OSEBNI ARHIV

Vaša velika ljubezen je Katja Bidovec, ki je bila  vaša učenka pri fotografiji, drži?

Katjo je fotografija zanimala že od nekdaj in zato je postala moja učenka, vendar me je v fotografiji že pred leti prehitela. Že kar nekaj let je namreč boljša od mene v ulični fotografiji v stilu Henria Cartiea Bressona, največjega uličnega fotografa. Gre namreč za tip fotografije, kjer se fotograf lahko najbolj izkaže. In Katja se je v tej fotografiji izkazala bolje od mene.

Med vama je precejšnja razlika v letih. Kaj to pomeni za vajin odnos? Sta se zato kdaj srečevala s predsodki drugih?

Seveda, s predsodki se ves čas srečujeva. Tudi sam se strinjam s tem, da nimava ravno običajne zveze, razlika v starosti je res velika.

Vendar midva te razlike v resnici ne občutiva in upam, da bo še dolgo tako. Morda se bo slišalo čudno, vendar je najin odnos idealen. Tak odnos naj menda ne bi obstajal, vendar ga midva imava. Pri nama gre za energijo, za skupne interese, lepo sva si razdelila naloge, kar se je zgodilo zelo intuitivno; kar zanima njo, ne zanima mene, zato te stvari opravi ona in obratno.

Več od tega si v odnosu skoraj ne moreš želeti.

V bistvu sva 24 ur na dan skupaj; vstaneva skupaj, delava skupaj, skupaj opravljava hišna opravila, delo na vrtu itd. Če je Katja odsotna za kakšno uro, se mi zdi, kot da je ni cel teden. (smeh) Res sva se navezala drug na drugega. Zelo se dopolnjujeva, hkrati pa se drug ob drugem, kot partnerja, tudi izpolnjujeva. Ne vem, ali se več od tega v partnerstvu sploh da doseči … Upam, da bo tako tudi ostalo.

Katja Bidovec

Za vami sta tudi dva zakona, o obeh v svoji knjigi pišete spoštljivo in z ljubeznijo. Nimate otrok. Vam je bilo kdaj žal, ker niste oče?

Nikoli mi ni bilo žal, da nisem biološki oče. Vse bolj sem prepričan, da je bila to moja najboljša odločitev.

Tudi medicinsko sem uredil tako, da otrok ne morem imeti. Imam pa posvojenca, posvojil sem ga, ko je bil star tri leta in pol, danes jih ima že krepko čez trideset. Imam očetovske izkušnje, tako tiste, ki so povezane s sinovimi boleznimi, puberteto, žuranjem in podobnim, kot tudi tiste, bolj pozitivne.

Vem, kaj pomeni biti oče, čeprav nisem biološki oče. Sinu sem privzgojil veliko vrednot, postal je odgovoren, ustvaril si je družino, je oče dveh otrok in je v vseh pogledih uspešen, živi pa v Švici. Vpeljal sem ga tudi v jadranje in ga navdušil nad morjem, točno tako, kot je moj oče navdušil mene. Morje je še danes moja velika ljubezen. S sinom sva veliko tudi hodila v jame, učil se ga spoštovanja do narave, skupaj sva se ukvarjala s športom, skratka, počela sva vse, kar naj bi, po mojem mnenju, počela oče in sin. Vse to mu je ostalo in ga oblikovalo.

Iz intervjuja v majski številki revije Obrazi (05/25). Revija je na voljo v spletni trafiki.