revija Jana

Cesta je dolga, zato imam preveč časa za razmišljanje. V glavi preigravam vse to, skozi kar sem šla. In zdi se mi, da je bila pot, ki sem jo prevozila v svoji duši, še veliko daljša in bolj naporna od te asfaltne.

Spoznanje, da imaš raka, ni trenutek, ko se svet ustavi. Je trenutek, ko svet eksplodira. Čakaš na izvid in si predstavljaš tisoč scenarijev, a ko beseda odjekne v ordinaciji, se zdi, kot da si padla v črno luknjo. Ta novica ne spremeni le tvojega zdravstvenega kartona; zareže v tvojo psihično stabilnost, prevetri družinske odnose in popolnoma zruši tvoj pogled na prihodnost.       

Zdravje

Onkološka bolnica št. 6196: Kot bi granata padla na mesto

Proces soočanja z rakom je podivjan čustveni vlak smrti, kar ste verjetno opazili v mojih zapisih. V neverjetno kratkem času pretečeš maraton čustev, ki se menjavajo, prepletajo in te včasih popolnoma preplavijo. A ena največjih zmot je, da so močna čustva znak šibkosti. Ravno nasprotno – dati si dovoljenje, da čutiš vse to, je znak neverjetne notranje moči. Skozi to sem šla. Skozi vseh sedem krogov pekla. In vsaka od teh faz je bila naraven odziv moje psihe na nekaj tako nenaravnega, kot je grožnja lastnemu obstoju.   

Najprej pride šok. Paraliza. Um te želi zaščititi in preprosto blokira zavest. Spomnim se tistega občutka: »Saj se počutim dobro, nemogoče je, da imam raka.« Zdelo se mi je, da gledam film o nekom drugem, medtem ko moj notranji svet tone v popoln kaos. Temu je sledil strah. Najgloblji, najbolj prvinski strah. »Ali bom umrla?« To vprašanje se je zapičilo v vsako mojo misel. Strah pred bolečino, pred neznanim, pred tem, kako bo moja bolezen vplivala na moje otroke in družino. Razmišljanje o lastni minljivosti je postalo moj vsakodnevni, nezaželeni spremljevalec. To je zastrašujoče, a povsem pričakovano.

Nadaljevanje kolumne si lahko preberete v reviji Jana, št. 12, 24. marec 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana