Vaš vrt naj bo vedno le v veselje, nikoli trpljenje
V drugi polovici maja vsi že nestrpno čakamo, da bomo lahko začeli pobirati prvi domači pridelek. A pri mnogih se sladko pričakovanje meša z grenkim priokusom. Narava nam je tudi letošnjo pomlad precej ponagajala in njena nepredvidljivost je mnoge spravila v obup. Pa je prav, da namesto da bi v vrtu uživali, toliko »trpimo«?
Res je, da mnogi svoj vrtiček doživljamo zelo čustveno, skoraj kot bi vzgajali še enega otroka. Tako je tudi logično, da do svojih zelenih varovank čutimo odgovornost in jim želimo ponuditi najboljše pogoje za zdravo in obilno rast. Prav je, da jih zaščitimo pred mrazom, in tudi ni tako zelo »odbito«, če smo kakšno noč dežurali, ko so bile napovedane temperature pod lediščem. Priznam pa, da sem se kar malce čudila tistim, ki so naredili vse potrebno, rastlinjake opremili s kaloriferji, potem pa celo noč bedeli in preverjali, ali morda ni zmanjkalo elektrike.
PREBERITE TUDI:
Nekako še razumem tiste, ki se s pridelavo ukvarjajo profesionalno in je od preživetja njihove zaloge sadik odvisen prihodek celotne sezone, a za navadne vrtičkarje bi to vseeno morala biti dobro prespana noč brez večjih skrbi. Vrt bi namreč morali imeti zato, da v njem uživamo, ne pa, da nam predstavlja še dodatno skrb. Nikakor ne trdim, da bi nam moralo biti vseeno, če vidimo, da so naše rastline utrpele škodo, pomembno pa je, da nas to ne zapelje v krog negativnih čustev, kjer namesto raja začnemo doživljati pekel …
Zakaj se pustimo ujeti v zanko razočaranja?
Ker je sodobni svet tako zelo prepreden z negativnimi informacijami, ugotavljam, da se vse lažje ujamemo v zanko pritoževanja, pretirane zaskrbljenosti in negativnih čustev. Ljudje postajamo vedno bolj nestrpni in nezadovoljni, namesto da bi najprej opazili napol poln kozarec, se naša pozornost že ob prvem pogledu ujame v prazno polovico. Navadno je vrt tisti prostor, kamor se lahko umaknemo s svojimi sivimi mislimi in jih skozi delo z zemljo in ob dotiku z rastlinami obarvamo v mavrico. Opažam pa, da tudi to ne zaleže več vedno, sploh ko nam narava ne prizanaša in se tudi med gredicami srečamo z izzivi. Namesto da bi z vrta prihajali nasmejani in srečni, po končanem delu domov pridemo utrujeni, vsem okoli hitimo razlagati, na koliko škode smo naleteli in kako jezni smo, ker nam ne gre vse po načrtih.
Svojo realnost ustvarjamo sami
Pa je prav tako? Sama sem velika zagovornica tega, da svojo realnost ustvarjamo mi sami. Samo od nas je odvisno, ali bomo pustili, da nas neka situacija spravlja ob pamet, ali pa bomo morda izbrali drugačno pot in svojo pozornost usmerili na stvari, ki nas lahko razveselijo. Saj veste, kako lahko ob istem dogodku štiri osebe doživijo povsem različna čustva? Morda je nekdo, ki se je pravkar ločil od svojega partnerja, nasmejan do ušes, saj se zaveda, da so pred njim nove priložnosti in se je končno osvobodil odnosa, ki ga ni izpolnjeval. Nekdo drug pa ob ločitvi vidi konec sveta, saj si življenja brez osebe, s katero je preživel pretekla leta, pa četudi ob njej ni bil srečen, ne more zamišljati. Lahko pa nekdo tretji, ko podpisuje ločitveni sporazum, čuti le ogromno težo krivde, ker ni naredil vsega, da bi ob sebi obdržal osebo, ki jo ima rad. Okoliščine so za vse tri enake, čustva pa tako različna … To je dokaz, da naših čustev ne ustvarja situacija, pač pa se čustva rodijo iz naše interpretacije pogleda na to situacijo.
Ko se polno zavemo zgornjega dejstva, dobimo moč, da s svojo zavestjo začnemo negativna čustva zamenjevati s pozitivnimi. Saj to si namreč vsi želimo, kajne? Na ta svet zagotovo nismo prišli zato, da bi se počutili slabo in bi se marinirali v depresivnih mislih, pač pa vsi hrepenimo po veselju, ljubezni in notranjem zadovoljstvu. Ni tako? Ker je živčni sistem živih bitij osredotočen na preživetje, pa vedno videti napol poln kozarec ni naš naravni mehanizem. Da bi lažje pravočasno opazili potencialne nevarnosti, so naša čutila po svojem ustroju bolj kot na veselje osredotočena na negativne scenarije. Če namreč znamo prepoznati potencialno grožnjo, se ji bomo lahko pravočasno izognili in si rešili kožo.
Naši možgani tako ves čas skenirajo okolico in avtomatično reagirajo, ko zaznajo nekaj ogrožajočega. Včasih so imeli dovolj premora, da so se lahko med grožnjami »resetirali« in pozornost usmerili tudi na lepe stvari, danes pa je zaradi avtoceste informacij okoli nas vse preveč negativnih impulzov in možgani so ves čas vzburjeni, na preži in v preživetvenem modulu. Če čutite, da kar ne morete pobegniti od skrbi, če je vaš besednjak zasičen s fatalističnimi izreki, kot je »nimaš kaj« in »tako pač je«, potem je to znak, da ste tudi vi pristali v tem načinu delovanja. In če ste, v tem nikakor niste sami, saj je to kronična težava sodobnega sveta in le tistim, ki zavestno izbirajo drugačno pot, navadno uspe uiti tej negativni miselni pandemiji.
Vrt nam ponuja najboljšo spodbudo
Vrtičkarji imamo izjemno možnost, da do izhoda iz negativizma in resignacije najdemo najlažjo krajšnico. In ja, to je prav naš vrt. Vrt ima namreč to izjemno sposobnost, da se nas, če to le dopustimo, dotakne na izjemno globok in čuječ način. Prav čuječnost pa je tisto orodje, s katerim najlažje svojo pozornost preusmerjamo iz negativnega interpretiranja situacij v pozitivno doživljanje. Čuječnost je namreč sposobnost, da polno doživimo trenutek, v katerem smo, ob tem pa tudi s polno zavestjo prepoznamo svoje doživljanje in po potrebi izberemo mehanizme čuječnosti, ki nam pomagajo pozornost preusmeriti v hvaležnost in veselje.
Ker so naši možgani vajeni, da bodisi razmišljajo o reševanju trenutnih izzivov bodisi potujejo v preteklost ali prihodnost in vklapljajo »sekiranje na zalogo«, pa sposobnost biti prisoten v danem trenutku ni tako zelo enostavna. Znanstvene raziskave kažejo, da se jo pravzaprav moramo naučiti oziroma si jo izgraditi z rednim treningom osredotočanja naše pozornosti. Najlažji način za tak »trening« je zavestno vklapljanje naših čutil, ko svojo pozornost namerno preusmerimo na to, kaj slišimo, kaj vidimo, kaj vohamo, kaj okušamo in kaj čutimo. Če so stimulansi močni, je seveda to vklapljanje toliko lažje.
Vrt je res idealen poligon za treniranje čuječnosti. V njem lahko slišimo nešteto prijetnih zvokov, vidimo neomejeno množico navdihujočih podob, ponuja nam na tisoče različnih vonjev, vedno lahko tudi kaj okusimo in preizkušamo dotik z najrazličnejšimi teksturami. Vse to sicer počnemo že sedaj, vsakič, ko stopimo med svoje gredice, a žal vse prepogosto povsem avtomatično in brez pravega doživljanja. Ko se odločimo, da bomo krepili svojo sposobnost čuječnosti, avtomatizem izklopimo in osredotočeno vklopimo svojo zavest. Najlažje je, če vadimo doživljanje vsakega čuta posebej. Medtem ko pulimo plevel ali rahljamo zemljo, bodimo pozorni na to, kako se čuti stik rastline in prsti na naših prstnih blazinicah. Namenoma pobožajmo nežno zelenje korenčka in prste povlecimo po usnjeni površini lista na vrtnici. Začutimo vsak detajl in se napolnimo s hvaležnostjo, ker nam je narava poklonila ta trenutek in je naše druženje z rastlinami tako intenzivno.
Ob drugi priložnosti lahko med tem, ko sedimo na vrtni klopci, za nekaj trenutkov zapremo oči in na široko odpremo svoja ušesa. Kaj vse lahko slišimo okoli sebe? Kako se petje vrabčkov razlikuje od petja siničk? Kako se sliši šelestenje listja na domači jablani? Lahko slišite celo, kako raste trava? Ko se vaš živčni sistem razvaja v teh prijetnih zvokih, se sprošča in se odpira lepim občutkom, pomagate pa mu lahko še tako, da ob doživljanju zavestno dodate ščepec ljubezni do tega trenutka in vseh ustvarjalcev naravne glasbe okoli vas. Na podoben način se namenoma igrajte še s svojimi pogledi, okusi in zaznavanjem vonjav. Večkrat ko boste tako stimulirali svoje čute, bolj čuječi boste postajali tudi zunaj svojega vrta, vaš živčni sistem bo manj pod stresom in lažje boste v situacijah začeli prepoznavati pozitivne plati.
