Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Kaj vas v zadnjem času najbolj veseli? Ne kot mamo, ne kot vplivnico – samo kot Nino?

Najbolj me veseli preživljanje časa z otroki. Težko se opredelim neodvisno od vloge mame, saj ta zajema večino mojega trenutnega življenja in všeč mi je tako. To obdobje je res kratko, vsaka faza hitro mine in nobene ne bi želela zamuditi za nič na svetu.

GriloGang ni le vaš vzdevek na družbenih omrežjih, je že skoraj blagovna znamka. Kaj je v resnici vaš posel danes? In koliko dela, ki ga nihče ne vidi, se skriva za tem, kar ljudje vidijo na Instagramu in drugih družbenih omrežjih?

Toplo mi je pri srcu, ko to slišim, predvsem zato, ker je GriloGang pravzaprav nadaljevanje Markove zapuščine. Večina mojega dela zajemajo snemanje, fotografiranje in ustvarjanje vsebin za moj profil, tuje znamke, hotele in destinacije. Za vsem tem pa se – ob skrbi za tri otroke – skriva ogromno dela, neprespanih noči, usklajevanja in skrbno premišljene izvedbe. Mogoče bi bilo fino večkrat pokazati tudi ta del, ampak v življenju je tako: vse, za kar želiš, da je dobro, zahteva trud in predanost.

Ste torej ženska, ki vodi posel, skrbi za tri otroke in hkrati za svojo javno podobo. Zelo različne vloge. Kaj od tega vas najbolj izčrpa?

Mislim, da je včasih najbolj naporna prav kombinacija vsega. Moja javna podoba je namreč predvsem odsev tega, kakšno podobo o meni si ustvarijo drugi. To ni odvisno od mene, temveč od njihove percepcije. Jaz sem, kakršna sem, zato imam s tem pravzaprav najmanj dela. Veliko večji izziv je usklajevanje vloge mame in podjetnice, saj obe zahtevata popolno predanost, nenehno rast, veliko časa, truda in pozornosti. Ko si hkrati v obeh vlogah, je vse to neizogibno razdeljeno.

Šimen Zupančič

Še sploh ko si samohranilka s tremi otroki, je časa in manevrskega prostora zelo malo. Čeprav svoje otroke vedno postavljam na prvo mesto, imam rada tudi svoje delo. To ni le nekaj, v čemer uživam, ampak je tudi nujno za naš obstoj, zato ga ne morem zanemariti. Prav zato je vsakdan sestavljen iz dobre organizacije, natančnega načrtovanja in številnih odrekanj. In prav to je v resnici tisti najzahtevnejši del.

Se vam kdaj zgodi, da si rečete: »Ne morem več?«

Seveda. Takrat si vedno rečem: »Nina, minilo bo. Ne odnehaj, ampak počivaj.« Vzamem si uro ali dan, kolikor potrebujem, da se napolnim, in grem z novo energijo naprej. Predvsem pa se vedno spomnim, da imamo kljub vsemu veliko in da moram biti hvaležna, da sem lahko tukaj s svojimi otroki, zdrava in svobodna, da se lahko odločam, kako preživeti dan in kako zastaviti prihodnost, ki nas še čaka.

Po Markovi smrti ste z otroki še vedno potovali, deskali na snegu in hodili v hribe, kjer je bil on doma. Kako vam je bilo prvič stopiti na letalo sami s tremi otroki?

Uh, tega se zelo dobro spomnim. Prva pot z letalom z vsemi tremi otroki je bila na Kanarske otoke. Vem, da se mi je pot tja zdela, kot da potujem na drugo stran sveta. Najprej pet ur do Milana, potem štiri ure z letalom, pa rent-a-car in še ena ura vožnje do cilja. Spomnim se, da mi je na letalu na glavo padla plastenka vode, Alaska se je ob vzletu pokakala v pleničko, seveda jo je mučil tudi pritisk, saj je imela le šest mesecev … Vem, da smo na cilj prispeli pozno zvečer – brez pitne vode v hiši, brez hrane za zajtrk ali večerjo. Skratka, pestro ... To je bil definitivno eden tistih trenutkov, ko sem si morala ponavljati: Nina, zmoreš, Marko je s tabo, imaš to …

Vsako leto zatem je bila mala nadgradnja – ali daljša pot ali bolj oddaljen cilj. Ko je imela Alaska dve leti, smo se recimo prvič odpravili na potovanje s spalnim kombijem na Sardinijo, lani pa smo s kombijem pripotovali vse do Grčije in nato z letalom do Balija, tako da smo zdaj že, recimo, utečeni.

