Kendallina usoda se je močno zavrtela pred tremi leti, ko se je nekega dne znašla na enem od gradbišč v Sarajevu. Takrat je imela 18 kilogramov, zdaj jih ima 60, kar pomeni, da jo je bila sama kost in koža. Eden od delavcev na gradbišču je ravno zagrabil opeko ali nekaj podobnega, da bi ubogo psičko pokončal, a je njegovo namero preprečil sodelavec Edin. Poklical je azil, da so jo prišli iskat, in jo naslednjih pet mesecev redno obiskoval, nato pa vzel k sebi. A tu so se zadeve zapletle. Ker je sosede motilo, da ima Edin v varstvu pet psov, so ga prijavili in policija mu je odredila, da mora v 24 urah za tri poiskati nov dom, dva pa lahko obdrži. Diagnoza bosanskega veterinarja, da ima Kendall hudo displazijo kolka, je iskanje lastnika zanjo dodatno otežila. V Slovenijo je prišla z vsemi papirji, in ko je že kazalo, da bo kmalu pri novem lastniku, si je ta premislil. Ko sta mu tudi v Sloveniji dva veterinarja potrdila, da ima displazijo kolka, eden je celo predlagal, naj se jo uspava, za povrh pa je imela hudo alergijo, je preprosto presodil, da bi bila psička zanj prevelik strošek. Kot žarek je kmalu zatem v to zgodbo posvetila Zdenka. Šla jo je pogledat in se domov vrnila odločena, da moža prepriča, da jo vzameta k sebi, čeprav sta že imela psičko bokserko. Želje ji ni mogel odreči in Kendall je prišla k njima.

Displazija izpuhtela, alergija tudi. Da bi ji lahko kar najbolje pomagala, je Zdenka Kendall peljala še na en veterinarski pregled, k dr. Matku v Topolšico. »Ko jo je slikal, je povedal, da ji nič ne manjka,« se spominja. Po treh veterinarjih, ki bi jo najraje kar usmrtili, je pri Matku huda displazija očitno izpuhtela. Res pa se je izkazalo, da ima alergijo na čisto vse, razen na zajca in krompir. Pomagale so ji imunoterapije, čeprav je Zdenka prepričana, da so bile njene alergije povezane tudi s hudim stresom, ki ga je psička doživljala. »Ob prihodu v naš dom je pojedla vse, kar je našla. Očitno je bila strašno lačna. Pa tudi bala se je. Če sem samo narahlo dvignila roko, se je sploščila k tlom, kar mi je dalo vedeti, da je bila v preteklosti izpostavljena tepežu,« omeni. Ko so se razmere umirile ter je Kendall končno prišla v stalen in ljubeč dom, so tudi njene alergije izginile. Psičkino življenje je zadnji dve leti, odkar je pri Zdenki, veliko bolj mirno in srečno. Ima velik ograjen vrt, kjer je najraje čez dan, proti večeru pa je enakovreden družinski član v hiši, ki ima svoje mesto tudi na kavču. Vsak teden se odpravita na ranč, da pozdravita žrebička Oliverja, ki ga je Zdenka rešila pred zakolom. Na ranču Zdenka nekaj spije, Kendall pa pričaka skodelica smetane. »Naj bo človek na pogled še tako odmaknjen, bradat in nedosegljiv, ga ni junaka, ki se ne bi raznežil, ko vidi Kendall z rutico okoli vratu, kako je smetano,« se nasmehne sogovornica. Kendall je atrakcija, kamorkoli se odpravi. Kadar se sprehajata po Ljubljani, ju ljudje ustavljajo, ker jo želijo bodisi pobožati ali pa se z njo fotografirati. A bi se lahko zgodba, glede na vse, kar je doživela, tudi drugače odvila. Kendall je imela vso osnovo, da bi zaradi travm postala agresiven, razdražljiv in napadalen pes. Zdaj je vse kaj drugega kot to. Mi smo jo spoznali kot najbolj umirjeno in prijazno bitje daleč naokoli. Predvsem pa je živi dokaz na štirih tacah za to, da je meja med nevarnim in terapevtskim psom največkrat prav lastnik. Zdenka se strinja. »Veliko ljubezni, razumevanja in potrpežljivosti dela čudeže v odnosu s psom. Ne glede na pasmo. Tako kot vsak človek je tudi vsak pes unikaten. In ona je neverjetna.«

Otroci z vedenjskimi težavami so jo odlično sprejeli. Ker je videla, kako dobro in sproščujoče vpliva Kendall na svojo okolico, se je odločila, da jo izšola za terapevtskega psa. Tečaj sta opravili pri Ambasadorjih nasmeha, teren, kjer deluje, pa si je psička izbrala sama. »Niti slučajno je ne bi mogla prepričati, da bi kot terapevtski pes obiskovala ustanovo, ki ji ni všeč. Kendall da jasno vedeti, kje se dobro počuti in kje želi biti. Kadar se kje ne počuti domače, se skriva ali išče izhode. Opazila sem, da se to dogaja predvsem v manjših prostorih, kjer se počuti utesnjeno. Sklepamo, da ima to kaj opraviti s tem, da je del svojega pasjega življenja preživela v tipičnih kletkah, ki pa so bile zanjo občutno premajhne.« Ker v njih ni mogla normalno rasti, ima danes deformirane tačke, kar je opazno pri krempljih, ki so močno razprti. K sreči je ta deformacija zgolj lepotna hiba, medtem ko je tačke malo drugačnega videza pri hoji ne ovirajo. Kendall se odlično počuti v Mladinskem domu Malči Beličeve v Ljubljani, kjer so otroci z vedenjskimi težavami. Z njimi z veseljem sodeluje, oni pa z njo. Obišče jih vsak ponedeljek, česar se otroci vedno zelo razveselijo. »Še posebej zanimivo je opazovati tiste najbolj uporniške, ki grdo gledajo, ne želijo sodelovati in svojo nezainteresiranost kažejo tudi s tem, da ves čas visijo na telefonih. Ko pa jim povem Kendallino zgodbo, se marsikdo z njo poistoveti in odpre. Tudi ti otroci imajo namreč žalostne zgodbe, tepež in alkoholizem v družinah, Kendallina zgodba, ki se je srečno razpletla, jim daje upanje,« omeni Zdenka.

Več v reviji Zarja Jana št. 10, 10. 3. 2020