Profimedia

Buče premalo cenimo. Toliko dobrih, zdravih in hranilnih snovi imajo in tako široko uporabo, da bi jih morali naravnost kovati v zvezde. Morda imamo tak odnos do njih, ker se rade hitro razlezejo v višino in širino ... Ste kdaj pomislili, da bi namesto buč za noč čarovnic navrtali kakšen velik krompir ali drug gomolj, vanj vtaknili svečo in strašili mimoidoče?! Ne, porečete, škoda bi jih bilo! Pa vendar so prav buče poleg krompirja na začetku nove dobe pomagale nahraniti Evropo in so omogočile, da se je število prebivalstva stare celine začelo naglo povečevati.

PREBERITE TUDI:

Vrt

Skrivnosti čarovniških rastlin, ki navdušujejo že stoletja

Zelenjavni

Katere rastline lahko ostanejo na vrtu čez zimo?

Vse buče uvrščamo v družino bučevk (Cucurbitaceae); vanjo spadajo tudi sorodnice – dinje, lubenice in kumare. Poznamo veliko sort buč, najbolj razširjena je navadna buča (Cucurbita pepo); druga domača imena so še: bíla, cuka, kuoča in koča, malovina, plotnica, tikva ... Mednje spadajo tudi bučke (Cucurbita pepo subsp. pepo convar. Giromontina), na Primorskem jim rečejo cukini ali cuketi, pač po italijanskih imenih zanje – zucchini in zucchetti; v obeh primerih gre za majhne buče, razvite v Italiji. Povečini so podolgovate, a so tudi drugih oblik in barv. Na primer, granatno okrogle, lahko so temno ali svetlo zelene, rdeče, oranžne, rumene ali celo bež barve ali pisane, pač odvisno od sorte.

Profimedia

Če so bučke kratke in široke kakor odebeljen in na robovih zaobljen zvezdasto nazobčan disk, jim na zahodu pravijo škofovske kapice (Cucurbita patissons), pri nas pa popačeno – patišon. V široko skupino buč spadajo tudi buče hokaido ter muškatne buče (Cucurbita moshata) in orjaške buče (Cucurbita maxima).

Buče že od nekdaj

Arheološki ostanki v Mehiki pričajo, da so buče uporabljali za prehrano že pred dvanajst tisoč leti. Prevladuje prepričanje, da je tudi že paleolitski človek grizljal bučno seme in si tako pridobil pomembna olja. Najmanj 7500 let stara semena dokazujejo, da so buče vsaj toliko tudi že kulturne rastline in so jih gojili. V Evropo so buče prišle šele po letu 1500 s tovorom, ki so ga ob vrnitvi iz Amerike pripeljale Kolumbove ladje.

Za ameriške staroselce so bile buče zelo pomembno živilo, uporabljali pa so jih tudi v druge namene. Lupine so narezali na trakove, jih posušili ter spletali rogoznice in druge uporabne predmete. Ker so bile buče polne semen, so med Indijanci veljale za simbol rodovitnosti, bogastva in veselja do življenja. Semena so zaradi boljšega okusa pražili.

Profimedia

Na evropskih krožnikih so se buče uveljavile hitreje kot krompir. Nam najbližje, na gimnaziji v Gradcu, so se buče prvič pojavile na jedilniku dijakov že leta 1596. Toda že desetletje prej sta učenjaka Matthiolius in Camerarius popisala zdravilne učinke uživanja buč za odvajanje vode iz telesa. In nekaj desetletij pozneje so jih priporočali kot zdravilo pri vseh obolenjih želodca, ledvic in mehurja.

Kaj buče vsebujejo?

Buče imajo skoraj 95 % vode, le nekaj odstotkov sladkorja, zato imajo malo kalorij. Za dober odstotek je beljakovin in balastnih snovi. So bogate z vitamini in minerali. Od vitaminov so v bučah vitamini C, B1, B2, B5, B6, E, posredno A iz karotenoidov in vitamin K. Med minerali so: cink, kalij, magnezij, baker, železo, kalcij, jod, selen in mangan, mnogi v idealnem medsebojnem razmerju. Buče so odličen vir zaščitnih karotenoidnih snovi in nekoliko manj tudi flavonoidov. Karotenoidne snovi so v obliki alfakarotena, betakarotena, beta-kriptoksantina, luteina, likopena in zeaksantina. Vse te snovi delujejo skupaj in hkrati, zato je sinergični zdravilni učinek veliko večji in močnejši.

Profimedia

Za nastajanje vitamina A v telesu je pomemben zlasti alfakaroten iz buč. Ker je zraven še maščoba, v kateri je vitamin A topen, lahko kar najhitreje doseže notranjost jeder celic, kjer je središče telesnega in duševnega zdravja. Vitamin A tu spodbuja delovanje genov in celično presnovo. Pozitivna posledica je povečano število celičnih organelov, ribosomov, ki zelo povečajo sintezo telesnih beljakovin v vseh celicah. Krepitev organizma se najprej občuti pri bolj krepki srčni mišici.

Japonski znanstveniki so več let raziskovali vpliv buč pri bolnikih z rakom na želodcu, dojkah, pljučih, debelem črevesju, danki in prostati. Pri vseh se je zmanjšalo tveganje za širitev raka. Ugotovili so še, da kdor redno uživa buče, se mu ni treba bati raka na prostati. Uživanje buč varuje pred stresom, krepi živčevje in možgane.

Vitamin A varuje pred bakterijami, virusi in prostimi radikali, okrepi črevesno floro in stene črevesja. Znana je bučna dieta za bolne na ledvicah in mehurju; pomaga, če dalj času redno uživamo buče, in sicer: bučno meso zrežemo na kocke, dodamo svež zrel paradižnik in nekaj čebule in vse to dušimo v lastnem soku. Ne solimo, dodamo pa nekaj sladke ali kisle smetane.

