Testirati ozdravljene!

Osamljenost nas mora skrbeti

Se vam zdi znano: »Nalezljiva, znanstveno skoraj še neraziskana bolezen, ki se širi hitreje, kot bi se lahko proti njej oblikovala odpornost.« Ne, ne gre za koronavirus, gre za bolezen, ki se imenuje – osamljenost. Osamljenost narašča! Izločenost iz družbe je boleča. Osamljenost je nalezljiva in smrtno nevarna. Kako bomo preživeli prisilno socialno izolacijo, ki jo doživljamo zaradi koronavirusa, bo odvisno predvsem od naše sposobnosti doživljanja samote, osamljenosti in osamitve.

Sreča je (kljub vsemu) stvar izbire

Prejšnji petek, dvajsetega, je bil mednarodni dan sreče. Če se niste počutili posebno srečne in ste morda celo pozabiti praznovati, nič hudega, nič še ni zamujeno. Sreča je stvar odločitve in ni vezana na datum.

Rešitev so naše kmetje

A kako se organizirati, da bi njihovi pridelki najlažje prišli do nas?

Vsake pol ure imamo pogreb

»Živim v Bergamu, kjer rešilci tulijo noč in dan. Še 9. februarja je bila v časopisu osmrtnicam namenjena stran in pol, 13. marca deset strani, dan kasneje že enajst. V našem mestu je skoraj 4.000 okuženih in več kot 1.400 mrtvih. Vsake pol ure imamo pogreb, krematoriji ne zmorejo več, zato krste odlagajo kar v cerkve. Vse to zaradi neupoštevanja navodil o osami.« Takole je Mirko Bogataj, Slovenec, ki že več kot 30 let živi v Bergamu, napisal na enem od družabnih omrežij.

Singapur je bil na okužbo pripravljen

Ko smo stopili v stik z dr. Ahmedom Pašićem, ki z družino živi v Singapurju, je povedal, da ima bolj malo časa, saj je v torek, 17. marca, Malezija zaprla svoje meje. »V službi imamo norišnico. Sporočili so nam namreč, da so v Maleziji v nekaj dneh potrdili 500 okuženih in da nič ne bo delovalo do 31. marca.« Na vprašanje, kako je pri njih, je odgovoril, da so v redu. »Večino novih okužb, imamo jih od 10 do 15 na dan, so prinesli potniki iz tujine.« Čeprav je bil Singapur, poleg Kitajske, ena najbolj prizadetih držav, je danes lahko vzor vsem.

Moč skupnosti

Na jugu Italije v desetih dneh skoraj desetkrat več okuženih

Italijanka Roberta Fiorentini in Slovenec Gašper Vidic sta mlad par, ki sta se lani jeseni zaradi dela preselila v Barlleto, v deželo Apulijo. Zadnje tri tedne posedata doma. »Pogodbeno sva delala za zasebno šolo, učila sva angleščino. Ker so se šole pred tremi tedni zaprle, sva ostala brez dela. Vsem učiteljem so sporočili, da bomo dobili plačilo samo za mesec, ko smo še delali. Upam, da se še kaj uspemo dogovoriti, sicer ne veva, kako bova plačevala stroške.«

Ni res, da smo nemočni!

Revija pred vami je že druga po vrsti, ki je nastala večinoma iz naših domačih pisarn. Moja je v skupnem prostoru in le nekaj korakov me loči od jedilne mize, ob kateri sem se pred nekaj trenutki zavedela, da je še vedno polna. Za to, da nas je lahko veliko doma, mora veliko ljudi tam zunaj garati. Tudi to, da si lahko doma, ni samoumevno. In še vedno je to nekaj najbolj preprostega, preizkušenega in, kot pravi infektolog dr. Andrej Trampuž iz Berlina, starega – ter najpomembnejše, učinkovitega. Dotlej, ko bodo v Nemčiji bolnišnice pokale po šivih, imamo v Sloveniji še devet dni časa. Vendar poznamo orožje, le še bolj ga moramo uporabljati.

