Zazrite se v vaš monitor in si odprite okno v svet! Tako parafraziram reklamno sporočilo enega od ponudnikov spletnega dostopa. Prekrasno. Včasih so bila okna v svet pristanišča, danes so to kar ekrani naših računalnikov, včasih tudi televizija. Ampak... a ni to ene vrste kletka?

Pomembna razlika je, ali je okno v svet pristanišče ali avtocesta ali pa neka elektronska škatla, v katero v resnici gledamo tako, kot da je okno, ki nam kaže poljubno zunanjost iz varnosti našega doma.

E. M. Foster je v svojem morda najbolj znanem romanu Soba z razgledom že leta 1908 lepo povedal, da je biti v sobi doma dolgočasno, pa če ima ta še tako lep razgled na prekrasno pokrajino in zabavno dogajanje v bližnjem parku. Mimogrede, za tiste, ki se težko prebijate čez angleško klasično literaturo, je na voljo tudi film posnet po romanu. Gledamo ven, se počutimo strašno krasno, zunaj je lepo... a znotraj prazno.

Hec je, da raziskovalci družbe in psihologi znova odkrivajo to poanto na čisto nov način. Namreč... s poskusi na podganah in ljudeh dokazujejo, da se človeški možgani počasi in zanesljivo »ustavljajo«, če dogajanje okoli sebe samo opazujemo in v njem aktivno ne sodelujemo. Vem, čudovito je gledati, kako neustrašni raziskovalci odkrivajo Amazonko, se prebijajo skozi oblake komarjev in plavajo z delfini. A s tem ne naredimo ničesar za lasten razvoj na kakršenkoli način, razen da o tem lahko debatiramo s kolegi ob pivu.

Sindrom, ki ga prinaša naše televizijsko in še posebej internetno okno v svet, je, da lahko z njim dosežemo katerikoli konec Zemlje, si ogledamo, kaj vse je tam lepega videti, doživeti, kakšne so cene hotelov, kako bomo tam najeli avto, celo lahko rezerviramo, kje bomo sedmi dan izleta jedli kosilo ob živi glasbi. In za načrtovanje takšne avanture porabimo toliko časa in energije, da za odkrivanje sveta nekako zmanjka... vsega. Volje, denarja, časa. Pa... saj smo itak že vse videli na internetu. Nato postane še posebej težavno, ko se enkrat vendarle odpravimo nekam in ugotovimo, da pariški Montmartre ne diši po siru in je romantičen točno do tistega hipa, ko vas žepar olajša za skrbno spravljene evre. Pa še deževalo je... kar se na Diskoveriju ne zgodi nikooooli.

Ja, televizija in internet sta okno v svet. Ja, če nas informacije, ki jih dobimo na spletu, spodbudijo, da pričnemo ločevati odpadke, ali bolj varčujemo z bencinom. Ja, če se zavemo, da živijo na svetu različni ljudje z različnimi kulturami, ki so različne od naše, in začnemo ceniti to človeško raznolikost. Ja, če nalogo v službi s pomočjo informacij ali sotrpina na nekem spletnem forumu rešimo hitreje (fuj, v slovenščini se je potrebno nekako rešiti tega izraza »služba«, ki nesrečno implicira, da nekdo nekomu služi).

Ne potrebujemo nobenih radikalnih sprememb. Dovolj je, da nas okno v svet ozavesti in prebudi, pa čeprav nam je najbolj udobno doma.

Na drugi strani je okno v svet koristno, če nas prepriča, da se odpravimo v Pariz in tam sami odkrijemo, da je to mesto najlepše tam, kjer ga nikoli ne kažejo na televiziji ali v turističnih vodičih. Morda nas bodo res ožeparili ali ignorirali, ko bomo hoteli v angleščini naročiti kavo... ampak hej, to so prave zgodbe za dolge zimske večere.

Če je kaj nevarno, je nevarno sedeti na oknu. Ali ograji. Ko zapravljamo čas s premišljevanjem, ali bi bili notri ali zunaj.