1. 

Pandemija covida-19 je pojav, ki preplavlja vse meje in kote človeškega življenja, delovanja in zanimanja. Kot tak terja odprtost hiperspecializirane panoge, kakršna je medicina, za predloge, ki presegajo njene rutinske paradigme. Največ novega pa se odkrije s križanjem strok, znanj in izkustev. Potrebna je kolektivna vsestranost – ne pravi se zaman, da vsi ljudje vse vedo – ki podpira črpanje iz pozabljenega, založenega znanja zunaj specialističnega fokusa. 

Ustanoviti je treba e-platformo, ki bo omogočala zbiranje miselnih prispevkov in predlogov vseh, ki so zainteresirani. Ustvarjalnost je po definiciji povezovanje dveh poprej nepovezanih konceptov. Treba je torej stati vsaj na dveh bregovih – in to lahko spretno počnemo tudi (če ne celo samo) miselno agilni laiki. 

2. 

Najnujnejša naloga bi morala biti testiranje prebivalstva. 

Splošno testiranje je v tem trenutku menda neizvedljivo – ker zakaj bi bilo pri nas od dveh milijonov prebivalcev stestiranih le okrog 15.000? – in kolikor vem, smo opustili neciljno testiranje zgolj simptomatičnih po diktatu WHO konec februarja – vendar je v čim bližji prihodnosti absolutno nujno, ker nam bo omogočilo realno pandemično podobo in s tem premislek glede zdravstvenih in gospodarskih politik, ki bi bile zmožne dovolj varno krmariti med Scilo zdravstvenega kolapsa in Karibdo gospodarskega zloma/državljanskega kaosa. O tem več drugič.

Vsekakor pa je mogoče objaviti splošen (tudi prek SMS) poziv vsem, ki so v zadnjih šestih tednih preživeli teden ali dva s simptomi, značilnimi za okužbe s covidom-19, naj se priglasijo na testiranju, kajti če se potrdi, da so preboleli covid, so zdaj prekuženi, odporni in nekužni. Zaradi tega so izredno dragoceni, saj se od druge populacije razlikujejo po tem, da lahko organizirano delajo, se posvečajo prostovoljstvu (recimo kot izvajalci testiranja!), lahko obiskujejo ogrožene, osamljene, bolne itn.

Lahko so tudi dajalci krvi! O serumskem zdravljenju z protitelesci vem zelo malo, a italijanska Republica in ameriški National Public Radio danes (27. 3.) vsak na temelju prizadevanj svojih lokalnih laboratorijev poročata o zdravljenju s kloniranimi »monoklonalnimi protitelesci« okrevancev (postopek pridobivanja je hitrejši kot pri vakcini). Tudi tu morajo dajalci nujno biti prekuženi, in protitelesca asimptomatičnih so gotovo učinkovitejša od protitelesc rekonvalescentov po hospitalizaciji.

Prijatelj dr. Matjaž Zwitter me dopolnjuje: »Testi bi stali kakih 25 evrov, manj, kot je izpada dohodka zaradi enega samega prisilno brezdelnega dneva. Produktivni ljudje, ki so uspešno preživeli infekcijo, so veliko predragoceni, da bi svoj čas zapravljali za posedanje doma in igranje taroka (kakor mi pišeš, da počneš ti!). 

Imamo dve vrsti testov. Ta, ki ga uporabljajo naši, direktno prikaže prisotnost virusa, cena je nekaj manj kot 20 evrov. Na trgu pa so tudi poceni testi za 5 evrov, ki odkrivajo protitelesa na virus. Treba bi bilo torej uporabiti oba testa: 

- če s prvim dokažeš virus, gre za sočasno kužno osebo, ki mora takoj v strogo karanteno;

- če pa je prvi test negativen, je treba izvesti še drugi test (na protitelesa), ki ostanejo v telesu zelo dolgo;

- če je tudi ta drugi test negativen, je oseba dovzetna za okužbo, naj se pazi in torej gre v samoizolacijo;

- če pa je pozitiven, gre za odpornega rekonvalescenta (lahko po asimptomatski okužbi), ki je trenutno najdragocenejši v boju za obstoj družbe.«

Pomisleke glede nezanesljivosti testiranja – češ, protitelesca je mogoče zmotno pripisati covidu-19, čeprav so plod reakcije na kak drug koronavirus – je mogoče v primeru negotovosti razpršiti z rabo še tretjega kontrolnega testa – različnih testov je na trgu (vse) več.

3. 

Za vabo in zgled še vprašanje, ki bi po mojem terjalo takojšnje iskanje odgovora. Gre za čuden pojav, da ne obolevajo otročiči in otroci, ki so sicer praviloma zelo ranljivi za okužbe (tudi od rinovirusov). Očitno je za to uspešnost proti covidu-19 zaslužna evolucijsko pridobljena, genska odpornost? Čudno se zdi, da je dedovani odziv ob prvem stiku s povsem neznano boleznijo lahko tako izjemno učinkovit. (In zakaj ga pri odraslih z leti »spodrine« priučeni, ki pa nalogi ni kos?)

4. 

Prijatelj Samo Rugelj, sicer kemik in farmacevt (ter založnik in pisatelj), pa pripominja: »Dodal bi vsaj še to, da se je treba že sedaj pogovarjati in načrtovati, kakšno bo na novo vzpostavljeno odprto stanje po odpravi izolacij. Kakšni bodo torej morebitni novi higienski ukrepi in standardi v trgovinah, lokalih in drugih prostorih, kjer se srečujejo ljudje? Kaj bodo morali, na primer, narediti lastniki počitniških namestitev, da bodo dobili svoje goste? Bodo potrebna posebna dovoljenja, licence, s katerimi bodo potrdili, da so usposobljeni za to? Kdo jih bo usposabljal? Itn. itn.«

Vprašanja je treba zastavljati (in reševati) danes, da se ne bomo čez dva tedna praskali po glavah.

5. 

A vprašanja (in morebitne odgovore) morajo slišati tudi odločevalci – v politiki in v stroki. Morda se nam posreči postati dovolj glasni ali opazni, da nas bo kdo upošteval? 

Zdravniki zdajle gotovo nimajo časa za miselno pohajkovanje, imajo preveč dela: torej lahko to počnemo namesto njih mi, ki nam je samoizolacija postregla z obiljem prostega časa!

Kdor bi želel sodelovati »zunaj okvirčka«, naj, prosim, za zdaj pošilja predloge kar na Zarjo ali pa naravnost na moj naslov Brankogradisnik51@gmail.com.

Branko Gradišnik