Bitka za življenja in zaslužek

Ob izbruhu novega koronavirusa se je po vsem svetu seveda takoj začelo tudi mrzlično iskanje cepiva in zdravil, ki bi omilila simptome bolezni covid-19 in preprečila umiranje. Nekaj spodbudnih novic je z različnih koncev sveta doslej sicer že prišlo, začela so se že tudi poskusna cepljenja, a tako za razvoj potrjeno učinkovitega cepiva kot tudi zdravil bo v vsakem primeru potrebnega še veliko raziskovalnega časa, to je vsaj leto, svarijo strokovnjaki, saj je po zdaj veljavnih standardih pred uporabo cepiva na ljudeh treba opraviti tri faze poskusnih testiranj, za vsako od njih pa je seveda potreben čas.

Slava ne obvaruje pred virusom

Ni pametna, je pa lepa, ganljiva zgodba o ljubezni v času kolere, pardon, korone – igralcu Idrisu Elbi, ki je staknil koronavirus, se je v samoizolaciji pridružila (še) zdrava žena Sabrina. Slava in modra kri te očitno ne obvarujeta pred virusom, za ljubezen bomo pa še videli.

Brez njih se vse ustavi

Si predstavljate, da v tem času, ko svet trepeta pred okužbo s koronavirusom, ko smo vsi doma v izolaciji in še kako odvisni od raznih komunikacijskih naprav, naenkrat ostanemo brez električne energije? Ustavilo bi se skorajda vse – v gospodinjstvih marsikje nimamo alternativ, bile bi težave z dobavo vode, v pretežni meri bi obstalo gospodarstvo. Da se to ne zgodi, pri nas skrbi družba Eles z ustrezno infrastrukturo, orodji in ekipami strokovnjakov. Najpomembnejša je gotovo ekipa Republiškega centra vodenja, ki nadzira obratovanje elektroenergetskega sistema in z ustreznim ukrepanjem preprečuje težave v delovanju. Teh dvanajst operaterjev je za vse nas tako zelo pomembnih, da jih je zaradi nevarnosti okužbe moralo vodstvo družbe popolnoma izolirati od zunanjega sveta, s katerim naslednjih 14 dni ne bodo imeli nobenih stikov, razen seveda po telefonu. Kot v filmu, je rekel eden izmed njih.

Zakaj hurikani z ženskimi imeni pobijejo več ljudi

Marsikaterega kolosa popularne znanosti smo že gostili na naših straneh, redkokaterega s takim ponosom. Ravno prejšnje poletje sem užil kar nekaj čudovitih uric, ko sem na svoji poletni jasici prebiral njegov še neprevedeni mladostniški dnevnik Primatovi memoari. V njem je popisal leta, ki jih je preživel kot skoraj polnopravni član tropa afriških babunov, zaradi njegove srčnosti in izjemne pisateljske žilice pa sem se vanj nič manj kot zaljubil. Prejšnji mesec smo po zaslugi založbe UMco dobili prevod njegove sveže knjige Obnašaj se!, ki je pravzaprav njegovo življenjsko delo – veličastna interdisciplinarna študija človeškega vedenja in umevanja. Za poseben privilegij sem si štel, da sem lahko duhu žlahtnega humanizma, ki preveva vsako njegovo zapisano besedo, posvetil tudi prvo vprašanje najinega pogovora.

Stisnimo zobe, držimo se zase

Uradne številke okuženih s koronavirusom v naši državi so se do danes, ko ste v roke dobili novo številko Zarje Jane, morda povzpele šokantno visoko. Po nekaterih izračunih, če se ljudje ne bomo držali priporočil o izogibanju stikov, bomo že kmalu govorili o več deset tisoč okuženih. Vse je odvisno od nas, od vsakega od nas. Lahko ste že ta trenutek okuženi, pa ne veste. Zato bodite asocialni, edino to nas lahko reši pred kolapsom zdravstvenega sistema. Saj vam je doslej že postalo jasno, da vsi stremimo k temu, da upočasnimo širjenje virusa, da sploščimo tisto presneto krivuljo, po kateri se zadnje dni tako oziramo. Ključ bitke s koronavirusom je v hitrosti ukrepanja – tako nas učita Kitajska in Tajvan.

V sebi nosijo skrivnosti vesolja

»Bil je prekrasen sončen dan nad Pohorjem. Navdušeno sem gledala v modro nebo, ko je nenadoma mojo pozornost pritegnila velika svetla krogla, za njo pa se je vlekel žareč rep. Videti je bilo kot nekakšen velik utrinek. Bolj ko je krogla padala proti zemlji, bolj je njena svetloba ugašala. Nato pa se je še enkrat močno zasvetilo, kot bi nekaj eksplodiralo. Za pojavom je ostal snežno bel oblaček dima in veter ga je že po nekaj sekundah razpihal. Vse se je zgodilo izjemno hitro. Pogledala sem naokoli, ali je dogajanje na nebu morda opazil še kdo. Pa ni bilo videti. Preveval me je čuden občutek, tudi malce strahu, ker nisem vedela, kaj sem videla, videti je bilo tako nezemeljsko,« mi je pred dnevi svoje doživetje opisala prijateljica Talja Žigon. Kasneje je iz medijev izvedela, da je bila eden redkih srečnežev, ki so 28. februarja videli eksplozijo meteorita nad Slovenijo in Hrvaško.

Po jamru je čas za upor

Za prekarne delavce se ni še nič spremenilo

Ko jo ljudje vidijo, se povsem raznežijo

Pred tedni, ko smo poročali o napadu turških kangalov na Primorskem, se je na nas obrnila socialna pedagoginja, psihoterapevtka ter velika ljubiteljica in zaščitnica živali Zdenka Peloz. Veste, tudi jaz imam doma turško kangalko in vam lahko povem, da si ta pasma niti slučajno ne zasluži nalepke nevarnih psov. Moja Kendall je velika punca, a je tudi najbolj milo bitje na tem svetu, ki s svojo prisotnostjo razoroži še tako hladnega in navidez robustnega človeka, nam jo je predstavila. Kendall je tudi terapevtski pes, njena zgodba pa je tako ganljiva, da bi lahko po njej posneli film.

Če bomo prestrašeni in jezni, bo še huje

Množice ljudi na grški meji, ki butajo na vrata raja, imenovanega Evropa, nas navdajajo z nelagodjem, strahom, občutki ogroženosti. Pa tudi sočutja. Kaj sploh lahko naredimo, kaj bi morali narediti? Da bi tem nesrečnikom olajšali življenje? Smo zato, ker držimo ožičena vrata tesno zaprta, manj ljudje? O tem, kaj počnemo prav in narobe ter ali smo izgubili človečnost, smo povprašali nekaj slovenskih razmišljevalk, odzvali sta se dve – filozofinji Vida Žabot in Mateja Pevec Rozman.

Če rečeš samo ne, ni dovolj za sodišče

Pogosto nas razburijo poročila s sodišč, kjer so posiljevalcem prisodili mile kazni z včasih zares absurdnimi utemeljitvami. Ampak kot kaže raziskava, ki je preučila primere domnevnega posilstva, ki so jih tožilstva zavrgla, in tiste, ki so dočakali obsodbo, za to ne gre kriviti sodnikov. No, ne za vse.

Ni panike, koronavirus nas ne bo zbrisal s sveta

V petek, ko to pišem, je bila formula obolelih takšna: trije so se poznali in se nalezli bolezni drug od drugega, dva sta par, en pa je Mariborčan, klinični farmakolog iz tamkajšnjega kliničnega centra. Najbrž je bila že isti večer slika drugačna, kaj šele danes, ko to berete. Ampak to še zmeraj NI epidemija, na svetu ni pandemije in oba tipa koronavirusa, ki razsajata, nista smrtonosna, kot razlagajo skrajneži, saj večina okuženih ozdravi, številni celo brez znakov bolezni. Naš znani infektolog dr. Andrej Trampuž, ki dela v najprestižnejši evropski bolnišnici v Berlinu in pogosto kritizira slovensko zdravstvo, je ukrepe slovenske stroke proti koronavirusu izjemno pohvalil. Skratka, ni razlogov za paniko, vsekakor pa je potrebna previdnost. Zmeraj, ne le zdaj, ko je ta bolezen skoraj edina tema pogovora.

