Jure Klobućar/MPA

Pisateljica in scenaristka, ki smo jo doslej poznali predvsem kot avtorico uspešnih kriminalnih romanov, je letos presenetila z zgodovinsko sago 20. stoletja. V novem romanu Tam, kjer plešejo tulipani avtorica tako preigrava vprašanja preživetja in identitete ter prenašanja vzorcev z generacije na generacijo, ob tem pa v ospredje postavlja žensko moč – pa tudi moč ljubezni in družinskih vezi. 

Kaj za vas danes pomeni biti ženska?

Mogoče predvsem to, da hkrati misliš nase in na druge, da razumeš, da te stvari niso vedno ločene, da so včasih zelo prepletene.

Biti ženska zame pomeni, da si izpostavljena družbenim, kulturnim in osebnim pričakovanjem in da se z njimi vsak dan znova pogajaš. Pomeni tudi, da si pogosto tista, ki drži stvari skupaj, pa naj gre za družinske ali čisto vsakdanje zadeve, hkrati pa pomeni tudi svobodo, da izstopiš iz teh vlog, če jih ne čutiš kot svoje. In da znaš reči: dovolj.

To ste povedali zelo neposredno, ampak zelo na mestu ...

To je zame zelo pomemben del sodobne ženskosti, predvsem pa tudi, da imaš pravico do odmika, brez občutka, da moraš to komurkoli pojasnjevati. In tudi, da lahko spreminjaš vloge, da nisi določena z eno samo identiteto, da si lahko občutljiva in odločna, nežna in trmasta, intuitivna in analitična, brez potrebe po poenostavitvah. Biti ženska danes pomeni znati navigirati med tem, kar si želiš, in tem, kar se od tebe pričakuje, ter pri tem ne izgubiti občutka, kdo si. Hkrati pa pomeni tudi, da si pripravljena poslušati druge ženske in njihove izkušnje in da znaš to vpletati v svoje vsakdanje odločitve

OSEBNI ARHIV

Ali odnosi z drugimi ženskami, pa naj bodo družinski ali prijateljski, igrajo pomembno vlogo v vašem življenju?

Zelo. In vedno so. V različnih obdobjih so ti odnosi odpirali različna vprašanja, v minulih letih pa čedalje bolj razmišljam o tem, kako zelo se v teh odnosih kaže tudi to, kdo smo lahko druga ob drugi, koliko prostora si damo, koliko iskrenosti prenesemo, koliko zahtevnosti si dovolimo. To niso odnosi, ki bi jih jemala kot samoumevne, zlasti ne zdaj, ko vidim, kako se spreminjamo, ko se staramo, kako drugače razmišljamo o prioritetah in kako pomembna je zmožnost, da se lahko z nekom smeješ in pogovarjaš, tudi če ne vidiš vsega enako.

Mogoče prav prijateljstva med ženskami kažejo, koliko različnosti zmoremo prenesti. Ti odnosi me bogatijo, tako intelektualno kot čustveno in človeško.

Imam kar nekaj dobrih prijateljic, s katerimi se poznamo še iz zgodnjih otroških let, in to so veze, ki jih negujem, ker mi pomenijo resnično veliko. Po drugi strani pa imam tudi mamo in sestro in vse to so lepe in hkrati kompleksne povezanosti, ki te učijo, kdo si, in predvsem, kako lahko postaneš boljši.

V romanu Tam, kjer plešejo tulipani, ki je izšel pri Beletrini, razgrinjate zgodbe več generacij žensk iz vašega družinskega drevesa, od babice do prababice in praprababice. Kaj vas je spodbudilo k raziskovanju njihovih življenj in usod? Zakaj prav zdaj?

Zato, ker sem čutila, da se bo marsikaj izgubilo, če tega ne zapišem. In ker sem dojela, da imam zdaj znanje, izkušnje in predvsem dovolj distance, da iz teh zgodb ne naredim zgolj osebnega spomina, temveč nekaj univerzalnega. Želela sem razumeti tudi širši kontekst njihovih odločitev, zakaj niso mogle, zakaj niso smele in kje so kljub vsemu našle prostor zase.

Kako ste se lotili raziskovanja in zbiranja podatkov o prednicah? Ste se opirali na družinske pripovedi, pisne vire, intuicijo?

Najprej sem šla v Vršac. Čutila sem, da moram tja fizično, ne samo zato, da vidim, kako je mesto videti danes, ampak da začutim, kje in kako so te ženske nekoč zares živele. V Društvu Stari Vršac imajo ogromno materiala, stare fotografije, osebne zgodbe, zapise, časopise … vse to sem ure in ure prebirala. Zelo so mi pomagali, odprli so mi vrata v neki drugi čas, hkrati pa sem se poglabljala tudi v širši kontekst, v zgodovino mesta, zgodovino Jugoslavije, kako so politične spremembe vplivale na vsakdanje življenje, brala sem o resničnih ljudeh, ki so živeli tam, to mi je pomagalo razumeti, kako je bilo razmišljati, odločati se, biti ženska v tistem času. Seveda so bile zraven tudi družinske zgodbe.

