Nemški psihiater Manfred Spitzer, eden vodilnih evropskih raziskovalcev osamljenosti in avtor knjige Osamljenost: nespoznana bolezen, ki je pravkar izšla v Sloveniji, poudarja, da se z njo nikakor ne da bojevati z nekaj namigi ali »s sedmimi dobrimi nasveti«. »Osamljenost je – tako kot pljučnica in veliko drugih bolezni – boleča, nalezljiva in tudi smrtno nevarna,« nas opozarja.
Večina nas je raje v družbi, kot da bi bili sami. To še kako opažamo v času, ko smo se morali osamiti zaradi preprečevanja okužbe. A vsiljena samota je nekaj povsem drugega kot osamljenost. Zaradi naraščanja individualizma, ki ga že desetletja narekuje gospodarski razvoj, se spreminja življenje po vsem svetu in je vedno več – tudi v Sloveniji – samskega stanu. Eden od razlogov je zagotovo zmanjševanje pomena družine. Razlog, zaradi katerega se že v otroštvu pogosto navajamo na samskost, je dejstvo, da se tudi v Sloveniji pari vse pogosteje razvezujejo, tako da otroci odraščajo le z enim od staršev.
V življenju menda obstajata vsaj dve obdobji, v katerih se še posebej pogosto pojavlja osamljenost – v mladosti in v starosti. Ljudem v srednjih letih (v starosti od 25 do 55 let) naj bi bilo s to »boleznijo« prizaneseno. Ker se življenjska doba daljša, pa je med nami vse več starejših ljudi, ki so v povprečju tudi vedno bolj stari in ki v starosti živijo sami. V knjigi Osamljenost: nespoznana bolezen lahko med drugim preberemo, da v Sloveniji moški v povprečju umirajo pet let prej kot ženske (ker so pogosto od njih starejši že pri sklenitvi zakonske zveze) in je posledično med nami še posebej veliko osamljenih starejših žensk.
Trend naravnanosti nase. Med mladimi povzroča osamljenost predvsem dvoje: širjenje mest ter mediatizacija* našega življenja. Anonimnost in osamitev sta značilni predvsem za mestna okolja. Mediatizacija vseh področij našega življenja vpliva predvsem na mlajše. Ti so hkrati zelo dovzetni za digitalizacijo, ki pa prav tako povečuje nezadovoljstvo, depresijo in osamljenost. Že pred časom je bila dokazana tesna povezava med doživljanjem osamljenosti in uporabo družbenih omrežij.
Televizija je v veliki meri spodbudila naravnanost nase. Poleg tega naj bi tudi starši s permisivno vzgojo otroka pripravljali na to (edinstven, najboljši, prvi med odličnimi …), saj na ta način vzgajajo vase zagledane mlade ljudi, egocentrike, ki niso osredotočeni na družbo oziroma druge ljudi, to pa je odlična podlaga za morebitno osamljenost. Pri tem pa so prav mladi ljudje še posebej občutljivi, ko gre za izključevanje iz družbe in osamljenost.
Glej mene! Vseprisotnost digitalne informacijske tehnologije je popolnoma preusmerila pozornost, spremenila komuniciranje, pa tudi vrednote in stališča. Generacija milenijcev je postala »generacija jaz« oziroma »generacija look at me« – glej mene! Selfi je postala beseda desetletja. Srečujemo se s pravo eksplozijo narcizma. Opravka imamo z generacijo, ki se ob pomoči družbenih omrežij ukvarja s samopromocijo, samopoveličevanjem in precenjevanjem samega sebe.
Mar zaradi vsega tega mlade in njihovo kulturo v resnici zaznamuje tudi vse večja osamljenost? »Če določena družba poudarja naravnanost nase, sebičnost, materializem in egocentričnost, se temu ustrezno vedenje prej razvije tudi pri mladih ljudeh. S tem se zmanjšajo možnosti za družabno naravnano življenje, hkrati pa se poveča tveganje, da bo človek zapadel v osamljenost,« razlaga Manfred Spitzer.
Družbena osamitev ni isto kot osamljenost. Družbena osamitev je socialna izolacija, osamljenost pa je subjektivno doživljanje. Ljudje se lahko počutijo osamljene, čeprav živijo v veliki družini, v paru ali imajo precej prijateljev in znancev. Človek lahko živi sam oziroma v samskem gospodinjstvu, a se ves čas srečuje s prijatelji. Par živi skupaj, a se nenehno prepira in ima redko stike z drugimi, posledično se eden ali oba počutita osamljena. Torej gre predvsem za subjektivno doživljanje. Najbolj osamljeni so neporočeni moški, sledijo neporočene ženske in s precejšnjo razliko poročene ženske. Najmanj osamljeni se počutijo poročeni moški.
Izrazito sočutni ljudje imajo več prijateljev kot čustveno hladni posamezniki. Število najboljših prijateljev namreč bistveno vpliva na to, v kolikšni meri se kdo počuti osamljenega. Res pa je, da pri družabnih zvezah velja, da je kakovost pomembnejša od količine. Prijatelj, ki vam stoji ob strani v dobrem in slabem, je veliko pomembnejši od 500 virtualnih znancev na družbenem omrežju. Še vedno pa drži, da je družina tista osnovna povezava, v kateri se posameznik počuti bolj varnega kot kjer koli drugje.
Bolečine in osamljenost. Bolehanje za osamljenostjo je v psihiatriji znano že dolgo in se večinoma pojasnjuje kot bolezensko znamenje drugih duševnih motenj. Kot kažejo najnovejša spoznanja iz epidemiologije, psihologije, empiričnih družbenih ved, proučevanja možganov in, ne nazadnje, tudi spoznanja iz psihiatrije, bi morali to stanje dejansko obravnavati kot samostojno obliko bolezni.
Več v reviji Zarja Jana št. 12, 23. 3. 2020
