Profimedia

O tem smo klepetali s psihoterapevtko, dr. Brigito Chuuyo Jezeršek, ki uvodoma razloži, kako partnerski odnos sploh vpliva na osebnost posameznika. "To se zgodi, kot voda oblikuje kamen in sicer počasi, a vztrajno. Ob partnerju se neprestano zrcalimo. V njegovih odzivih vidimo, kdo smo, kako ljubimo, kje se zapremo in kaj nas še boli. Če je odnos varen, nas mehča in odpira, spodbuja rast in pogum, da postanemo bolj to, kar v resnici smo. Če pa je odnos prežet z negotovostjo, kritiko, se začnemo krčiti in prilagajati, da bi preživeli. Zato partnerstvo ni le zgodba o ljubezni, ampak prostor, kjer se osebnost bodisi razcveti bodisi zaduši," opozarja Chuuya Jezeršek.

"V novem odnosu se tako pogosto srečamo z deli sebe, ki so prej spali. Vsak partner nas vidi skozi drugačna očala, se nas dotakne na drugačen način in zato se v nas prebudijo drugi odzivi, občutki, celo novi potenciali. Del tega je res pristno odkrivanje, del pa nezavedno prilagajanje. Na začetku želimo biti sprejeti, zato pokažemo tisto svojo plat, za katero čutimo, da bo všečna. A ko se odnos poglobi, začne razkrivati pravo dinamiko, takrat vidimo, kateri deli so bili le maska in kateri resnično mi. Novi odnosi nas ne ustvarijo na novo, temveč osvetlijo tiste dele, ki so bili prej v senci," doda.

Brigita Chuuya Jezeršek

Pogosto tudi slišimo, da je partner naše ogledalo oziroma da nam ga nastavlja. S tem se sicer strinja tudi sogovornica, a hitro doda, da to ne pomeni, da bi bil partner nam podoben, temveč zato, ker v nas prebudi, kar že nosimo v sebi: "Ko nas nekaj pri partnerju razjezi, prizadene ali navduši, se v resnici dotakne nečesa v nas, naše potrebe, strahu ali neizpolnjene želje. V tem smislu je partner ogledalo naših notranjih vsebin, saj nam pokaže, kje še nismo pomirjeni, kaj potrebujemo in kje še rastemo. Partner ni vzrok, ampak sprožilec. Zreli in funkcionalni odnosi niso tisti, kjer ogledalo razbijemo, ampak tisti, kjer vanj zdržimo pogledati."

Odnosi

Kaj pomeni 'bare minimum' v razmerju

Profimedia

Osebna rast in stari vzorci

Zagotovo ste se že kdaj vprašali, ali vam partner dejansko pomaga rasti ali pa zgolj nezavedno ponavljate stare vzorce. Chuuya Jezeršek svetuje, da smo pozorni na občutek, ki ga imamo na dolgi rok: "Če se ob njem počasi odpiramo, čutimo več miru, svobode in samozavesti, potem odnos spodbuja rast. Če pa se ob njem vse pogosteje počutimo konstantno napeti, majhni ali na primer utišani, verjetno ponavljamo stare vzorce, ki jih poznamo iz preteklosti," pove in ob tem opozori, da rast res prinaša občutek notranje širine, večje iskrenosti do sebe in tihega miru, ki pride, ko ne bežimo več pred tem, kar v resnici smo, a da je bistvenega pomena prav to, da se zavedamo, da rast ni vedno prijetna. "Ponavljanje vzorcev pa deluje ravno nasprotno, v njih se počutimo ujeti. Stisne nas, kot da živimo v pretesni koži. Ko pa odnos preseže mero spoštovanja in varnosti, tam ni več lekcije. Tam je čas za odhod," je jasna psihoterapevtka.

Ob tem so zagotovo pomembni tudi nekdanji odnosi, iz katerih smo že izstopili, a so nas vendarle zaznamovali in spremenili, ti pa tako še vedno vplivajo na naš občutek identitete. To je povsem normalno, saj vsak odnos pusti sled v tem, kako doživljamo sebe. "V vsakem odnosu prevzamemo neko vlogo, v enem smo morda tisti, ki daje, v drugem tisti, ki se prilagaja, v tretjem pa prvič začutimo, da nas nekdo res vidi. Različne izkušnje nas naučijo, kje izgubljamo sebe in kje se najdemo. Nekateri odnosi nas razpršijo, drugi nas sestavijo. Skozi to izmenjavo vlog počasi ločimo, kaj je resnično naše in kaj le odziv na druge."