Mislim, da si številne ženske, in verjamem, da tudi številni moški ne bi znali predstavljati takih avantur, ki vam jih uspe izpeljati s tremi otroki ...

Predvsem se trudim otrokom omogočiti tako avanture in šport, recimo srfanje, kot tudi novo izkušnjo in nov vpogled v svet, ki jim lahko razširi obzorja. Letos smo s kombijem obvozili Balkan – Bosno in Hercegovino, Črno goro in Albanijo –, zatem smo odleteli na teden srfanja na Portugalsko in od tam naravnost na Sejšele.

Kaj vse se vaši otroci naučijo na teh poteh, česar jih šola nikoli ne bo? Kaj pa ste se na potovanjih vi naučili o sebi? Kam se najraje vračate?

Uh, kje naj sploh začnem … Predvsem dobijo vpogled v svet. Spoznajo, da življenje ni enako za vse, da obstajajo različne kulture, navade in načini razmišljanja. Naučijo se prilagajanja, potrpežljivosti in reševanja problemov, ker na potovanju stvari redko potekajo popolnoma po načrtih. Na naših potovanjih s kombijem ima vsak svojo vlogo. Eden pomaga pri navigaciji, drugi pripravi večerjo, tretji poskrbi za pospravljanje ali organizacijo. S tem se učijo odgovornosti, sodelovanja, komunikacije in tega, da družina deluje kot ekipa.

Šimen Zupančič

Mislim tudi, da se naučijo ceniti izkušnje bolj kot stvari. Namesto nakupovalnih centrov zbiramo sončne zahode, dolge vožnje, spontane dogodivščine in ljudi, ki jih srečamo na poti. Razvijajo radovednost, opazovanje, samozavest ter veliko večjo geografsko in okoljsko zavest. To so lekcije, ki jih učbeniki težko naučijo, a ostanejo za vse življenje.

Kaj pa ste se na vseh teh potovanjih naučili vi o sebi?

Predvsem zaupanja – vase in v življenje. Da ni treba imeti vsega pod nadzorom, da največkrat najlepši trenutki nastanejo spontano in da lahko z zelo malo živiš izjemno polno.

Se kam radi vračate?

Hm … Poletja so za nas čas odkrivanja nečesa novega, tako da za zdaj potujemo vsakič drugam. Sem pa prepričana, da se bomo na marsikatero destinacijo še vračali – po vonjave in občutke, ki nas bodo popeljali nazaj v te neprecenljive trenutke.

Z Markom sta se res ljubila, a priznali ste že, da sta imela tudi obdobje krize in sta se zavedala, da bi se lahko razšla.

Res je. To, da sva se z Markom imela najraje na svetu, drži. Da je bil moja sorodna duša, je res. Da je bil ljubezen mojega življenja, absolutno. A to še ne pomeni, da je bil najin odnos ravna črta. Daleč od tega. Mislim, da noben iskren odnos ni. Ko sta v odnosu človeka z veliko strasti, velikimi sanjami in močnima značajema, pridejo z vrhunci tudi padci. Z Markom sva se spoznala zelo mlada in v tistih letih je ego pogosto glasnejši od razuma. Šele z leti ugotoviš, da ni pomembno, kdo ima prav, ampak da se znaš ustaviti, poslušati in razumeti drugega.

Kateri »težavi« ste morali takrat pogledati najgloblje v oči? Se z njo še kdaj spogledate?

