Miran Juršič MPA

Ko je Erica Johnson Debeljak postala vdova in se po srečnem zakonu z Alešem Debeljakom znašla samska v svojem 50. in nato 60. letu starosti, je zaradi vsega, kar je preživela, začutila lastno moč, kar je, kot pravi, najboljši način, kako se znebiti občutkov manjvrednosti, ki nam jih vsiljuje družba.

Vaša protagonistka v knjigi Samo seks, sicer feministka, tako moške kot ženske precej objektivizira. Kje je po vašem mnenju ločnica med (samo)objektivizacijo, kjer nas usmerjajo družbeni lepotni standardi, in negovanostjo, zdravo zunanjostjo?

Ne mislim, da se veliko razlikuje od drugih. Le priznava, da ni samo žrtev teh standardov – da torej s staranjem postaja »nevidna«, sploh ker se ne odloča za plastične operacije, botoks in podobne posege – ampak da tudi sama presoja sebe in druge po teh istih standardih. Tako jo, na primer, bolj privlačijo mlajši moški, verjame pa tudi, da je privlačna toliko, kolikor ji uspe ohranjati telo fit, močno in mladostno.

Ampak bodimo iskreni – tako je pri skoraj vseh nas. Živimo v družbi, ki je tako preplavljena s podobami, oglaševanjem in predstavami o lepoti, da je težko reči, kaj sploh oblikuje naše spreminjajoče se okuse in preference.

Miran Juršič MPA

Mislim, zakaj so nenadoma velike zadnjice postale privlačne, ko pa so bile še pred nekaj leti najlepše ženske tiste, ki so bile skoraj povsem suhe? Zaradi Kim Kardashian? Kdo bi vedel?

Ali od nekdaj sprejemate svoje telo in ga imate radi?

V življenju sem šla skozi različna obdobja. Kot najstnica sem si želela postati profesionalna plesalka, zaradi česar sem bila obsedena s telesno težo in sem imela nezdrave prehranske navade. Takrat sem bila precej ekstremna.

Verjetno bi postala bulimična, če bi se mi uspelo prisiliti k bruhanju, ampak se nisem mogla.

Pozneje, ko so se moja teža in navade stabilizirale, sem bila do sebe še vedno precej kritična – mislim, da je pri veliko mladih ženskah tako – in ves čas sem si mislila, da sem malo pretežka, da nimam dovolj ozkega pasu, da moje noge niso dovolj dolge, čeprav sem bila objektivno gledano zelo privlačna.

Med nosečnostjo in po porodu sem šla tudi skozi obdobja telesne negativnosti. Zdaj, ko sem starejša, pa ne le da sprejemam svoje telo – v resnici ga imam rada. Ne vem, ali je to zato, ker ga z leti začneš bolj ceniti – ne samo zaradi njegove estetske vrednosti, zaradi tega, kakšno je v primerjavi z drugimi ženskami – ampak zaradi njegove funkcionalnosti, zdravja, življenjske energije.

Starejše ženske so pogosto potisnjene na obrobje, za družbo postanejo »nevidne«, neopazne, ne več »seksi«. Ste se vi kdaj počutili tako?

Mislim, da večina žensk začne po 40. letu opažati, da jih moški ne gledajo več tako pogosto. Nekatere ženske so zaradi tega osvobojene, drugim pa taka pozornost začne manjkati.

Sama sem opazila spremembo v svoji družbeni/spolni vidnosti v teh letih, vendar sem bila takrat srečno poročena, zato je bila to zame bolj obrobna podrobnost. Nisem bila »na trgu«, kot pravijo, zato ni bilo pomembno. Zanimivo je, kako popolnoma drugače moški doživljajo določena življenjska obdobja. Ko sem bila noseča in imela majhne otroke, mi moški niso več posvečali toliko pozornosti – moje telo je bilo definirano skozi materinstvo in ne skozi seksualnost –, medtem ko je moj mož rekel, da so nanj, ko je peljal otroka na sprehod v vozičku, ženske gledale pogosteje in celo spogledljivo.

Celoten pogovor je bil objavljen v aktualni številki revije Obrazi (07/25). Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.