Čuječnost pa nam lahko pomaga še na en način – z zanimivo vizualizacijsko vajo si lahko pomagamo prepoznati, kaj nas v vrtu še posebno veseli, napolni z veseljem in nam pomaga, da preklopimo iz stresnega vsakdana v sproščeno radost in hvaležnost. Po tem, ko se v vrtu napolnimo z novo dozo čuječih impulzov in odkljukamo dnevne zadolžitve, si na vrtni klopci privoščimo nekaj minut počitka in svoje domače zaprosimo za nekaj trenutkov tišine. Zapremo oči in se umirimo z nekaj globokimi vdihi in izdihi, nato pa se s svojo zavestjo odpravimo v domišljijski svet, kjer nas pričaka naš sanjski vrtiček. Zamišljamo si, da smo se znašli v njem na prijeten poletni dan, ko je ravno prav toplo in je zrak poln omamnih dišav. V svoji domišljiji skušamo zaznati, kaj vse lahko zavohamo v svojem idealnem vrtu.
Ko naša domišljija voha po zraku, se nam od omamnih vonjav kar malce naježi koža. V svoji glavi se sprehodimo po gredicah svojega sanjskega vrtička in smo pozorni na motive, ob katerih nam srce začne utripati hitreje. Kaj vse vidimo, kar nas tako zelo razveseljuje? In kaj v naši domišljiji v našem sanjskem vrtu zaznavajo naša ušesa? Kateri zvoki nas preplavljajo z navdušenjem in pristnim občudovanjem? Lahko začutimo tudi, kakšnih tekstur so naše sanjske rastline? Čudovitemu sanjskemu svetu se z vsemi čuti prepuščamo od pet do deset minut, nato pa z nekaj zavestnimi vdihi in izdihi počasi odpremo oči. Po tej čudoviti vaji bomo pokali po šivih od dobre volje in sveže energije, kot bi se pravkar čisto zares sprehajali po svojem sanjskem vrtu. Naši možgani namreč, če zares vklopimo vse čute, znanstveno dokazano ne zmorejo razlikovati med domišljijo in resničnostjo, zato je taka vizualizacija pravzaprav protistrup stresnemu življenju in je polna injekcija dobrega počutja.
Vizualizacijska vaja pa ima lahko še en pozitiven učinek: pokaže nam, kaj nas v našem vrtu najbolj razveseljuje, in nam s tem ponuja informacijo, kaj lahko še izboljšamo, da bo tudi naš realni zeleni raj v celoti popoln. Če si boste tako na primer v svojem sanjskem vrtu predstavljali nežen zvok čebel in boste uživali v igrivem plesu kril pisanih metuljev, pomislite, kaj v vašem vrtu še lahko naredite, da bo čebelic in metuljev še več. Morda lahko zasadite medonosno zeliščno gredico, v vrt postavite še več okrasnih loncev, ki se šibijo pod velikimi cvetovi, ali pa po gredicah postavite plitke posodice s svežo vodo, da se bodo žejne žuželke lahko odžejale … Morda pa je vaš sanjski vrt povsem tih? V tem primeru razmislite, kje v vašem vrtu lahko uredite miren kotiček za sproščanje, kjer boste lahko nekaj minut na dan sedeli v tišini in poslušali le zvoke narave …
Hrana za dušo in šele nato za telo
Občutki lepote in veselja, ki jih doživljamo, ko se počutimo povezani z našimi vrtovi, pronicajo pod površje in se umestijo nekje med našim srcem in možgani. In saj veste, kaj pravijo – zelenjavni vrt se splača imeti ne le zato, ker z njim hranimo svoje telo, pač pa predvsem zato, ker tako hranimo svojo dušo. Ja, v vrtu prav zares hranimo svojo dušo. Vrtičkarji to vemo povsem instinktivno in prav zato tako strastno vztrajamo iz leta v leto, tudi če nam ne gre vse po načrtih. V naravi je vse točno tako, kot mora biti, in ko vas kakšna vremenska muha ali požrešen škodljivec spravi ob živce, se spomnite, zakaj zares vrtnarite. Kjer se le da, poenostavite in si olajšajte delo, čuječe vklopite čutila, osredotočite se na darove, ki jih je narava položila v vaš vrt, in se spomnite, da vrt v nobenem primeru ni in ne sme biti vir stresa, napora ali strahu. Vedno in zmeraj naj bo le vir miru, inspiracije, lepote, barvitosti in veselja. Bodite hvaležni, ker vrt sploh imate, in bodite hvaležni, ker razumete, zakaj si življenja brez njega ne morete predstavljati.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