Da lahko stare vzorce v odnosu presežemo, si moramo sicer najprej priznati, da jih imamo, saj psihoterapevtka opozarja, da ne moremo preseči tistega, česar se ne zavedamo: "Vprašati se moramo, kje smo molčali, čeprav bi morali spregovoriti, in kje smo vztrajali, čeprav smo vedeli, da nas odnos ne zdravi več. Prav tam, kjer nas je najbolj bolelo, leži lekcija, ki nas varuje pred ponavljanjem. V novo razmerje lahko vstopimo z več zrelosti, ko ne iščemo več nekoga, ki bi zapolnil praznino, ampak nekoga, s komer znamo praznino podeliti."

Odnosi

Tišina v odnosu ni vedno znak težav

Profimedia

Kompromisi in izguba samega sebe

V partnerstvu pogosto govorimo tudi o kompromisih, a treba je biti pozoren, kaj je še kompromis in kaj že izguba lastne identitete. Če noben v celoti ne izgubi, potem je to še kompromis, pove naša sogovornica, ki to opiše kot iskanje skupne poti. Kot še pove, kompromis namreč ohranja ravnotežje, kjer imata oba prostor, da ostaneta to, kar sta. 

"Izguba identitete pa se medtem začne tam, kjer eden vedno popušča, da bi ohranil mir, sčasoma pa se ne prepozna več v tem, kar živi. Takrat ne gre več za povezanost in iskanje skupne poti, temveč za tiho izginjanje samega sebe."

Zakaj torej nekateri šele po razhodu doživijo največjo osebno rast? "Zato, ker razhod pogosto razbije iluzijo, da nas bo odnos rešil ali dopolnil. Ko izgine struktura “midva”, se človek nenadoma sreča s seboj brez vlog, brez pričakovanj, brez kamuflaže. In prav tam, v tišini po izgubi, pride spoznanje, ki ga prinese le bolečina: nihče nas ne bo rešil. Razen nas samih. Drugega rešitelja ni. Ko se razmerje konča, je občutek, kot bi ti nekdo nenadoma vzel oporo, na katero si se naslanjal. Sprva se zdi, da boš padel, a sčasoma ugotoviš, da znaš stati tudi brez nje. In takrat se zgodi nekaj pomembnega – spoznaš, da moč, ki si jo iskal v drugem, v resnici ves čas nosiš v sebi. Včasih šele, ko izgubimo nekoga drugega, končno najdemo sebe. Šele takrat lahko v naslednjem odnosu stojimo ob nekom, ne za nekom."

Profimedia

"Ko na nekdanjega partnerja pomislimo z mirno hvaležnostjo, vemo, da bolečina ne vodi več naših misli. Takrat preteklost ni več utež, ki nas tišči dol, ampak poglavje, ki nas je naučilo ljubiti z več resničnosti in manj iluzij," o nekdanjih partnerjih razmišlja Chuuya Jezeršek in hitro doda, da to seveda ne velja za odnose, kjer je šlo za zlorabo ali hude oblike nasilja. "Tam je cilj varnost, ne hvaležnost," doda. Bistvo pa je v tem, da resnično rastemo takrat, ko znamo biti sočutni do tega, kdo smo bili v tistih odnosih: "Prava svoboda pride, ko ne želimo več popraviti tistega, kar je bilo, ampak razumemo, da nas je vsaka prekinjena vez približala k sebi. In to je največja zmaga, ko nam preteklost ne razbije srca, ampak ga naredi večjega."

V vsakem odnosu se srečata dve zgodbi ...

... in nobena od njiju ni dokončana, za konec še pove Brigita Chuuya Jezeršek. "Partnerstvo ni le prostor ljubezni, ampak tudi prostor, kjer se prepleteta naša ranjenost in naš potencial. Prav zato včasih ne rasteno najbolj, ko je lahko, ampak ko nas odnos nežno ali boleče sooči z delom nas, ki ga še nismo znali imeti radi. Partner ni tisti, ki nas izpopolni, ampak tisti, ki pokaže, kje še nismo celi. Ko to razumemo, začnemo gledati odnose drugače. Ne več kot nekaj, kar nas mora osrečiti, ampak kot prostor, kjer postajamo bolj iskreni, pogumni in resnični. In prav tam, kjer se učimo ljubiti drugega, se pravzaprav učimo ljubiti tudi sebe. Iskreni odnosi ne ustvarjajo nove osebnosti, temveč pomagajo, da končno spoznamo tisto, ki je bila ves čas v nas. Resnična bližina ni dodajanje, ampak razgaljanje, dokler ne ostane samo to, kar je pristno."

Profimedia