OSEBNI ARHIV

Ki ste jih najbrž že kdaj slišali?

Nekatere sem slišala že stokrat, druge so prišle na dan šele zdaj in potem jih poskušaš zložiti skupaj, preveriš, kaj drži, kaj ne, kaj ima potencial. Na koncu pa si moraš tudi dovoliti, da greš čez to, da začneš pisati roman, ne družinskega poročila. Roman je vendarle domišljija, ampak mora temeljiti na nečem, kar se čuti resnično. Zame je bil ta občutek ključen, da ustvarim nekaj, kar bi se res lahko zgodilo. Nisem pisala kronike, želela sem ustvariti zgodbo, ki bo zvenela prepričljivo, tudi če posamezne podrobnosti niso stoodstotno dokumentirane. Zame je bilo ključno predvsem vprašanje, zakaj so te ženske živele tako, kot so. Kaj jim je bilo dano, kaj odvzeto, kje so vseeno našle prostor zase ... In ko sem enkrat začela razmišljati na ta način, so se stvari kar same začele sestavljati.

Kaj ste se skozi raziskovanje njihovega življenja naučili o sebi?

Da nisem tako originalna, kot sem si mislila. (nasmešek) Vzorci, ki se vlečejo čez generacije, niso vedno očitni, pogosto jih opaziš šele, ko jih pogledaš z distance, in še to z veliko mero iskrenosti. Ugotovila sem, da se ženske v naši družini pogosto odločajo podobno, izhajajo iz podobnih občutkov, največkrat iz potrebe po varnosti in občutka dolžnosti.

In potem se vprašaš, ali je bila to res moja izbira ali samo tisto, kar sem se naučila, da je prav?

To ni nujno slabo, je pa dobro, da to veš, da znaš stvari poimenovati. Šele takrat se mi zdi, da dobiš neko možnost, ne nujno, da greš v drugo smer, ampak da se vsaj zavestno odločiš, kam greš in zakaj.

Jure Klobućar/MPA

V romanu je močno prisotna tema travme, ki se prenaša iz roda v rod. Zakaj menite, da se bolečina tako pogosto deduje, zlasti po ženski strani?

V prejšnjih generacijah ni bilo veliko prostora za to, da bi ženske svojo bolečino izrazile, kaj šele predelale, življenje je šlo naprej, skrbeti je bilo treba za otroke, za gospodinjstvo, za kariero, če so jo imele. 

Moja babica je bila recimo za tisti čas izjemno izobražena ter je delala kot profesorica ruščine in na koncu kot sekretarka na ministrstvu za šolstvo, ob vsem tem pa ni bilo prav veliko možnosti, da bi se ustavila in vprašala, kako je. Tisto, česar ne izgovoriš, pa ne izgine. Ostane v telesu, v načinu, kako vzgajaš, kako se odzivaš, kako se postavljaš v svet. In potem se to, ne z namenom, ampak ker drugače ne gre, prenese naprej. Ženske so znale biti neverjetno močne, ampak ta moč je pogosto prihajala iz nuje, ne iz izbire. In zdi se mi, da dokler ne pogledamo, kaj vse je bilo potlačeno, ne moremo zares razumeti, zakaj se določene stvari v družinah ponavljajo. Ta prenos ni skrivnosten, je čisto konkreten, samo dolgo se o tem ni govorilo.

V središču pripovedi je vaša prababica Katka Garaj, ki nosi težo preteklosti. Njena družina živi v senci skrivnosti, potlačenih bolečin in neizrečenih zamer. Smo danes sposobni iskrenejšega pogovora o svojih ranljivostih – ali še vedno raje molčimo, ko bi morali spregovoriti?

Sposobni smo, kadar imamo pogoje za to; ko okolje ne kaznuje ranljivosti, ampak jo prepozna kot del človeške izkušnje. Težava je, da je veliko ljudi še vedno vzgojenih v logiko zadržanosti, češ, ne govori o tem, ne širi, zadrži zase. To je postalo skoraj kot refleks. Potlačeno pa ne izgine, ampak postane napetost v odnosih, postane jeza, frustracija, včasih celo bolezen. Zdi se mi, da je pomembno, da začnemo drugače poslušati drug drugega. Ker šele ko nekdo res sliši tvojo izkušnjo, brez sodbe, se odpre prostor, kjer lahko stvari začnejo spreminjati obliko.

Se vam zdi, da lahko z razumevanjem preteklosti bolje razumemo sedanjost in prekinemo določeni boleči, podedovani vzorec?

Seveda, ampak razumevanje je šele prvi korak, šele ko se določene zadeve zaveš in jo razumeš, lahko s tem tudi kaj narediš. A prepoznavanje vzorcev ni vedno prijetno, zlasti ne, kadar se moraš odpovedati mitu o lastni izjemnosti ali zgodbi, ki si jo o sebi dolgo gradil. Če si pripravljen pogledati na drugo stran tega mita, pa se odpre prostor za nekaj novega. In to, kar literatura omogoča, ni samo razumevanje, ampak tudi distanca, možnost, da se od zgodbe, ki ni bila tvoja izbira, vendarle odmakneš in napišeš svojo.