Oprostite, tole bomo pač zapisali, da boste vedeli, o čem govorimo. Zapisa »oj, kak si, si samska, drkas kdaj« in »kaj pa delas, jst si ga pa malo bozam« sta še relativno mila in benigna v primerjavi z nekaterimi drugimi. Pa četudi je drugi vseboval tudi pripeto fotografijo epskega brizga na ženske prsi.

»Saj zdaj sem se že navadila, da take idiote pač po hitrem postopku blokiram, nekajkrat globoko vdihnem in se potem ne sekiram tako zelo,« mi je svojo novo izborjeno prostodušnost razložila prijateljica. »Ključno je, da čim manj razmišljam o tem, kaj se mora takim osebkom dogajati v glavah, ker me to prestraši in zamori bolj od vsega drugega. Zadeva me spominja na čase mladostniškega žuranja, ko se je vedno našel kdo, ki je pijan težil vsem ženskam na zabavi – ena bo že padla, kajne? No, ta praksa se je zdaj presadila na Facebook. Še dobro, da se jih tam vsaj lažje znebiš. En klik. No, dva.«

Epidemija nadlegovanja. Ko sem začel tipati še drugje, sem lahko hitro ugotovil, da gre nemara za pravo epidemijo. »Neznanih moških na Facebooku skoraj več ne potrjujem kot prijatelje, ker jih nekje osemdeset odstotkov potem začne z nadlegovanjem,« pravi še ena upravičeno nejevoljna ženska duša. »Eden mi je napisal: ‘Ja, zakaj si me pa potem potrdila za prijatelja, če nočeš z mano ven?!' Češ da je potrditev avtomatično privolitev.«

Naslednja v nizu obleganih se je pridušala: »Vsaj v mojem primeru gre za same odličniške osebke. Med mojimi občudovalci tako najdeš lastnika ladjedelnice iz Londona, tri ovdovele kirurge, zaposlene v ameriški vojski, in vsaj ducat drugih tipov z umetnimi zobmi in našitki od ram do komolca.«

Spet tretja je povedala podobno zgodbo, a s tem zasukom, da imenitnikova identiteta ni bila izmišljena. »Nagovarjal me je znan slovenski podjetnik. Ponujal mi je razstavo mojih fotografij v njegovem hotelu. Celo tako se je ponižal, da je bila njegova zadnja prošnja, naj pridem v hotel na svojo razstavo, on me bo pa od daleč gledal z balkona. Ko je prešel na opevanje mojih domnevno vrelih stegen okoli njegovega pasu, sem ga dokončno blokirala.«

»No, da ubranim še čast in slavo nas, priletnejših gospa,« se je razgovorila naslednja, »mladenke lahko potolažim, da z leti tovrstna popularnost sicer počasi usiha, a očitno nikoli popolnoma ne usahne. Še vedno mi pišejo – tudi tisti lažni ameriški kapitani, ki so vsi po vrsti zasidrani v istem pristanišču. Tudi skrivnostni tujci s profilom, odprtim prejšnji teden, se še vedno občasno 'pofočkajo' pri meni. Včasih kateremu odpišem, da bi mu lahko bila babica, ampak se mi zdi, da večino to samo še podžge.«

Iz grmovja in podhodov na splet. Iz na terenu pobranih pričevanj o tem fenomenu bi lahko namesto članka mirno nastal tudi feljton. Eni sami od nagovorjenih mi ni bilo treba posebej razlagati, za kaj gre. Vse so v trenutku vedele, o čem teče beseda. »Kaj hočemo,« je samo malce žalobno dahnila ena od njih, »je že tako, da so včasih ti liki uradovali predvsem po grmovjih in podhodih, zdaj pa jim je tehnologija omogočila, da se preselijo na splet. Ne vem, mogoče je tako dejansko celo bolje. So vsaj grmovje in podhodi zdaj bolj varni in znosni, kot so bili.«

Več v reviji Zarja Jana št. 9, 3. 3. 2020