Robert Balen

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Zoran Slejko je upokojenec iz naselja Vrhovlje pri Kojskem, ki bo letos dopolnil 71 let. Pred skoraj 12 leti mu je življenje močno pretresla diagnoza, da je bula pod levim ušesom, ki je rasla več let, tumor salivarne žleze in da bo zato moral na operacijo. Po odstranitvi in analizi tkiva so ugotovili, da je bil rakav in da še naprej raste, zato so ga zdravniki napotili še na šestintrideset obsevanj. Takrat se je odločil za 42-dnevno kuro po avstrijskem naturopatu Rudolfu Breussu. Po njej zločestega tumorja ni bilo več.

»Moja izkušnja z rakom se je začela leta 2014, ko sem bil na kontroli zaradi pljučnice. Takrat sem zdravnici pokazal, da imam pod levim ušesom bulo, ki je rasla nekaj let, vendar ji nisem posvečal posebne pozornosti. Napoten sem bil na ultrazvočni pregled, in ta je pokazal tumor, velik 4,1 krat 2,8 centimetra. Takrat so mi naredili še punkcijo, nakazala je na benignost, vendar povsem zanesljivo malignega tumorja ni bilo mogoče izključiti. S Klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo UKC Ljubljana so me nato pozvali, naj se takoj v septembru zglasim pri njih, da mi bodo tumor odstranili. Ko sem ležal v bolnišnici, me je postajalo strah. Spraševal sem se, ali bo živec prizadet in ne bom čutil polovice obraza ali celo ne bom več videl. Med čakanjem na poseg mi je naključno prišla v roke knjiga Medžugorje – pričevanja. Že prvi odstavek me je navdal z mislijo, da ne bom nič izgubil in naj zaupam vase, in to me je takrat povsem pomirilo,« začne pripoved Zoran Slejko. 

Šok: 36 obsevanj

 »Operacija je bila zahtevna, trajala je pet ur. Po treh dneh sem bil doma. Vesel sem bil, da je za mano, a ne za dolgo. Po dobrem tednu dni sem dobil novo sporočilo, da je bil tumor maligen in naj se čim prej zglasim na onkološkem pregledu. Povedali so mi, da se tumor še naprej širi, in me napotili na 36 obsevanj. Mislil sem, da sanjam, saj nisem mogel razumeti, kaj se dogaja z mano.

Takrat me je sesulo. Ob meni je bila moja žena in mi poskušala pomagati. Spraševal sem se, kdo od naših bi me sploh lahko iz Vrhovelj pri Kojskem vsakodnevno vozil v Ljubljano, in ugotovil, da bo zelo težko izvedljivo. Nazaj domov je takrat vozila žena, saj sam za to nisem bil sposoben. Večkrat sva se ustavila in v sebi sem premleval, kaj bi še lahko storil. Takrat sem se spomnil na Simono Šket, s katero sva bila nekdaj sodelavca in mi je podarila svojo knjigo Preventiva pred rakom in rehabilitacija onkološkega bolnika. Takoj sem jo poklical in ji povedal, kaj me čaka. Rekla mi je, naj ne čakam in naj čim prej začnem s protirakavo kuro po Rudolfu Breussu, s katero si je sama pozdravila raka. Po prihodu domov tri dni nisem zatisnil očesa. Porajali so se mi dvomi. A nato sem sprejel zelo težko življenjsko odločitev. Odločil sem se za 42-dnevni post po avstrijskem naturopatu Rudolfu Breussu.«

Raje post

»Breussovo knjigo Zdravljenje raka in levkemije ter drugih na videz neozdravljivih bolezni z naravnimi sredstvi je bilo takrat zelo težko dobiti. Najprej sem jo našel v knjižnici in nato nekaj o tem protirakavem postu prebral tudi na spletu. Z ženo sva kupila sokovnik na polža in tako se je začel moj 42-dnevni post po njegovih napotkih. Za pripravo sveže iztisnjenih sokov sva poiskala ekološko zelenjavo, a to ni bilo preprosto, dobivala sva jo z nekaj kmetij. Žena mi je nato vsak dan pripravljala sok iz rdeče pese, korenja, črne redkve, zelene in krompirja. Vsa ta zelenjava je šla v sokovnik, ki je nato odstranil vse balastne snovi. Ostal je čisti sok, tega je precedila še skozi gazo, da je bila tekočina res čista. Čez dan sem popil pol litra takšnega soka, pol litra čaja, vodo in nič drugega. Vse sem moral razdeliti na več obrokov. Ravnal sem se točno po navodilih, saj je bilo edino tako to uspešno. Zraven sem za dvig imunskega sistema pil še biobran trikrat na dan.«

