V Sloveniji je več kot 135.000 svobodnjakov ali prekarcev. Ljudi, ki delajo dlje za istega delodajalca, a nimajo redne zaposlitve za nedoločen čas. Ljudi, ki za bolniško odsotnost ne dobijo nadomestila. Ljudi, ki nimajo plačanega dopusta, kaj šele regresa. Ki nimajo plačanih stroškov prevoza na delo in malico. Ki jim delodajalci ponavadi ne plačujejo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za zavarovanje za primer brezposelnosti in prispevkov iz naslovov starševskega varstva. Ki si za svoje pokojnine plačujejo minimalne vsote ali pa še teh ne. Ki si lahko plačujejo samo osnovno zdravstveno zavarovanje – ali pa še tega ne. Ki živijo na robu – socialne, delovnopravne varnosti, pameti in obupa. In te oblike dela so še vedno legalne. Je že čas za upor? Instagramova stran Delozlom in Inštitut 8. marec pozivata k podpisu peticije.

Kaj razmišlja država? Očitno bolj malo. Kako lahko dopušča, da si prekarci ne morejo privoščiti dostojnega življenja? Da nimajo ne delovnopravnega varstva ne socialne varnosti? Njihovo delo je ponavadi še zelo slabo plačano. Prekarstvo je pri nas vse pogostejša legalna oblika dela – delavci so vanjo preprosto prisiljeni. 

Šarec obljubljal, a nič uresničil. Premier Šarec je obljubljal, da bo rešil probleme prekarstva, a kaj ko je vlada predčasno razpadla. Kaj pa zdaj? Tea Jarc, predsednica sindikata Mladi plus: »Vlada v odhajanju si je postavila za jasno prioriteto boj proti prekarnosti in to zaznavala kot velik problem. Ustanovila je posebno skupino, v njej so najprej s pravno fakulteto raziskovali problematiko prekarnosti, nato pa je bila strokovna skupina okrepljena še z drugimi člani, med katerimi je bil tudi sindikat Mladi plus (jaz osebno). Žal pa se skupina ni sestala niti enkrat in ni bilo narejenega nič. Šlo je torej predvsem za besede, dejanj ni bilo. Do tega smo bili na sindikatu Mladi plus večkrat kritični, opozarjali smo na porast prekarnosti in vse negativne učinke, a bili neuslišani. V tem času se niso oblikovali nobeni konkretni ukrepi za zmanjšanje prekarnosti in ta se iz leta v leto v Sloveniji samo še povečuje. Največji dosežek v zadnjih letih na tem področju je bila sprememba zakona o inšpekciji dela, pri kateri smo sodelovali tudi mi in v kateri smo inšpektoratu omogočili več pristojnosti za ukrepanje ob kršitvah in prekarnosti. Žal pa tudi ta zakonska sprememba ne živi najbolje v praksi, saj v državi primanjkuje delovnih inšpektorjev.«