Če pogledam sebe, sem se morala najbolj posvetiti temu, da ne poskušam vedno vsega nadzorovati in da se naučim sprejeti, da stvari niso vedno po moje. Da v odnosu ni cilj zmagati v prepiru, ampak ohraniti povezanost. Iskreno mislim, da bi me ta lekcija čakala v vsakem odnosu, ne glede na to, s kom bi bila.

Z Markom sva se skozi vse vzpone in padce naučila predvsem potrpežljivosti, sprejemanja drug drugega takšnega, kot sva, in iskrene komunikacije. To so stvari, ki jih danes nosim s seboj in jih poskušam prenesti tudi na najine otroke. Ker vem, kako pomembno je, da se vsak dan znova učiš biti boljši partner, starš in človek – in ko ta trud »obrodi sadove«, ni lepšega na tem svetu.

Šimen Zupančič

Ali obstaja kakšen stavek, ki ga niste povedali Marku in ga nosite zanj še danes?

Vsa ta štiri leta sem si želela, da bi bila tam, ko se je zgodilo. Malo mogoče zato, ker sem upala, da se potem ne bi, malo pa zato, ker mi je bila najtežja misel, da ga je bilo strah, da je bil sam v tistih zadnjih sekundah, minutah … Če bi lahko bila tam, si želim, da bi mu lahko še zadnjič povedala, da je center mojega sveta, da obožujem vsak atom njegovega bitja in da bo vse v redu – in da se vidiva kmalu, ko bo spet najin čas.

Rekli ste: »Tisti dan, ko se je rodila Alaska, se je rodila tudi Nina. Nova verzija.« Kaj je stara Nina vzela s sabo – in kaj je morala pustiti za vedno?

»Stara Nina« je imela pri Marku zavetje in oporo, ki sta mi omogočala prostor za dvome, strahove in trenutke šibkosti. Tega prostora zdaj ni. Na meni slonijo tri nedolžna življenja, tri bitja, ki imajo le mene. Moram biti steber, ljubezen, toplina, pogum, podpora, stabilnost in še in še, hkrati pa moram biti pomirjena in zadovoljna, ker v resnici otroci potrebujejo le ljubeče in srečne starše.

Ko sem prvič zagledala Alasko, to malo bitjece, ki je moralo občutiti toliko čustev, še preden je sploh prišlo na svet, je to postalo moj cilj. Biti svojim otrokom – edinim bitjem, ki so skupek mene in Marka ter odraz najine ljubezni – vzor in dom, v katerega in h kateremu se bodo vedno želeli vračati in iz katerega bodo lahko črpali moč in ljubezen do življenja.

Pet let pred vašim partnerjem Markom je za možganskim rakom umrl mož vaše sestre. Kaj sta si kot sestri z enako usodo lahko povedali, česar vama ni mogel povedati nihče drug?

Mislim, da sva si največ dali ravno s tem, da nama ni bilo treba veliko povedati. Nekaterih občutkov ni mogoče razložiti ljudem, ki tega niso doživeli. Razumeš pogled, tišino, dneve, ko nimaš moči, in tiste, ko se nenadoma počutiš krivega, ker si se po dolgem času iskreno nasmejal. Ni pa lahko.

Vajini otroci odraščajo brez očetov, vidve brez mož. Kakšna družina zraste iz dveh takih izgub? Kaj je pri vas doma drugače kot pri »običajnih« družinah?

S sestro sva odraščali ob ženskah, ki so nama bile zgled. Ženskah, ki so morale zaradi ločitve, življenjskih okoliščin ali preprosto zaradi poti, ki jim jih je namenilo življenje, ogromno doseči same. Mislim, da sva prav zato tudi midve odrasli z zavedanjem, da se je treba, ne glede na to, kako hudo je, vedno znova pobrati in postaviti na noge.

Čeprav sta bili najini zgodbi na videz podobni, sta bili v resnici tudi zelo različni. Nekaj povsem drugega je izgubiti nekoga nenadoma ali pa mesece živeti z zavedanjem, da prihaja konec. Prav tako je drugače prestati takšno izgubo kot mama ali brez otrok. Nobena pot ni lažja, vsaka pa nosi svojo težo, ki jo – ne glede na to, kako zelo si želiš pomagati drug drugemu – na koncu moraš nositi sam.

