RTV SLOVENIJA

Ko sem se pripravljala na pogovor, sem UI vprašala, kaj ve o vas, pa razen tega, da ste 60. rojstni dan praznovali pri mami in da vam torej družina veliko pomeni, ni vedel ničesar osebnega! Kako to?

To bo zato, ker nisem bila vpletena v noben škandal! (smeh) Očitno tisti, ki nimamo škandaloznega življenja, za splet nismo zanimivi. Sicer pa imam mamo, ki je v domu starejših in jo obiskujem, kolikor je mogoče. Vsaj enkrat na teden se peljem v Novo mesto, od koder sem prišla v Ljubljano na študij.

Ste zadovoljni z domom? V zadnjem času je bilo kar nekaj kritik na račun različnih domov.

Ja, sem zadovoljna. Tako organizacija kot odnos zaposlenih sta dobra in mama se tam v redu počuti. Tudi moj partner Miha je imel svojo mamo (ki je zdaj pokojna) v domu in je bil nadvse zadovoljen, tako da nimava slabih izkušenj. Morda sva imela srečo ali pa so slabe izkušnje vendarle izjema.

Verjetno je pomembno, da so ljudje še pokretni, ko pridejo v domove starejših.

Res je, to je zelo pomembno. Moja mama še vedno hodi na telovadbo, pokazala mi je vaje za hrbtenico, ki celo meni pomagajo. Prav tako izpolnjuje teste in piše članke za časopis doma, kjer biva. Po poklicu je bila učiteljica, a očitno imamo željo po pisanju, nekakšen »novinarski duh«, v družini. Novinar je tudi moj mož, s katerim sva skupaj že od zadnjega letnika faksa, o novinarstvu, sicer najraje športnem, pa je, sicer zelo kratek čas, ko je bil še majhen, govoril tudi najin sin, ki ima zdaj 30 let.

Kakšne želje pa je imel sin? Kje se je videl?
V nekem trenutku se je videl na športnem portalu, a si je že v gimnaziji premislil in šel na ekonomijo. Še vedno se zelo zanima za šport, predvsem nogomet, saj je velik navijač Arsenala, ampak je šel v drugo smer. V okviru programa Erasmus je študiral v Pragi in Parizu, tako da se je razvijal v mednarodnem okolju. Zdaj živi v Ljubljani in je že nekaj let samostojen.

Verjetno ste veseli, da se ni odločil za novinarstvo, glede na to, da prihodnost našega poklica očitno ni ravno bleščeča …

Mislim, da ni šlo za pravo željo, ampak za otroški preblisk, ker smo bili odrasli ob njem večinoma novinarji. Za to, kar ga veseli in kar rad dela, je zagotovo bolje, da je študiral ekonomijo.

Kako je bilo za vas, ko je vaš edinec zapustil dom?

Priznam, ni bilo preprosto. Najprej je šel od doma na študij v tujino, ko pa se je vrnil, se je čim hitreje želel osamosvojiti. Zdaj prenavlja hišo svoje babice in je zelo zadovoljen, čeprav ne živi več v centru mesta. Stanovanja so največja težava mlajše generacije, ki pogosto ne morejo živeti v mestnih središčih zaradi visokih najemnin, pa čeprav delajo. Sprašujem se, kaj bo s prihodnostjo Ljubljane, saj se mladi vse pogosteje selijo drugam zaradi predragih stanovanj. Center mesta je zdaj preplavljen s turisti, predragimi lokali, trgovinami, klubi ...

Omenili ste, da ni bilo preprosto, ko je šel od doma …

Ko je šel, niti ni bilo več tako težko, ker je že imel 18 let. Težje mi je bilo, ko je postal najstnik in nenadoma ni hotel več z nama na morje ali na potovanja, saj smo prej zelo radi skupaj potovali, predvsem po Evropi. Takrat mi je bilo res zelo težko.

A ste tudi to preživeli, preboleli.

Saj ne gre drugače! Takšno je pač življenje. Spet spremeniš način, tako kot prej zaradi otroka obrneš stvari in obiskuješ recimo vodne in druge parke za otroke, pa redno obiskuješ živalske vrtove in podobno. Ko otrok zraste in začne razvijati svoje interese, se moraš prilagoditi.

