Goran Antley

Katarina, kakšni ste bili kot deklica, ste se že rodili tako bojeviti, kot ste danes?

Bojevita delujem? Haha, jaz sem taka cica maca, da si večkrat želim, da bi bila tudi v resnici taka neupogljiva ženska, kot si o meni mislijo, da sem. Je pa res, da sem imela, rekla bom temu, nenavadno preteklost, ki je od mene, če sem hotela preživeti, zahtevala dodatne spretnosti. Eni rečejo temu pogum, drugi tudi norost.

Zdaj vidim, da je moj pokojni oče, oficir v nekdanji JLA, nehote slutil, kakšno usodo bo imela njegova hčerka, zato me je že od majhnega vzgajal v duhu, da sem močna, da ne jokam in da lahko sama dosežem vse, kar hočem.

Nisem hodila v klasični vrtec, v začetku 70. let je bila podobna stiska s prostorom v vrtcih kot danes, zato me je oče vse otroštvo vlačil s sabo v vojašnico. Tam je po navadno zadolžil tri vojake, da so me čuvali, in namesto da bi v vrtcu risala in se s prijatelji igrala gnilo jajce, sem plezala po tankih in havbicah, razstavljala orožje in se z vojaki igrala kavboje in indijance.

OSEBNI ARHIV

Osnovna šola, srednja šola …

V vojaški službi, vsaj v rajnki Jugoslaviji je bilo tako, da smo se vojaške družine veliko selile. Takratni vojaški vrh namreč ni dovolil, da bi bili oficirji dolgo časa na istem kraju. Lahko bi se navezali na okolico, ljudi, to pa bi lahko oslabilo njihovo odločnost in zavezanost političnim ciljem, ki jih je izvajala vojska. Zato se je tudi moja družina večkrat selila. Rodila sem se v Postojni, osnovno šolo sem končala v Ribnici na Dolenjskem, srednjo pa v Kočevju in Mariboru. Oče je bil na koncu postavljen za komandanta ptujske vojašnice, sama pa sem odšla v Ljubljano na študij novinarstva.

Te selitve so mi bile mučne, sovražila sem, da sem morala kot otrok večkrat ugasniti svoje življenje in ga na drugem koncu Slovenije na novo zagnati.

Vedno vse od začetka. Kdo si, kaj si, od kod si? Težka preizkušnja za majhno in občutljivo deklico, ki je rada igrala violino. A te mučne selitve so mi prinesle debelo kožo in nepričakovan izplen. Danes sem doma povsod, v vseh teh mestih, ki sem jih omenila. To so moji kraji, poznam vse ulice, drevesa, tam so moji ljudje, ki me poznajo, vem, kako dihajo. Tega mi nihče ne more vzeti.

Zakaj ste se odločili za študij novinarstva?

Celo otroštvo so bile knjige moje najboljše prijateljice. Verjetno tudi zaradi teh selitev, otroci me niso takoj sprejeli medse. Knjige pa so me imele vedno enako rade ne glede na to, kje sem bila. Vedno sem imela bujno domišljijo, želela sem postati pisateljica, a takšne fakultete pri nas ni bilo. Klasična književnost me ni zanimala in novinarstvo je bilo nekako najbližje temu, da se ukvarjam z zgodbami in besedo na vse mogoče načine.

Goran Antley

Med vašim študijem novinarstva se je zgodila vojna in … nenadoma ste izgubili državljanstvo.

Avgusta leta 1991 sta moja starša in devetletni brat po ukazu takratne JLA in slovenskega političnega vodstva z vojaškim konvojem zapustili Slovenijo. Kolona tovornjakov se je skupaj z vojaki, oficirji in člani njihovih družin odpravila nekam proti jugu, proti vojni vihri, ki je takrat že divjala na Hrvaškem in v Bosni. Nisem hotela z njimi. Bila sem polnoletna, končala sem ravno prvi letnik novinarstva in Slovenija je bila moj dom. Spomnim se, da je mojega očeta skoraj kap, ko sem rekla, da ne grem z njimi. A sem prvič v življenju zmagala, obveljala je moja odločitev. Odšli so sami.