Vam kot mami otrokom uspeva postavljati zdrave meje? Si tega sploh želite?

Mislim, da so meje okvirji, znotraj katerih se otroci počutijo varne – če so seveda postavljene z zdravo mero in imajo smisel. Pri nas imamo dogovore, ki temeljijo na razumevanju in veljajo za vse tri otroke. Delujemo kot celica, kot ekipa in znotraj nje mora obstajati sistem, da lahko vsi dobro funkcioniramo.

Nismo pa vojska. Vedno sem odprta za pogovor, dogovarjanje in iskanje kompromisov. Svojih otrok nikoli ne obravnavam, kot da so manj vredni od mene, od njih pa vedno pričakujem medsebojno spoštovanje in spoštovanje do mene. To je ena redkih stvari, pri kateri res ne popuščam.

Kje ste najbolj dosledni?

Najbolj dosledna sem pri stvareh, za katere verjamem, da jim dolgoročno škodijo. Trenutno so to predvsem uporaba zaslonov ter umetno predelana hrana in pijača. Tukaj ne sklepam kompromisov, vedno pa jim razložim, zakaj se tako odločam. Želim si, da pravila razumejo, ne pa da jih samo ubogajo. Še pomembneje od pravil pa se mi zdi, da sem ljubeča in razumevajoča mama.

Želim si, da mi otroci zaupajo in da vedo, da bodo pri meni vedno našli zavetje.

Ko sta se rodila Maxx in Emma, sem bila drugačna mama. Vedno se mi je nekam mudilo, trmo smo pogosto reševali s kaznimi ali povišanim glasom, ker takrat nisem znala drugače. Na to temo se zdaj kdaj tudi z Maxxom nasmejiva, saj mu iskreno povem, da s prvorojencem žal narediš največ napak. Danes grem počasneje in poskušam najprej razumeti, kaj se skriva za njihovim vedenjem.

Seveda sem tudi zdaj kdaj utrujena, nestrpna ali slabe volje in otrokom to tudi iskreno povem. Ko pa ima izbruh Alaska, to največkrat rešujem z objemi. Če bi jo morala držati v naročju dve uri, bi jo, ker otroci v takih trenutkih ne potrebujejo kazni ali pridige – potrebujejo občutek, da so varni, sprejeti in ljubljeni. In prav tam se največkrat tudi vse umiri.

Septembra 2023 ste na Popevki zapeli »Ni isto« in prvič po Markovem odhodu obuli poročne čevlje. Kaj se je dogajalo v vas, ko so se prižgale luči na odru?

Glasba je bila zame vedno terapija in to, da sem lahko pela v tako izjemni zasedbi, z orkestrom, je bila pika na i. Vem, da bi bil tako ponosen. Vedno me je spodbujal pri glasbeni karieri in prav v takšnih trenutkih imam velikokrat občutek, kot da je tam.

Šimen Zupančič

Pravite, da je moč stvar odločitve. Pa vendar nam povejte čim bolj iskreno: ste doživeli dan, ko ste se zjutraj kaj odločili, pa do večera ni delovalo? Kaj naredi »močna ženska«, ko moč zataji?

Seveda. Mislim, da si vsi želimo življenje spraviti v neke časovne okvire in škatlice. Želimo si, da bi se določene stvari zgodile v točno določenem času in na točno določen način. Menim pa tudi, da je prava čarovnija v tem, da imaš želje in cilje, potem pa jim dovoliš, da se zgodijo ob svojem času. Ravno to po mojem mnenju loči napetost od miru. Pride trenutek, ko začneš sprejemati, da se bo vse zgodilo, samo ne nujno točno tako, kot si si zamislil. In zanimivo je, da se ravno takrat, ko stvari ne gredo po tvojem načrtu, ampak malo drugače, pogosto izkaže, da je tako še bolje.

