Peter Irman

Ko Mira Semič govori o vinu, žari in očara vse – tako tiste, ki o žlahtni kapljici ne vedo nič, kot velike vinske poznavalce. Je sommelierka 3., najvišje stopnje, pika na i pa je brez dvoma njena diploma na priznani londonski šoli Wine and Spirit Education Trust (WSET). To je, še posebno za žensko, unikum daleč naokrog, kajti s tako kombinacijo znanja, izobrazbe in izkušenj se v našem delu Evrope ponaša le peščica ljudi.

»WSET je najprestižnejša tovrstna šola na svetu, znana po izjemni zahtevnosti, a ko jo enkrat končaš, so ti vrata v vinski svet odprta,« je Mira upravičeno ponosna. Sommelierstvo je povezano z znanjem o vinu, poudarek je na vrhunski postrežbi, izbiri vina in iskanju harmonije s hrano. 

V zibelko položena ljubezen do vina

Kako pa se je vse skupaj začelo, kdaj je krenila na svoje veliko vinsko popotovanje? Ljubezen do vina ji je bila položena v zibelko, pove. Starši so bili gurmani in ob dobri hrani se je pri njih doma ali v restavraciji vedno kaj dobrega spilo.

Iz rodne Banjaluke, ki je gotovo zaznamovala njen značaj, je leta 1972 prišla v Ljubljano na študij ekonomije. Kot hostesa je začela delati prek študentskega servisa na Ljubljanskem sejmu, ponudili so ji delo v sejemski špediciji, pozneje pa je postala uradni špediter sejma. Ogromno je delala po vsej Jugoslaviji, šlo je za garanje, a tudi odličen zaslužek. Po razpadu bivše države je ustanovila svoje podjetje in v sejemski špediciji vztrajala kar 24 let! Na različnih sejmih v tujini je sodelovala pri marsikateri predstavitvi Slovenije.

Leta 1995 je ob sejemskem delu v prestolnici odprla restavracijo Monroe, v novem tisočletju pa Galerijo umetnosti in vina. Lokala sta bila izjemno priljubljeni točki za srečanja, oba sta vsak po svoje postavljala nova merila pri nas – a Mira se je utrudila. Ugotovila je, da potrebuje svobodo, zato si je privoščila šestmesečno potovanje po Avstraliji in Novi Zelandiji. Po vrnitvi se je posvetila vinu – predavanjem, šolanju, vinski šoli ... Zdaj je uradno sicer v pokoju, vendar rada pove, da šele zdaj v resnici živi svoj hobi – to, kar ljubi, svojo strast.

Peter Irman

Unikum prav posebne vrste

Njena posebnost pri degustaciji je gotovo dejstvo, da pri pokušini in ocenjevanju požirek spije, ker se drži besed ene od svojih učiteljic, da vinar vse leto gara za kapljico vina, zato je škoda, da bi ga izpljunili. Ogromno je prepotovala, in to je čisto drugače, kot če odpreš steklenico vina doma. Ne preseneča, da jo poznajo v najboljših restavracijah po vsem svetu. Anekdot na to temo ji ne zmanjka. V eni najboljših londonskih restavracij, Fat Duck, na primer, je sedela pri najboljši mizi. Kako ji je to uspelo?

»Ko sem imela master class v Zagrebu, sva bila z glavnim menedžerjem Fat Ducka, Dimitrisom Leivadasom, veliko skupaj, saj je imel tudi on predavanje. Tako sva se malo bolje spoznala, zato sem ga poklicala samo en teden pred obiskom njegove restavracije in rekla, da želim mizo. Dimi me je vprašal, ali sem pri pravi, saj se na mizo v Fat Ducku čaka nekaj mesecev! Odgovorila sem, da absolutno, ker ga poznam! (smeh) In miza je bila pripravljena, ko sem prišla. Čez nekaj časa sem v drugi londonski restavraciji srečala natakarja, ki se mi je zdel znan, on pa se je zasmejal: 'O, jaz sem si vas dobro zapomnil! Šest nas je plesalo okoli vaše mize v Fat Ducku, ker so nas opozorili na vas!' Takrat sem si res privoščila, še v kuhinjo in ven sem nenehno hodila ...« (smeh)

V Sloveniji se ne zavedamo, kako dobro jemo

Prav Mira Šemić ima zasluge, da ima Slovenija od leta 2019 samostojno izdajo svetovno priznanega kulinaričnega vodnika Gault&Millau, ki se je iz Francije razširil v več kot 20 držav, in tako Slovenijo postavlja na svetovni zemljevid gastronomije. »Do hrane in vina gojim veliko strast. V Sloveniji imamo odlične kuharske mojstre, lahko smo izjemno ponosni na hrano in vina, sploh se ne zavedamo, kako dobro jemo,« je prepričana Mira, ki se je prav iz ljubezni do kulinarike v času, ko večina ljudi razmišlja o pokoju, lotila novega, zahtevnega podviga.

S ponosom potuje po svetu in pripoveduje o tem, na kako enkratni lokaciji živimo. »V eni uri lahko iz Ljubljane oziroma osrednje gastronomske regije prispemo v katerokoli od preostalih regij, alpsko Slovenijo, mediteransko in kraško ter termalno oziroma panonsko. Gre za zelo različna področja s hrano in vinom. Na tako majhnem območju imamo veliko pokazati.« Navdušena je tudi nad tem, da vse več mladih prevzema kuhinjo v starih, priznanih gostilnah; iz sveta prinašajo nova znanja z željo po ohranjanju tradicije in s tem neizmerno bogatijo slovensko kulinarično ponudbo.