Ni skrbi za primorski zarod

Kako lahko ena ognjevita ženska, ki se kot priseljenka in mamica na porodniškem dopustu boji, da bi ji bilo lahko kdaj malo dolgčas, zbere skupaj tudi do 90 mamic z vozički? Tako, da ji je ime Tanja Vidic Goršak. Tako, da ima ogromno energije, dobre volje in smisla za organizacijo ter posluha za težave mladih mamic. Kadar se zberejo na naši lepi Obali – pridejo iz Kopra, Izole, Hrvatinov, Ankarana ..., se pogovarjajo o pleničkah, podiranju kupčkov, dojenju, spanju, hranjenju, pa tudi o kakšnih intimnejših stvareh. Če se mamice takole veselo družijo, pravi postojnski porodničar dr. Aleksander Merlo, je nevarnosti za kakršnokoli depresijo dosti manj, in oborožene s podporo drugih mamic, tudi ne tečejo takoj k zdravniku.

Nas bodo glive iz Černobila ščitile pred sevanjem?

1991., pet let po jedrski katastrofi v Černobilu, so na stenah opustošenega reaktorja odkrili na novo zrasle glive. Znanstveniki jih preučujejo vse odtlej in z leti so odkrili, da so ne le sposobne preživeti izjemno visoko radioaktivnost, temveč se z njo celo »hranijo«.

Kuga »ameriških kapitanov«

Ko se mi je prijateljica prvič potožila o tem, sem mislil, da gre zgolj za žensko preobčutljivost. A potem mi je pokazala konkretne izmenjave, ki so se ji nabrale v zadnjih mesecih. Zdaj jo vsekakor razumem, da je zaradi tega malce slabe volje.

Z angelskim petjem so segli do zvezd

Svet še nikoli prej ni slišal otrok peti tako zahtevnih pesmi v tako popolni izvedbi. Dokler niso v poznih dvajsetih letih prejšnjega stoletja zažgoleli Trboveljski slavčki. To je bil zbor, sestavljen iz osemdesetih do sto revnih knapovskih otrok, v katerih je njihov učitelj, zborovodja in v mnogih pogledih tudi drugi oče Avgust Šinigoj prepoznal pevski talent in ga izbrusil do popolnosti. V desetih letih prepevanja so dosegli vse, kar je bilo sploh mogoče doseči, ter iz bede in revščine poleteli do zvezd. Prepotovali so Evropo, v Pragi osvojili naziv najboljšega otroškega pevskega zbora na svetu, prekosili slovite Dunajske dečke, v Beogradu peli jugoslovanski kraljici Mariji ter princema Tomislavu in Andreju, prav njihovi glasovi pa so v prvem neposrednem radijskem prenosu iz Evrope v Ameriko očarali več kot tri milijone poslušalcev čez lužo. Bili so cenjeni in oboževani, na gostovanjih v tujini so jih pozdravljali s cvetjem in godbo, jih kraljevsko gostili, v razprodanih dvoranah pa jokali ob poslušanju njihovih pesmi. Sanjskih deset let je prekinila vojna in Trboveljski slavčki so z zadnjim koncertom devetega decembra 1940 v Ljubljani za vedno utihnili. Da ta neverjetna zgodba o svetovni slavi in uspehu otrok iz majhnega rudarskega mesta ne bo nikoli pozabljena, je Trboveljčan Benjamin Kreže iz arhiva izbrskal edini ohranjeni posnetek njihovega petja in spomine še živečih »slavčkov« prenesel na filmski trak. Na ogled bo še letos, ob njihovi devetdesetletnici.

Smo (zares) pripravljeni?

Zgodba o koronavirusih, ki je še pred enim mesecem delovala kot težava nekoga drugega, morda, ko to berete, že dobesedno trka na vaša vrata. Na svoje oči ste verjetno že stokrat videli, kako smo zares pripravljeni in kako je zajezitev širjenja virusa, ki ima tako dolgo inkubacijsko dobo, v praksi »misija nemogoče«.