V tistem času sem se morala spet spopasti s tem, kako postaviti življenje na novo. To je bilo kar težko za oba, tudi za najin odnos.

Potem sva šla z možem spet sama na potovanje z avtomobilom, na pravi »road trip« po Balkanu, tam do Grčije in Albanije, kot sva hodila skupaj pred sinovim rojstvom, in med potovanjem spoznala, da se imava še vedno zelo dobro tudi brez otroka. To je bila prelomnica. Zdaj pa preprosto živiva kot drugi, ki imajo odrasle otroke.

Veliko parov se takrat, ko otroci odidejo, odloči za ločitev. Vi se svojega Mihe očitno še niste naveličali.

Zagotovo je odhod otrok od doma velika prelomnica za par. Ampak v moji družbi, kjer nas je kar nekaj novinarjev in imamo otroke približno v istem starostnem obdobju, smo to brez večjih težav preživeli. Vendar je treba predelati praznino in ponovno vzpostaviti odnos. Tudi z otroki. Oblikovati moraš bolj prijateljski odnos, kot je bil tisti, ki smo ga imeli, ko so bili majhni. Ne moreš več spraševati, ali je jedel in podobno. Praznina, ko otroci odidejo, je podobna občutku, ki ga imaš, ko si noseč, ko se »gnezdi«. Tudi to, ko se gnezdo izprazni, moraš predelati. Mogoče je za nas novinarje, ki imamo drugačen način življenja, saj nam služba vzame precejšen del časa, v tem primeru malo lažje, kot je pri tistih, ki so več doma, in je zato praznina, tudi sprememba življenjskih navad, še bolj očitna.

Novinarstvo je res poseben poklic, zato je verjetno dobro, da je tudi vaš partner novinar in razume, da ni stalnega delovnika, ni res?

Gotovo. Treba je razumeti, da ne boš vedno doma ob večerih, da boš domov prišel šele ob polnoči, da vstajaš potem pozneje kot drugi, da vikendi pogosto niso nič drugačni kot delovniki, da je treba prilagajati dopust …

Mislim, da bi to zelo težko sprejel nekdo, ki ima poklic z urejenim urnikom.

Tudi nervozo pred nastopi, ki so del novinarskega poklica, lažje razumeš, če to počneš sam. Pa da se zapreš v sobo in predeluješ gore materiala, da boš pripravljen na pogovor, ali da tipkaš intervjuje več dni skupaj … – vse to lažje razume nekdo, ki ima tudi takšno službo.

Ali na dopustu oba zavzeto spremljata vse novice?

Da, najino življenje je temu prilagojeno. Tudi ko greva na dopust, potrebujeva internet, kar bi mogoče težko sprejel nekdo, ki ni novinar in se želi odklopiti. Rada kolesariva, ko pa se usedeva na kavi, pogledava zadnje novice. To tudi predebatirava, čeprav se ne strinjava vedno. On pokriva ekonomijo, jaz pa politiko. Da delava v istem poklicu, nama zelo koristi.

RTV SLOVENIJA

Politika in ekonomija sta sicer vse bolj povezani. Tudi aktualni dogodki v svetu to dokazujejo. Kakšne so vajine napovedi za prihodnost?

Ko sem začela v novinarstvu konec 80. let, se je vsak dan zgodil kak prelomni dogodek, saj je bil to čas osamosvojitve, prvih strank, volitev, ko je bilo vse novo. Današnji čas me spominja na tisti čas radikalnih sprememb. Vendar smo takrat imeli upanje, da bo vse bolje, ko bomo v Evropski uniji, ko bomo imeli parlamentarno demokracijo, pravno državo, človekove pravice … Zdaj pa nimamo jasnega cilja. Stara ureditev sveta se spreminja, kakšna bo nova, pa ni jasno. Ta hip gledamo predvsem kaos, luči na koncu tunela pa ne vidimo. To me skrbi, čeprav ne želim biti črnogleda, saj sem po naravi pozitivna. Mislim, da nas čakajo težki časi, vendar upam, da se bomo pobrali, saj je človeštvo v zgodovini že večkrat preživelo podobne prelomne trenutke.

