Primož Lavre

V vaši knjigi Mir se mi je zdelo najbolj zanimivo, da vaši starši niso bili verni in ste jih z odločitvijo, da postanete duhovnik, šokirali, spravili v jezo.

Dejansko so trpeli, ja, to ni bila jeza, ampak je bila ena silna prizadetost, globoko razočaranje. Otrok se odloči za nekaj, česar ti sploh ne razumeš oziroma kar je v tvojem pojmovanju že preživeto, zahojeno. In on gre v nekaj takega, kar je zate težko sprejemljivo, nelogično. Ampak veličina mojih staršev je bila v tem, da so mi dopustili mojo pot, tudi če bi se zmotil, me bo že življenje izučilo.

Najslabše bi bilo, če bi rekli, mi vemo, kaj je za Karla dobro, in mu preprečimo, da ne bo naredil napake. Ne, ti moraš otroku dopustiti njegovo pot. Saj mu poveš, saj si mu vzor, ampak nazadnje pa lahko šola in starši lahko samo svetujejo, ti pa se odločiš po svoje.

Tudi mene je najbolj izučilo življenje, naredil sem kar nekaj neumnosti, pa kaj potem, nič hudega. Pomembno je, da sem se ob tem kaj izučil. Šola uči, življenje pa izuči.

Vam je kdaj žal, da ste šli po tej poti? V cerkveni instituciji ste izstopali, želeli ste živeti in delovati drugače, kot je pri njej običajno. Želeli ste preprosto življenje brez bogatije, biti čim več med ljudmi. Tega vaši nadrejeni niso razumeli, odobravali. Prehodili ste kar težko pot. Plačali visoko ceno.

Jaz sem za institucije, ki ukalupljajo, vedno problem. Institucije, ki želijo imeti pridne, to pa pomeni za institucijo prilagojene, podrejene. Zame je boljša beseda kot »priden« beseda odgovoren. Moraš biti odgovoren, s tem, da si v sozvočju s svojo vestjo, seveda nimaš pravice kogarkoli prizadeti, raniti, biti samovoljen v negativnem pomenu, moraš pa imeti svojo voljo, nihče ne sme tvojega življenja zadušiti. Kajti Bog me vodi sproti, zato ohranjam z njim duhovni odnos, to je zame nekaj najlepšega, kar zaznavam.

Primož Lavre

Glejte, beseda bog je gotovo v zgodovini najbolj zlorabljena, ampak to, kar imenujemo Bog in je ljubezen, me dejansko vodi vsak dan sproti, da živim poslanstvo, ki mi je sproti dano, saj neka temeljna usmeritev je, ampak se pa odpira vsak dan sproti. Meni je prav ta živi odnos s svetim najbolj pomagal, da sem prišel nazaj k samemu sebi.

Torej biti priden ni vedno najbolje. Sploh ko iščeš svojo pot.

Starši želijo otroku samo dobro, a mu kar naprej govorijo predvsem to, kar ni dobro, in potem si ti dejansko pozoren na to, kar še ni čisto tako, kot bi moralo biti, ker še ne ustrezaš.

In tako številni otroci postanejo igralci pričakovanj staršev, ker so potem na za to nagrajeni kot vredni.

Tudi jaz sem se od svoje izvirnosti zelo odtujil, ker sem hotel pač ustrezati. V vsakem izmed nas je želja, da bi bil potrjen. Ko pa sem vstopil v duhovno obnebje svetega, sem zaznal neko pretresljivo lepoto, da me On, ki je ljubezen, išče v srčiki moje biti in me obuja nazaj k meni samemu. Nazaj k samemu sebi sem prišel, ko sem vstopil v obnebje duha. V tej prebujenosti pa osebno poslanstvo ni nujno skladno s pričakovanji staršev ali institucij, še zlasti v njihovi manipulativnosti.

Primož Lavre

Zanima me, kako si vi predstavljate Boga, v kakšni podobi? Ste ga našli, kako ste ga začutili, kje, kako vam je, ali ste se kaj z njim, ne vem, pogovarjali?