Ljudski glas tudi pravi, naj nosečnice, ki pogosto bruhajo, uživajo sveže bučno meso v kompotu ali napitku. Pri slabosti zaradi vožnje z avtomobilom ali morski bolezni pa naj prizadeti grizlja nepražena surova bučna semena.

Bučno olje

Buče, iz katerih semen stiskajo bučno olje, so sprva imeli za krmo živine. Štajercem in Prekmurcem bučno olje pomeni toliko kot Primorcem oljčno olje, zato skoraj vsa semena iz letnega pridelka buč stisnejo v olje. V bučnih semenih so večkrat nenasičene maščobne kisline omega 3 in omega 6, skupaj do 60 %, ter veliko nukleinskih kislin, ki popravljajo gene in nas pomlajujejo. V bučnih semenih so še steroli oziroma fitosteroli, skvalen in barvila.

Med beljakovinami v bučnih semenih so globulini za prenos bakra, maščob, tiroksina in železa po krvi ter edestin, legumin in vitelin. Zraven sta še redki aminokislini: kukurbitin in citrulin. Prva uničuje črevesne zajedavce, druga pa razgrajuje amonijak in ga izloča iz telesa. Za ženske je pomemben skvalen, ki spodbuja sintezo hormona vitkosti dehidroepiandrosterona (DHEA). Ta preprečuje nalaganje maščob okrog trebuha, zavira staranje in ohranja mladost ... Semena ženskam okrepijo mišičje mehurja, zlasti po 40. letu starosti.

Profimedia

Za predelavo bučnih semen v olje je primernih kar nekaj sort buč. Že pred tisočletji so svojevrstno selekcijo nenačrtno opravljali srednjeameriški Indijanci. Izbirali so buče, ki so imele več semen in z leti nehote selekcionirali buče z zelo veliko semeni. Vendar so buče iz indijanske selekcije predrage za predelavo, saj imajo trdo lupino in na začetku stiskanja semen v olje, na prelomu 18. stoletja v 19., so morali semena pred stiskanjem ročno lupiti. Proti koncu 19. stoletja pa se je menda na avstrijskem Štajerskem zgodil čudež. Zaradi naključne mutacije so dobili bučna semena brez trde luščine, golice.

Tri ekstra zanimive sorte

Sweet dumpling

Ta sorta ima majhne, prisrčne plodove, ki se podebelijo le do 200 gramov teže. Koža, ki je v celoti užitna in morda celo nekoliko bolj sladka kot samo meso, je kremne barve, po rebrih pa jo krasijo zelene črte. Ko jo prerežemo, nas v notranjosti preseneti rumeno in zelo okusno meso, katerega okus tudi rahlo spominja na kostanj.

Shutterstock

Verjetno ni treba posebej omenjati, da so te buče v kulinariki zares močno priljubljene. Od tega, da jih lahko uporabimo za serviranje drugih jedi namesto posodic, do tega, da jih polnimo z rižem, lahko jih tudi karameliziramo, glaziramo, uporabljamo pečene in pohane. Če boste v spletni brskalnik vnesli to sorto, je zelo velika možnost, da boste na - mesto nasvetov za vzgojo dobili tisoč in en recept za pripravo v kuhinji. Prav zato naj na tem mestu poudarimo, da je za večje število plodov rastlino treba vršičkati. Na glavni vreži odstranimo vrt za prvimi devetimi listi, enako pa naredimo tudi na prvih stranskih poganjkih.

Špagetarica

Tudi to je prav posebna buča, predvsem v smislu uporabe. Ko plod toplotno obdelamo, meso razpade v trakove, ki spominjajo na špagete. Tako lahko tako sredico postrežemo kot zanimivo prilogo. Najboljša je pečena – plod po dolžini narežemo na pol in izdolbemo del s semeni, nato pa meso rahlo posolimo, popramo in natremo z olivnim oljem ter ga s prerezanim delom postavimo na papir za peko v pekač. V kožico z vilicami naredimo nekaj luknjic in ga postavimo v segreto pečico (pribl. 200  stopinj Celzija) za približno 30 do 40 minut. Ko se malenkost ohladi, z vilicami počasi postrgamo meso in ob tem uživamo, ko se nam pred očmi tvorijo lepi bučni špageti.

Shutterstock

Lupina buče špagetarice je kremne barve in ima zelene proge, plodovi pa lahko dosežejo do približno kilogram teže in pol. Okus sicer ne spominja povsem na špagete, a vas bo vseeno močno očaral. Je zelo okusna in sladka, ko jo pripravljamo, pa tudi nadvse lepo diši.

Lakota

Sorta Lakota je slikovita buča hruškaste oblike, ognjeno oranžno rdeče barve in na spodnjem delu »dekorirana« z zelenimi pasovi. Kot taka je ena najlepših buč in je zato še posebno v Severni Ameriki zelo priljubljena v jesenskih dekoracijah. »Čez lužo« je tudi njena izvorna domovina. Stoletja so jo gojila domorodna plemena, ki so živela ob reki Missouri, med njimi tudi indijansko pleme Lakota, po katerem je sorta tudi dobila ime.

Shutterstock

Ta sorta se zelo hitro razraste, zato jo moramo omejevati, dozori pa v približno od 100 do 105 dnevih. Njeno meso je nežno zrnkasto in sladko z odličnim priokusom lešnikov. Doseže do približno treh kilogramov teže, ker ima dobre skladiščne sposobnosti, pa jo lahko ohranjamo za svež zimski prigrizek.