Ko spremljam dogajanje doma in po svetu, se mi včasih vse skupaj zdi že kot Monty Pyhton, torej bizarna komedija. Se tudi vam zdi tako?

Ja, gotovo. Pogosto gledam ameriške večerne šove, v katerih vsak večer servirajo izjave in dejanja znanih osebnosti, predvsem predsednika Trumpa. Predstavljam si, kako se pri tem zabavajo scenaristi, gradiva imajo več kot kadarkoli prej. Težava je le, da je realnost pogosto bolj groteskna kot karkoli, kar bi si lahko izmislil. Spremembe v družbi, politiki in v javni komunikaciji so se sicer zgodile že pred časom. Raven razprave je začela padati – pa ne samo pri nas. Spremembe so dobile pospešek tudi z razmahom družbenih omrežij. Kar je bilo pred 15 leti popoln škandal, je danes normalno, sprejemljivo. Postalo je dovoljeno reči karkoli.

Ko je v času covida politika postala groba, celo vulgarna, se je to vidno preneslo v vsakdanje življenje. Tudi v trgovini so bili vsi manj vljudni … Na svetovni ravni je takoj po Trumpovi izvolitvi postalo skoraj legitimno biti mizogin, saj je bilo še več napadov na ženske na družbenih medijih in podobno.

Ja. Meje spodobnosti, dostojnosti v javni komunikaciji so padle … In več je agresivnosti, tudi do medijev in novinarjev. Zaposleni na televiziji to lahko potrdimo. Ne govorim o kritiki, ki je včasih tudi upravičena. Pišejo nam ne »samo« žaljivke, ampak tudi resne grožnje. Meni, recimo, da me bodo vrgli v jamo in zakopali! Seveda grožnje prijavljamo, ampak do zdaj nihče, ki je grozil novinarjem na spletu, ni bil kaznovan. Hkrati je družba postala izrazito mizogina. Donald Trump, denimo, lahko brez kakršnihkoli političnih posledic govori, kam in kako zagrabi žensko. S kolegom Igorjem (E. Bergant, op. a.) sediva skupaj v pisarni in se veliko pogovarjava o tem, kako drugačen je odnos do ženskih voditeljic od tistega, ki ga doživljajo moški voditelji. Žaljivke so pri ženskah voditeljicah usmerjene v zunanji videz, spol, starost, obleko, frizuro. Moških voditeljev skoraj nikoli ne ocenjujejo po njihovem videzu. Kar je najhuje – poniževanje ženske je tudi širše v družbi vse manj nespremenljivo. Če se bo to nadaljevalo, bomo izgubili vse, za kar smo se borili pred 30 leti in več.

Zadnjič je bila pri Marcelu pevka Jadranka Juras. Soseda mi je takrat napisala: »Kaj pa ta v tem šlafroku?« Zgrozila sem se, ker se mi zdi povsem neprimerno komentirati obleko, ko pa je bilo vendar pomembno, kaj vse je povedala.

Zakonitost medija je tudi to, da moraš paziti, kako si oblečen, da moraš biti naličen. Že na začetku mojega dela na televiziji so mi zabičali, da moramo paziti na svoj videz tako, da gledalca ne bo motil, da bo v ospredju sporočilo, ne pa, na primer, oblačilo ali kričeč nakit. Ampak razlika je, da danes pogosto sploh ni pomembno, kaj si povedal, ampak samo, kakšen si bil. In da potem vsebino povedanega, sporočilo, razvrednotijo s kritikami videza, spola, starosti. Tudi na začetku moje televizijske službe so bili gledalci kritični, ampak raven žaljivosti je danes neprimerljiva. Tudi poti sporočanja vseh sort frustracij je danes neprimerno več.

To lahko vidimo tudi pri političarkah, kot je recimo Urška Klakočar Zupančič. Res se ne drži vseh pravil protokola, ampak vendarle … Napadi na njen videz so res grozni!

