura okoli domačega in bližnjih krajev se je potem preselila na drug konec Slovenije, v Soško dolino, kar je sovpadalo tudi s tem, da iz okolice Bovca prihaja njegova izbranka in mama njegovega sina.

»Veliko sem kolesaril na Bovškem. Kot že rečeno, je bila zanimiva tura do Vršiča, pa čez Predel v Trbiž, odpravil sem se tudi do mejnega prehoda Učja in po italijanski strani do Vidma ter čez Robič in Kobarid nazaj do Bovca. Res so lepi tisti kraji, kjer je na voljo veliko možnosti za kolesarjenje, poleg tega pa še uživaš v prečudoviti naravi in nepozabnih razgledih. Nimam se sicer za nekega strašnega kolesarja, saj moje ture znašajo nekje od 30 do 50 kilometrov, vse pa je odvisno od počutja in časa, ki ga imam na voljo. Kilometre nabiram s kolesarjenjem, se pa na to ne pripravljam s kakšno drugo vadbo. Denimo, tudi tu pri nas v okolici Šmarja - Sapa je malo ravnine, malo klančkov, ravno pravih, da si lepo počasi nabereš kondicijo. Moram pa povedati, da imam na kolesarski turi vedno s seboj bidon vode in isotonic.«

Ker ima Dejan specialko in je cestni kolesar, se pri tem sooča tudi s prometnimi cestami.

»Na srečo slabih izkušenj nimam. Menim namreč, da je kolesarjenje v Sloveniji tako priljubljeno, da so se vozniki temu prilagodili. Navadili so se, da je na cestah vse več kolesarjev, ki so postali sestavni del prometa. Seveda pa se moramo tudi kolesarji na vozišču primerno obnašati in upoštevati pravila, se kdaj tudi umakniti na rob vozišča, nikakor ni sprejemljivo, da se vozi vzporedno in se tako ovira promet. Nesreča nikoli ne počiva, zato moramo biti skrajno previdni.«

Dejan pravi, da pri kolesarjenju uživa tako v družbi kot tudi sam.

»Seveda rad kolesarim v družbi, še posebno če je kondicija udeležencev na približno enaki ravni, se pa bolj potrudiš, da dohitevaš preostale in ostaneš v njihovem tempu. Je pa res, da je za skupinsko kolesarjenje bolj kot ne malo priložnosti. To pa predvsem zato, ker imamo vsak svoje obveznosti in se težko uskladimo. Sam se lahko v hipu odločiš, se usedeš na kolo in se odpelješ.«

Tako kot mnogi pa ima tudi sam rad izzive, čeprav mu neki časovni rekordi ne pomenijo prav veliko.

»Ravno danes sem bil dogovorjen, da gremo na skupno kolesarjenje, a je prišlo nekaj vmes in sem moral nekam peljati mojo mamo. Verjamem, da bomo imeli že čez nekaj dni priložnost, da se bomo podali čez drn in strn. Zato si bolj kot to raje postavljam cilje, ki bi jih s kolesom rad dosegel. Želim se povzpeti iz Bovca na Mangartsko sedlo: gre za dokaj naporen vzpon, saj je treba premagati veliko višinsko razliko. Kot drugi še neizpolnjeni cilj pa je, da bi se iz Ljubljane peljal na otok Krk. Nekih časovnih smernic si nisem postavil in se s tem ne obremenjujem, a vem, da če bom dovolj vztrajen, mi bo to tudi uspelo. Le čas si je treba vzeti in se odpraviti. Seveda se zavedam, da ta podviga zahtevata kar nekaj kondicije. Letos žal še nisem prav veliko kolesaril in upam, da bom imel v prihodnjih mesecih več priložnosti, da bom lahko sedel na kolo.«