Unsplash

Ja, saj vem, da sem staromodne sorte in sama si jih pač pišem na papir. Imam majhen zvezek, v katerega napišem približno dvakrat na leto nove cilje oziroma naredim inventuro poprej zastavljenih. Če jih nisem dosegla, se poglobim v vzroke, zakaj nisem bila v tem uspešna, a to naredim brez obsojanj sebe ali krivde, da sem bila lena ali nesposobna, in podobne nepotrebne čustvene šare in navlake.

Veste, če sami sebe obsojate za vsako malenkost, ki ni izvršena ali narejena tako, kot ste hoteli, potem ne živite sproščeno in živahno, temveč ste neprestano v krču, kdaj boste spet naredili kak falš. Eh, življenje je za take samosabotaže res prekratko!

Kaj naj naredi?

Pride mlad moški, malo pred tridesetim letom starosti. Reče, da hoče delati na sebi, da je prebral mojo knjigo Iskreno o osebni rasti in so ga moj način razmišljanja in intrigantni članki v knjigi spodbudili, da se je aktiviral tudi sam. Dokončal je fakulteto, ki sicer ni tisto, kar je na začetku študija pričakoval. Zaposlen je v družinskem podjetju, kjer so kar v redu odnosi, a on bi rad delal kaj drugega kot to, za kar sta ga starša določila.

Rad bi več dosegel v športni panogi, v kateri je pred hudo poškodbo uspešno tekmoval, pa je sedaj pot nazaj težka in valovita z bolj ali manj uspešnimi nastopi. Nesrečno je zagledan v dekle iz sosednjega vhoda, ki pa se dobiva z njegovim znancem. Vidite, cel kup zadev, ki nekako kar stojijo, a je poleg vedno en klical in vprašaj.

Sprašuje me, kaj naj naredi. Kako naprej usmerjati svojo življenjsko barko? Želi si resno partnerko in družino. Menjati službo. No, pri vsem tudi prostodušno prizna, da nima ravno delovnih navad in da najraje igra igrice na telefonu kot kak najstnik. Potoži, da nima veliko prostega časa, in potem sebe zatoži, da brez telefona pač ne gre nikamor in da ga v službi starša opozarjata kot majhnega otroka, naj odloži to reč in naj se posveti delu. Ste tudi vi odvisni od kakšne spletne igrice?

Preberite tudi:

• Več časa, manj stresa: Preizkušeni koraki za bolj organiziran dan
• Da lahko premagate strah, ga morate najprej sprejeti
• Zakaj otroke in najstnike spodbuditi k pisanju dnevnika

Kratkoročni cilji so lažje dosegljivi

Pogovarjala sva se o morebitnih ciljih, ki si jih lahko zastavi. Naj bodo kratkoročni, da so lažje realno dosegljivi, kajti ko jih dosežemo, smo ponosni nase in motivirani za naprej. Pomembno je tudi, kakšne prioritete si postavimo, torej kaj nam je najpomembnejše, kaj malo manj, ter za kaj smo pripravljeni usmerjati večino fokusa in energije.

Priznam, da sem bila zelo prijetno presenečena, ko je drugič prinesel seznam lično napisanih ciljev s časovnico, do kdaj naj bodo posamezni cilji izvršeni. Lepo počasi napreduje, sproti mu razlagam, kaj se mu dogaja v določeni fazi premagovanja poznane in utesnjene cone udobja, iz katere izstopa v skladu s svojimi zadanimi cilji, da se bo mogoče kdaj svojega uspeha ustrašil, a da je to normalno in pričakovano, ter da je osebna rast dolgoročen proces, ki pa kot dosežek nosi samozavedanje, kako smo unikatni, močni, kreativni in tudi kdaj šibki, a da zato nismo nič manj vredni. Priznati si šibkost je izraz moči. Tako napredujemo stopničko po stopničko.

Pa vi? Kako gre vam postavljanje ciljev? Jih sploh imate? So realni? Lahko se oglasite pri meni, da jih skupaj pretresemo in postavimo strukturo, ki vam bo pomagala pri njihovi realizaciji.

Avtorica je Melita Kuhar, Svetovalnica, www.svetovalnica.si, 031 666 168. Pišite ji na: info@svetovalnica.si.