Glejte. On, ki je nad vsem, se je zaradi naše stvarnosti približal človeku na človeku dojemljiv način, zato v Jezusu kot osebi. Ampak to je za človeka dojemljiv pristop svetega, božjega. Za to, kar je Bog v svoji srčiki, pa moraš vstopiti v izkustvo. Zame je Bog odrešujoče izkustvo, fantastično izkustvo, duhovno izkustvo, ker je v njem vedno umiritev, potešitev, v bistvu pa najdenje samega sebe. Kot je rekel Hafis: »Bog se je skril v vsakem izmed nas, da bi bili med seboj dopolnjujoči, sodelujoči, predvsem pa igrivi.«

Osebna rast

Martin Golob iskreno: "Včasih me je strah, da bi zapravil svoje življenje"

Nekateri pravijo, da intelektualec ne more biti veren, verujoč, da ne more verovati v nekaj, česar ni, kar ne obstaja, kar ni znanstveno potrjeno. Kakšen je vaš »zagovor«, vi ste vendarle intelektualec, a verujete.

Intelektualec ne more biti veren, kot ste vi rekli, v tem pomenu, da bi slepo verjel, veroval v nekaj, kar mu nekdo predpisuje. To so zanj samo miselna izhodišča, miselni izzivi, ampak on vedno znova preverja, ne le z intelektom razuma, za to, kar je nadrazumsko, uporabi intelekt duha. Nimamo samo zunanjega tipa preverjanja, ampak imamo tudi duhovnega, in ko intelektualec v tistem, kar imenujemo Bog, zazna potešitev, zazna odnos, dejansko sprejme, zaživi ob tej racionalni inteligentnosti tudi duhovno inteligenco.

MIRAN JURŠIČ, OBRAZI

Mi lahko racionalno dvomimo o Bogu, ampak globina našega duha ga išče in najde to, kar imenujemo Bog, in najde v njem potešitev, umiritev, najde v njem delček samega sebe, oziroma Sveto najde v nas odsev tega, kar je On sam.

Zakaj ste se odločili za krščanskega boga?

Ker sem rojen v tem kulturnem obnebju. Če bi bil rojen v svetu islama, bi bil verjetno derviš, če bi bil rojen tam nekje v svetu budizma, bi bil verjetno budistični menih, ampak bi prav tako živel svojo duhovno razsežnost. Mi se lahko razločujemo na ravni religije, na ravni duha je pa sveta enost, tam je pa vse v ljubezni, in če ni v ljubezni, ne more biti v tako imenovanem bogu, potem je to zlagano, kajti religije nam morajo pomagati, da vstopimo v svet duha.

Osebna rast

Pred nesrečo je bila Nina železna ženska, ki je zmogla vse sama

Če nam religije ne pomagajo, da vstopimo v svet duha, ampak so razlog, so vir razločevanja v smislu izključevanja, so lahko smrtno nevarne. Vemo, kaj se je dogajalo po razpadu Jugoslavije, ko so se pravoslavni in katoliki, vsi v imenu Boga, ravno na ravni religije razlikovali in tudi med seboj, ne bom rekel samo izključevali, ampak pobijali.

Politika lahko zelo zlorabi religijo, religija se mora vedno zavedati te možnosti zlorabe in narediti vse, da ne bo orodje zlorabe razločevanja, ampak na ravni duha medsebojnega povezovanja. Apostol Janez je zapisal: »Bog je ljubezen.« in samo naše življenje v ljubeči povezanosti, ko znamo raznolikost povezovati v dopolnjevanje in sodelovanje in se med seboj bogatiti v spoštljivosti in ljubezni, je dokaz, da smo v njem. In to je edini dokaz, drugače nismo v Bogu, smo zgolj v formi, smo zgolj v religiji. To pa še zdaleč ne zadostuje oziroma je lahko celo nevarno in usodno.

Kakšen je danes položaj religije v Sloveniji, pa politike, kako in koliko se cerkev vtika v politiko in nasprotno?

Cerkev se ne bi smela nikoli vtikati v politiko, predvsem pa ne bi smela biti na eni strani zoper drugo stran. Cerkev lahko zagovarja vrednote za žlahtno v človečnosti, tisti trenutek, ko postane pol razlikovanja, torej če si v cerkvi, spadaš na eno stran, pa je lahko to zelo usodno.

Naša zgodovina nam govori o usodnosti tega. Verjamem, da cerkev vzorcev, ki so pripeljali do usodnosti v preteklosti, ne bo ponavljala. Lahko govori o vrednotah, o tem, kaj je sveto, nikoli pa se ni dobro identificirati z eno stranjo.

Žal danes številni identificirajo cerkev z eno stranjo, ko pa je cerkev dejansko vir polarizacije, morajo zagoreti vse alarmne lučke.

Iz intervjuja, ki je bil  objavljen v številki revije Obrazi 11/24. Revija je na voljo v spletni trafiki.

Miran Juršič