Urška Klakočar Zupančič je ena od novih političark. Vsak, ki pride na novo, se mora šele naučiti pravil. To pa ne pomeni, da ne sme ohraniti svojega sloga. Predsednica parlamenta pri njem vztraja, pravzaprav je nekako postal del njenega političnega programa. Dejstvo je, da moški politiki drug drugemu nikoli ne bodo očitali videza, na primer slabe pričeske ali grdih čevljev. Pri ženskah pa je to zelo običajno – pa tudi če gre za tako visoke položaje, kot sta predsednica države ali parlamenta.

Je Urški Klakočar Zupančič uspelo dvigniti raven razprave v državnem zboru?

To je napovedala in zagotovo se trudi. Hkrati pa je tudi sama tarča kritik opozicije, da s svojim slogom znižuje standarde komunikacije v parlamentu in da omejuje politično delo. Izrednih sej, obstrukcij, tudi nesramnih razprav v parlamentu ni nič manj kot v prejšnjih mandatih. Spremeniti parlament kot celoto je težko. Delovati mora po pravilih, po poslovniku. Poslanci tam predstavljajo politiko svojih strank, poleg tega se številni šele učijo veščin politične obrti. Nekateri znajo dobro artikulirati svoja stališča in dosegajo rezultate, drugi se še iščejo. To se vidi tudi po razpravah. Ampak ljudje so dobili, kar so izvolili. Parlament v dobrem in slabem predstavlja nas, volivce.

Ali pred volitvami točno veste, komu boste dali svoj glas, glede na to, da res dobro poznate politično sceno?

Na volitve gledam bolj analitično – podobno kot športni komentatorji, ki iz sezone v sezono spremljajo tekme. Na podlagi izkušenj poskušam predvideti, kaj se bo zgodilo: kdo bo šel s kom v koalicijo, kdo bo komu največji nasprotnik, katere stranke bodo razpadle … Nisem čustveno vpletena, kot so po dolgih kampanjah številni volivci. Na temelju enega predvolilnega nastopa lahko sklepajo, da je nekdo res cepec ali pa da je nekdo super.« Jaz si tega ne morem privoščiti, poskušam izvedeti več, razumeti vzroke in posledice. No, na volišču sem tudi jaz samo državljanka, ki ima pogosto hude dileme, komu dati glas.

Imate kdaj res močne favorite, vam je kdo od politikov še posebno ljub?

Ne, ker sem jim bila vedno dovolj blizu, da sem vedela, kdo so in kako stvari funkcionirajo. Pa tudi približno lahko predvidiš, kaj bo kdo naredil. Jasno, neka politika ali, bolje, sistem vrednot ti je bolj blizu kot drugi. Ampak nimam prevelikih pričakovanj, ker se zavedam tudi omejitev, ki nastopijo dan po koncu volitev in volilne kampanje. V zadnjem času nas vsakodnevno preseneča predsednik Trump. Ampak v resnici je večino kontroverznih ukrepov napovedal ali vsaj nakazal že prej. Politike moraš gledati skozi daljše obdobje, pri tem, kaj delajo, kaj zastopajo, ne samo poslušati, kaj govorijo tisti mesec med kampanjo. Potem je slabih presenečenj manj in manj je tudi razočaranj.

Običajno je javnost kar hitro po volitvah razočarana nad zmagovalci. Se vam zdi, da imamo prevelika pričakovanja?

Ljudje imajo pogosto nerealna pričakovanja. Poslušajo obljube, kaj vse se bo spremenilo na bolje, potem pa se to ne zgodi ali se dogaja prepočasi. Včasih zato, ker politika nima jasno postavljenih ciljev. Ali ker morajo sklepati kompromise, ker vlado vedno sestavlja več strank. Pa tudi, ker se v demokracijah nič ne more zgoditi zelo hitro, potrebna so usklajevanja, procedure. Politika je pomembna, ni pa vsemogočna, na srečo. Potem so še čisto osebna razočaranja, ker se politik izkaže za drugačnega, kot so ga volivci dojemali med kampanjo. Razočaranja so torej logična posledica prevelikih pričakovanj in nerazumevanja, kako deluje sistem. Pa še nekaj – včasih ljudje volijo proti nečemu, ne za nekaj. In so razočarani že naslednji dan, ker izvoljeni niso izpolnili pričakovanj …

Jure Kljajić

Ste kdaj pomislili, da bi tudi vi vstopili v politiko?

