Trboveljski slavčki še vedno veljajo za glasbeni fenomen v otroškem oziroma mladinskem zborovskem petju. Čeprav so v tistih časih pred drugo svetovno vojno s svojimi glasovi segli v sam vrh umetniškega izražanja, s svojo pesmijo navduševali domačo in tujo strokovno, pa seveda tudi laično javnost, je zgodovinski spomin precej zameglil védenje o njihovih uspehih. Grenko je spoznanje, da v Trbovljah ne boste našli obeležja na hiši, v kateri je v svojih najplodnejših letih živel ustanovitev zbora Avgust Šuligoj. Da je med Trboveljčani le še peščica tistih, ki so sploh kdaj slišali za predvojne »slavčke«, pa je z eno besedo – sramota.  

Tudi Benjamin Kreže, vsestranski umetnik, slikar, filmar, o tem pevskem fenomenu iz domačega kraja ni vedel ničesar. Dokler ga ni naključje pripeljalo do zgodbe, ki ga je pretresla do kosti in mu, logično, vzbudila apetit po novi filmski upodobitvi. »Ko sem snemal material za dokumentarni film o trboveljskem lokalnem posebnežu in vrhunskem glasbeniku Viliju Fajdigi (film je bil 16. februarja predvajan na drugem programu TV Slovenija, op. a.), sem vključil tudi glasbo Slavčkov, zbora, ki je nastal v Trbovljah po drugi svetovni vojni. Takrat sem izvedel, da so imeli Slavčki še legendarnejše predhodnike, predvojni otroški pevski zbor Trboveljski slavček,« je povedal.  Potem se je zakopal v delo in dve leti brskal po spominu redkih še živečih članov tega otroškega zbora. Vse pa vestno beležil na filmski trak. Dejstva, ki jih je odkrival, so ga popolnoma prevzela in navdušila. »Zbor je v desetih letih delovanja izvajal 140 pesmi, zanje so pisali vsi najboljši skladatelji. Ko so leta 1936 odpotovali v Prago, na prvi mednarodni kongres za sodobno glasbeno vzgojo, je 600 muzikologov z vsega sveta le nejeverno strmelo v partiture njihovih pesmi in zmajevalo z glavo, češ, ni zbora, ki bi to mogel zapeti. Peli so atonalno (to je glasba, ki se ne drži nobenega principa katerekoli obstoječe tonske lestvice, op. a.) in bitonalno (v dveh različnih tonskih načinih hkrati, op. a.), na primer Uspavanko Danila Švare, ki je še danes za marsikateri zbor pretežak zalogaj. Šuligoj je bil mojster za delo z otroki, pravi čarodej, kot so mu rekli, saj je izbiral pesmi s socialno tematiko, ki so bile otrokom blizu. Taka je bila tudi njihova himna, Pesem rudarskih otrok: mi smo pa od tam doma, ki je govorila o težkem življenju rudarjev. Z njo so velikokrat začeli in končali svoje koncerte.«

Kadar so peli slavčki, so v dvoranah tekle solze. Že pogled na desetine drobnih otrok, oblečenih v uborna oblačila in obutih v zdelane gojzarje, kako brez treme in strahu, v popolnem redu in disciplinirano stojijo na odru, imajo oči uprte v svojega učitelja, Gustija, potem pa zapojejo kot angeli, je poslušalce pretresel v dno duše. Sprva so na njihove koncerte hodili tudi zaradi usmiljenja, v podporo najmlajšim žrtvam takratne gospodarske krize, ki je trboveljske rudarje prikrajšala za marsikateri »šiht«, njihove družine pa pahnila v lakoto in pomanjkanje. A glas o tem, kako ubrano zveni otroška pesem, ki je resda prihajala iz grl, a črpala moč iz srca, je šel kmalu v svet. Vabila na koncerte so prihajala iz domovine in tujine, priznanja so se vrstila. 

Kdo so bili Trboveljski slavčki?

Trboveljski slavčki so bili podmladek knapov, rudarjev, ki so trdo garali za borno preživetje. Ko je v tej stisnjeni kotlini začel glasbeni pouk poučevati velik domoljub in zato trn v peti takratnim oblastnikom, Avgust Šuligoj, je bil osupel nad razmerami, v katerih so živele rudarske družine, a navdušen nad pesmijo, ki jih je spremljala na vsakem koraku. 

Več v reviji Zarja Jana št. 9, 3. 3. 2020