Eden od izgovorov naše države je, da ste bili vsi obveščeni o dveh možnostih – vzeti slovensko državljanstvo ali ne, je to res?

Ko sem se po njihovem odhodu vrnila v Maribor, v naše stanovanje, sem doživela prvi šok. V moj dom je vlomil slovenski teritorialec in ga zasedel. Izgnali so me iz bloka, drli so se name, da sem okupatorjeva hči, da me je treba zapreti, hoteli so poklicati policijo in takrat sem prvič zbežala. V nekaj dneh sem ostala brez staršev, brez doma, brez denarja in brez varnosti. Če mi je država karkoli pošiljala, o tem nisem bila obveščena. Takrat sem bila že brezdomka na ljubljanskih ulicah. Prav tako ne vem, kaj me imajo za spraševati o državljanstvu, jaz sem rojena v Sloveniji. Zato sploh nisem razmišljala o tem, da bi lahko imela težave z dokumenti. Čemu le, če vse življenje živim v Sloveniji?

Kar pet ali šest let ste bili brez osebne izkaznice, brez doma, brez statusa … Kako ste preživeli?

Edini dokument, ki sem ga imela, je bila osebna izkaznica. Vse drugo sem imela doma, tja pa nisem več imela dostopa. Ko sem se oglasila na mariborski občini z namenom, da podaljšam edini dokument o svojem obstoju, ki sem ga imela, mi je uslužbenka občine s škarjami prerezala še ta dokument, češ da ne obstajam, nisem državljanka Slovenije in naj se vrnem tja, od koder sem prišla. »Kam naj grem?« vprašam, »v postojnsko porodnišnico?« Ni bila ravno za hece, poklicala je varnostnike, zato sem znova zbežala.

Kar nekaj let si niste upali govoriti o tem, da ste bili izbrisani – zakaj?

Takrat sem se še pisala Stojanović in bila sem ena redkih, če ne edina, ki se je v tistih časih svaljkala po medijih s tem nepopularnim čefurskim priimkom. Dolgo nisem imela osebnih dokumentov. Tudi ko sem že delala na televiziji, sem bila še vedno izbrisana. Nisem mogla imeti niti svojega bančnega računa, leta so mi plačo nakazovali na račune drugih ljudi. Nisem mogla k zdravniku, nisem mogla voziti niti avtomobila. Preprosto nisem obstajala. Če bi takrat karkoli javno rekla o tem, kakšna krivica se mi godi, bi izgubila službo, določeni ljudje bi me diskreditirali zaradi mojega očeta in srbske narodnosti, kar so tudi že počeli, zato sem bila tiho. Morala sem rešiti svoje življenje, eksistenco, in to je bilo na prvem mestu.

Goran Antley

Preživeli ste, ampak s kakšnimi posledicami. Kako to obdobje vidite danes?

Pet let sem bila zaradi izbrisa brezdomka, spala sem povsod po Ljubljani, včasih tudi na fakulteti, v zapuščenih avtomobilih in poleti v Tivoliju. Na črno sem delala samo za hrano, tudi tega denarja mi delodajalci pogosto niso izplačali, saj so se zavedali, da jim nič ne morem, niti na policijo jih ne morem prijaviti.

Človek ne ve, česa vsega je sposoben, dokler ni prisiljen.

Ustvarila sem si neke varne točke, recimo klet v študentskem domu v Rožni dolini, kamor sem se lahko občasno skrila, in le nekaj ljudi je imelo takrat toliko »jajc«, da so mi upali na skrivaj pomagati. Ne bom rekla, da na to obdobje gledam romantično. Sploh ne. Zdaj mi ni jasno, kako sem preživela vsa ta leta, sama in preganjana. Dvakrat so me tudi deportirali iz Slovenije, obakrat so me poslali na Hrvaško, tam je bila vojna, v neke begunske centre. Obakrat sem zbežala in se peš vrnila v Slovenijo, nisem imela kam drugam. Kljub vsemu sem se v Sloveniji počutila doma in tega si nisem dovolila vzeti.

Iz intervjuja v reviji Obrazi 03/24. Revija Obrazi je na voljo tudi v spletni trafiki.

Marko Vavpotič