Robert Balen

Velika preizkušnja

»Dvakrat na dan sem prehodil od šest do deset kilometrov. Poleg tega sem doma vozil sobno kolo in hodil po planinah, s pijačo v torbici. Čeprav je bil zimski čas, ko je deževalo ali snežilo, se nisem ustavil, gnalo me je naprej in to je takrat bila moja velika življenjska preizkušnja. Užival sem v lepotah narave in poslušal ptičje petje, saj sem tako odganjal slabe misli. Moje misli so se vse bolj bistrile. Na teh poteh sem srečeval veliko ljudi in marsikomu pomagal z napotki. Med 42-dnevnim postom se mi je marsikaj dogajalo. Moja zdravnica se ni strinjala z mojim početjem, prav tako ne sorodniki in prijatelji. Vsem sem povedal, da je to moja odločitev, saj gre za moje življenje. Vsakogar sem tudi pobaral, ali je to sam preizkusil, in odgovor je bil pričakovan. Verjel sem, da zmorem. Ko pa sem se počutil nelagodno, sem stopil v vaško cerkev in Marijo v tihi molitvi poprosil za moč in energijo. Potem sem se počutil sproščenega, z več energije. Veliko  sem tudi kmetoval in postoril vse, kar je bilo treba. Lahko se pohvalim, da sem v teh 42-dneh prehodil in prekolesaril 650 kilometrov, kar ni malo.«

Zdravniške kontrole ni opustil. »Enkrat na mesec sem obiskoval tudi svojega kirurga. V čakalnici sem imel vedno pri sebi knjigo, da so moje misli potovale drugam, saj nisem hotel poslušati pogovorov ljudi tam. Zdravnik se je čudil mojemu dobremu počutju in nikoli ni omenjal mojega početja. A po letu dni mi je vseeno priznal, da je bila moja odločitev za post pravilna, ker veliko ljudi, ki so bili operirani za enak tumor, žal ni preživelo. Ko sem končal protirakavo kuro po Rudolfu Breussu, sem dobro vedel, da sem na pravi poti.«

Najprej vegan, nato vegetarijanec

»Po končanem postu po Breussu sem se odločil, da bom samozdravljenje nadaljeval z vegansko prehrano. Pozneje sem prešel na vegetarijansko, začel sem uživati tudi ribe. Tega sem se držal vsaj štiri mesece, kolikor je telo potrebovalo, da se je navadilo na novo dnevno rutino. Takrat sem shujšal 20 kilogramov, in to je bilo res dobro. Naredil sem si načrt, kako bom živel naprej. Še danes vsak dan hodim in telovadim po taj čiju ter se ukvarjam  z raziskovanjem starih običajev in kulturne dediščine, pišem, zbiram različen material, podobice, razglednice, knjige, dokumente – nekateri so stari 700 let – star denar, znamke in počnem še marsikaj. Po premagani bolezni, ko rakavega tumorja ni bilo več, sem spoznal, da se moramo sami odločiti, kako bomo upravljali svoje življenje. Vsakdo se mora odločiti, kakšno pot si bo izbral. Vse je v naši glavi, mi upravljamo sebe. Zavedati se moramo, da smo ljudje rastlinojeda vrsta. Ko sem prebiral staro zgodovino, sem zasledil, da so takrat jedli preprosto hrano brez mesa in preživeli. Danes je žal velika preobjeda in hitenje za denarjem, ljudje pa niso zadovoljni s svojim življenjem. V trgovinah se kupujejo nezdrava hrana in hitro pripravljene jedi, misleč, da za drugačno hrano nimajo časa.«

Aktiven ves dan, a brez večerje

Zdaj mu že 12 let z zdravim življenjskim slogom večinoma uspeva ohranjati dobro počutje. »Z ženo imava v Vrhovljah pri Kojskem ne prav veliko posestvo z nekaj gozda, ki ga obnavljava, saj ga želiva ohraniti takšno, kot je bilo leta 1926, ko so postavili našo kamnito hišo. Zase še vedno gojiva ekološko zelenjavo in sadje. Vse od prebolele bolezni se moji dnevi začnejo tako, da zjutraj že v postelji telovadim, potem sedem in nadaljujem z vadbo po taj čiju. Najprej skuham kavo ženi, ki še vedno hodi v službo, sam popijem kozarec vode, potem poskrbim za domače živali, nahranim mačke, kokoši in psičko, s katero se nato odpravim na daljši sprehod. Potem se lotim dela na posestvu, košnje in podobno, si pripravim domače kosilo, najrajši zelenjavno mineštro ali pečeno domače jajce, frtaljo, pico ali pa samo solato.

Tudi v družbi se še danes izogibam mesni hrani. Če ni na voljo zelenjave, se hrani raje odpovem in pijem vodo, le pri zdravici popijem kozarec vina. Po kosilu počivam ali si vzamem čas za raziskovanje po zgodovinskih arhivih, vmes vadim na sobnem kolesu. Popoldne se spet posvetim delu na naši njivi, sajenju, prekopavanju in zalivanju rastlin. Potem z našo psičko opraviva še večerni sprehod. Večerje nimam, ker bi z njo obremenjeval svoje organe in slabo spal, zato popijem le vodo ali čaj. Tako še danes večinoma ohranjam dobro počutje in zdravje. Vsem pa želim veliko lepih trenutkov in bodite zdravi.«