Ne, nikoli. Vedno sem želela biti novinarka. Politika je drug svet, moraš znati preživeti v tem okolju. Jaz sem nagnjena k analizi, vedno hočem ugotoviti, kaj je v ozadju, kaj so dejstva. Predvsem pa sovražim umazane bitke, udarce pod pasom. Temu se v politiki, sploh takšni, kot je danes, težko izogneš. Politiko raje opazujem, komentiram, razstavljam na delce. Mislim, da tudi s tem naredim nekaj dobrega. Zagotovo pa – če bi bila političarka, tudi če bi bila dobra, ne verjamem, da bi se smejala toliko, kot se zdaj. (smeh)

To pa drži! Mislite, da so naši politiki slabši ali boljši od tistih v svetu?

Ne, imamo čisto primerljive politike kot drugje. Že začetno sito – kdo se sploh odloči za politiko – je povsod podobno. Imaš ljudi, ki verjamejo v idejo, pa take, ki jim gre bolj za strankarske ali celo osebne koristi, in vse vmes. Tudi pri nas imaš dobre govorce, slabe govorce, bolj in manj sposobne politike. Ni velike razlike.

V oddajo Odmeve ste se vrnili, ko je šel v pokoj Slavko Bobovnik, kajne?

Bila sem že v prvi ekipi Odmevov leta '97, ko so nastali. Mile Vreg, recimo, je bil eden izmed snovalcev, voditelji pa Uroš Slak, Janja Koren, Slavko Bobovnik. Takratna in zdajšnja ekipa sta zelo različni, a tudi zdaj se dobro razumemo. Sedimo skupaj, kar pomeni, da se veliko pogovarjamo, usklajujemo. Mislim, da smo kar dobra ekipa.

Je med vami kaj rivalstva?

Ne, pa saj tudi ni nobene potrebe. Analize so pokazale, da je naklonjenost gledalcev kar enakomerno razporejena. Nekateri bolj zaupajo in raje gledajo enega, drugi pa katerega drugega voditelja. Ampak predvsem je pomembno, da Odmevi niso šov, to je informativna oddaja, kjer sporočamo in razlagamo novice, informacije! To pomeni, da se moramo vsi držati enakih poklicnih standardov in profesionalnosti. Da so Odmevi verodostojna in kakovostna oddaja, ne glede na to, kdo jo tisti večer vodi.

Ste se kdaj obremenjevali z videzom? Vendarle ste pogosto pred kamerami …

Videz je na televiziji seveda pomemben. Ampak za to skrbijo dekleta v maski in stilistka. Jaz ne vodim zabavne ali mladinske oddaje. Za voditelje in novinarje informativnega programa je ključno, da ljudje verjamejo v to, kar jim pripovedujemo. Zelo pomembne so izkušnje, znanje. Za to pa potrebuješ čas, tega ne moreš pridobiti čez noč.

Kako ste si všeč, ko se vidite na televiziji?

Joj, nikoli se ne gledam! Čeprav bi se morala, tako so me učili, saj je to pomembno, da popraviš napake.

Včasih težko zaspim, ker se mi zdi, da česa nisem naredila dovolj dobro. Ampak nikoli zato, ker bi se obremenjevala s svojim videzom.

Kako pa komentirate mlade, ki so danes bolj kot kadarkoli prej obremenjeni z videzom zaradi družbenih medijev?

Zdaj je vizualni čas – vse je na slikah, vse se všečka, ocenjuje. Pritisk filtrirane popolnosti za vsako ceno se mi zdi neznosen. Ampak to je v resnici težava vseh generacij, družbe kot celote. Tudi danes so mladi, ki se ne zadovoljijo s površinsko navidezno resničnostjo. Prav mladi novinarji, ki še vztrajajo v tem poklicu, se pogosto želijo ukvarjati s preiskovalnim novinarstvom, z vsebino, dejstvi, so bolj kritični, verjamejo v ideale. Ljudje smo, na srečo, različni, kot smo vedno bili.