Ali pa da se je moralo zgoditi prav tako, ker ti je dalo novo perspektivo, odprlo nova vrata ali pokazalo pot, ki je sicer nikoli ne bi opazil. Seveda je to včasih zoprno in stresno. Če si delaven in natančen človek, ki želi stvari dokončati pravočasno, si seveda želiš, da bi šlo vse po načrtu. Ampak mislim, da je nekaj zelo lepega tudi v tem, da sprejmeš, da imajo nekatere stvari svojo pot. In da je tudi to včasih v redu.

Ste navdih, simbol moči, fatalka v očeh številnih. Kaj pa je tisto, česar vam nihče ne reče, pa si tega v resnici želite namesto občudovanja?

(Vidno ganjena in hvaležna najprej zajame sapo, op. a.) Kako lepo. Hvala! Iskreno, imam veliko srečo. Toliko pozitivnosti in lepih besed od ljudi, ki jih sploh ne poznam, je zares nekaj tako izjemnega. In vsak dan sem hvaležna za to. Tudi moji otroci … oh … ta nežna bitja mi s svojimi besedami tolikokrat orosijo oči. Tako da ob vsem tem nimam posebnih želja, mi pa veliko pomeni, ko me ljudje spomnijo, da sem dovolj in da tudi sama zmorem to, kar bi si želela skupaj z Markom.

O novi ljubezni ste dejali, da je ne merite v zamenjavi, ampak v sposobnosti rasti. Kako je sploh lahko videti prostor za novega človeka v srcu, kjer še vedno živi Marko?

Za ljubezen je v srcu vedno dovolj prostora; menim, da sta srce in smisel življenja praktično samo ljubezen. Je pa res, da je moje življenje zelo polno in zapolnjeno z mojimi otroki, tako da prostora za nekoga novega za zdaj ni – kar pa ne pomeni, da ga ne bi bilo, če bi se ta nekdo pojavil. Predvsem bi moral biti to zelo »velik človek«. Nekdo, dovolj samozavesten in močan kot oseba, da lahko brezkompromisno sprejme mene in moje tri otroke, z Markom vred, in mu to ne pomeni grožnje. Nikakor pa to ne bi mogla biti zamenjava – Marko je vedno bil in vedno bo ljubezen mojega življenja.

... pa ste vi pripravljeni na novo ljubezen?

Ne vem, ali bom kdaj zares pripravljena. V resnici o tem niti ne razmišljam. Če se zgodi, se; se pa ne obremenjujem s tem. Pomirjena sem s tem, da so v življenju obdobja in da vsako prinese nekaj drugačnega. Imela sem 12 prekrasnih let z Markom, zdaj pa je obdobje za moje otroke, mojo osebno rast, razvoj, izkušnje, poslovne izzive, potovanja … Če bi se tej zgodbi nekoč pridružil še kdo, bi bilo to lahko lepo tako zame kot za moje otroke, saj je stabilna moška figura pomemben del odraščanja, ni pa to nekaj, kar bi aktivno iskala.

Film in TV

Vesna Milek: "Zaradi ljubezni sem že naredila neumnost"

Film in TV

Jana Morelj Vidmar: "Mislila sem, da bo šlo malo počasneje"

Kaj bi danes rekli ženski, ki je izgubila ljubezen svojega življenja in jo okolica že priganja, da je čas, da gre naprej?

Ljudje si ustvarjajo mnenja in postavljajo časovne mejnike ali imajo pričakovanja glede na svojo percepcijo, svoje izkušnje na podlagi svojega življenja, ne pa življenja osebe, o kateri govorijo. Ko se oddaljiš od mnenj drugih in začneš živeti v skladu s svojimi vrednotami, željami in tem, kar je dobro zate, postanejo pritiski okolice popolnoma nepomembni. Pomembno je, da smo zadovoljni sami s seboj, da pozitivno vplivamo na ljudi, ki jih imamo radi, ter da nikomur ne škodimo – in to je to.

Če bi tista Nina, kakršna je bila pred usodnim novembrom 2021, za pet minut sedla nasproti današnji – kaj bi ji povedali?

Ljubi, čuti in živi vsak trenutek, varuj svojo energijo, veseli se staranja, gibaj se med pozitivnimi ljudmi in nikoli ne obupaj. Jutri je lahko konec, ampak vsak nov dan je priložnost za nov začetek.