Protirakova kura po Breussu, kot jo je izvajal Zoran Slejko (podrobne napotke Simone Šket najdete v najnovejši številki naše revije Pomagaj si sam):  »Prorirakavo kuro pravilno izvajamo tako, da zjutraj najprej počasi spijemo pol skodelice hladnega čaja za ledvice, od 30 do 60 minut pozneje popijemo 1 do 2 skodelici žajbljevega čaja s šentjanževko, poprovo meto in meliso. Po 30 do 60 minutah spet naredimo majhen požirek zelenjavnega soka, a ga ne pogoltnemo takoj, dobro ga povaljamo po ustih! Po 15 do 30 minutah spet naredimo majhen požirek zelenjavnega soka, glede na občutek lakote. Dopoldne zaužijemo sok od desetkrat do petnajstkrat. Torej zelenjavni sok pijemo samo takrat, ko imamo potrebo po njem. Vmes zopet pijemo žajbljev čaj, ki ga lahko pijemo tudi hladnega in kolikor želimo, vendar vse čaje brez sladkorja. Opoldne popijemo spet pol skodelice čaja za ledvice in enako zvečer pred spanjem.

Čaj za ledvice pijemo samo prve tri tedne! Popoldne boste potrebovali pogosteje kakšen majhen požirek zelenjavnega soka. Brezpogojno je treba, če ste bili obsevani ali ne, na dan po požirkih popiti tudi eno skodelico hladnega čaja smrdljičke. Uživanje teh malih količin soka in čajev po požirkih omogoča dobro mešanje s slino in zmanjša obremenitev prebavnih organov. Med kuro ni treba ležati v postelji, celo nasprotno: treba je delati, če je le mogoče, da se pozabi na hrano in bolezen.«

Hrana za raka: »Za mešanico zelenjavnega soka v protirakavi kuri sem uporabil 300 g rdeče pese, 100 gramov korenčka, 100 g gomoljev zelene, 30 g črne redkve in 1 krompir v velikosti kokošjega jajca. Vso zelenjavo stisnemo s sokovnikom in sok potem precedimo skozi fino čajno cedilo ali laneni prtiček, saj je pri četrt litra soka še vedno za jedilno žlico usedlin. Te usedline so neokusne, poleg tega so hrana za raka.«

Žajbljev čaj in usodne tri minute: »Za grgranje pustite žajbelj deset minut v vroči vodi, za pitje ga je treba kuhati natančno tri minute. Eno do največ dve čajni žlički žajblja damo v pol litra vrele vode, kuhamo še tri minute, potem odstavimo. V žajblju je veliko eteričnih olj, ki so za grgranje zelo pomembna, za pitje pa ne smejo biti zraven, zato se mora čaj kuhati točno tri minute. Po treh minutah je olje izkuhano in v tem trenutku se sprosti neki ferment, ki je življenjsko pomemben za vse žleze, hrbtni mozeg in medvretenčne ploščice. Zaradi tega bi morali vsak dan vse življenje piti žajbljev čaj. Kdor redno vsak dan pije žajbljev čaj, bo komaj kdaj zbolel.«

Čaj za ledvice: »V tem čaju sem uporabil 15 g njivske preslice, 10 g koprive (najbolje nabrane spomladi), 8 g ptičje dresni (Polygonum aviculare), 6 g šentjanževke (Hyperricum perforatum). Ščepec te mešanice, to je količina med palcem in dvema prstoma, namakamo 10 minut v skodelici vroče vode, potem precedimo, preostanek iz cedila pa stresemo v dve skodelici vroče vode in kuhamo 10 minut, potem precedimo ter zlijemo skupaj. Marsikdo bo vprašal, zakaj takšna priprava. V ledvičnem čaju je pet sestavin, ki se jih ne sme kuhati, ker bi se razkrojile. Prisotna je še šesta snov, kremenčeva kislina, ki jo dobimo le, če  kuhamo ostanek v cedilu. Čaj za ledvice se sme piti samo tri tedne. Zjutraj na tešče, pred kosilom in zvečer pred spanjem popijemo po pol skodelice hladnega. Po treh tednih prekinemo vsaj za dva do tri tedne! Med tem časom ne jejte nobene mesne juhe, ne govejega in svinjskega mesa!«

Čaj iz smrdljičke: Dnevno popijemo po požirkih eno skodelico hladnega čaja iz smrdljičke (Geranium robertianum). Ščepec zelišča namakamo 10 minut v skodelici vroče vode. O možnih nezaželenih stranskih učinkih se pozanimajte pri zdravniku, lekarnarju ali preberite na navodilih za uporabo čaja. Čaj iz smrdljičke je nujno potreben pri vseh oblikah raka, še posebej če je bil človek že obsevan, ker vsebuje nekaj radia. Za pripravo potrebujemo ščepec – to je količina, ki jo držimo med tremi prsti – na grobo narezanega zelišča ali polovico jedilne žlice na drobno narezanega zelišča.«

Med kuro se je dobro počutil: »Rak živi samo od trde hrane, ki jo človek zaužije. Če 42 dni pijemo samo zelenjavne sokove in čaje po Rudolfu Breussu, je veliko možnosti, da rakasta tvorba odmre. Čeprav v tem času človek shujša od pet do 15 kilogramov, se počuti res dobro. Tudi sam sem med 42-dnevno protirakavo kuro delal kot nikoli prej.«

revija Jana