Po jamru je čas za upor. Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec, se pridružuje pozivu Instagramove strani Delozlom, ki obstaja od novembra lani in zbira telefonske pogovore oziroma sporočila med prekarci in njihovimi delodajalci: »Iz njih je razvidno, da so zamujanje s plačili, nespoštovanje obveznega počitka med delom, nespoštljiv odnos do delavcev, nemogoče zahteve glede prihoda in odhoda z dela ter neplačana pripravništva nova realnost delavcev in delavk. Medtem ko je kampanja #metoo v družbi dosegla, da spolno nadlegovanje in nasilje veljata za nesprejemljivo, je sistematično kršenje delavskih pravic celo zaželeno. Še več, delavci in delavke svojih pravic ne poznajo. Še huje, pogosto so prepričani, da je neuspeh njihova krivda – da si boljšega dela ne zaslužijo, niso dovolj iznajdljivi, da bi se v sistemu bolje znašli, da ne vedo dovolj ter niso dovolj 'pridni in upogljivi'. Ti občutki pa so žal samo eden izmed motorjev kapitalistične družbene ureditve, ki na nas vali krivdo, hkrati pa ne zagotavlja osnovnih socialnih in ekonomskih pravic, da bi imeli dostojno življenje. Izkoriščanju najšibkejših so zvesto sledile vse trenutne vlade. Bivša ministrica Ksenija Klampfer je sicer na konferencah problematizirala prekarno delo, v praksi pa je za prekarne delavce in delavke naredila zelo malo. Pridružujem se pozivu strani Delozlom, ki pravi: po jamru je čas za upor! Čas je, da vsi skupaj od države in sindikatov zahtevamo, da sprejmejo ukrepe, ki bodo poskrbeli za prekarce in prekarke. Kako lahko to storimo: v šolski kurikulum uvedemo sistematično izobraževanje o delavskih pravicah, uvedemo dodatek za nočno in nedeljsko študentsko delo, prepovemo brezplačno pripravništvo, določimo maksimalni delež študentskega dela v podjetjih ... Redne zaposlitve ne smejo biti nezamisljiv privilegij.«

Svobodnjaki smo prikrajšani. In nepovezani. Novinarska kolegica Andreja Comino je o prekarnem delu napisala knjigo z naslovom Svoboda – breme ali privilegij. Izkušnje novinarskih prekarcev so prav tako grenke. Andreja glede prihodnosti ni prav nič optimistična: »Svobodnjaki nismo povezani, zato si tudi teže pomagamo tako z izkušnjami kot s konkretnimi nasveti. Prav tako slabo poznamo svoje pravice, veliko nas v strahu, da ne bi izgubili še tistega dela, ki ga imamo, pristaja na pogoje, ki si jih delavcem v rednih razmerjih ne upajo ponuditi. Delodajalci si pri prekarcih dovolijo veliko več, vsakega se pač da 'še malo priviti' in iz njega iztisniti dodatno delo brez dodatnega plačila. Če bi bili bolj povezani, pa tudi usposobljeni za izzive svobodnjaštva, bi bilo manj negativnih izkušenj. Preden bomo dobili univerzalne cenike, po katerih bi morali tisti, ki angažirajo svobodnjake, obračunavati minimalno vrednost njihovih del, ali kakšen podoben instrument, pravico do bolniške, nadomestila za brezposelne, bo preteklo še veliko vode. Kolikor vem, se na tem področju ni nič spremenilo.«

Prekarnost je posledica zmanjševanja števila članstva v sindikatih. Kako in koliko se s prekarci ukvarjajo slovenski sindikati, saj so jih na Delozlomu obtožili, da ne storijo ničesar? Lidija Jerkič, predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije: »Vse, kar je namenjeno zaščiti vseh zaposlenih, smo naredili sindikati. Tudi za prekarce – mimogrede, kaj prekarci so, ni enotno opredeljeno – veljajo zaščita na delovnem mestu, pravila o sklepanju delovnih razmerij, določbe o agencijskem delu - kjer imamo eno boljših ureditev v Evropi, določbe o odvisnih delavcih, plačilu ...  Če torej veljajo enake pravice za vse, je vprašanje, zakaj se ne izvajajo. Varstva individualnih ali kolektivnih pravic sindikati ne moremo izvajati, če nam za to ne dajo pooblastila. Za naše člane imamo seveda organizirano mrežo pravne pomoči. Prekarci pa se običajno ne organizirajo, niti se niso pripravljeni izpostaviti niti včlaniti v sindikat. Tu pa sindikati nimamo več možnosti pomagati. Odgovor je v organiziranosti, ne v iskanju krivde, kdo zanje ni nič naredil. Zmanjševanje članstva v sindikatih ima stranske posledice. Prekarnost je ena izmed njih. V novi koalicijski pogodbi ni določb o odpravljanju prekarnosti. Imela jih je pogodba odstopljene vlade.« 

Več v reviji Zarja Jana št. 10, 10. 3. 2020