Predvsem pa po pameti

Vsak dan izvemo kaj novega o novem koronavirusu, ki se je iz Kitajske bliskovito razširil po svetu – v 50 držav – in spravil v paniko še tako razumne prebivalce planeta. Kako nevaren je virus, se moramo osamiti, kako je z maskami ...? Strokovnjake smo povprašali, kakšno vedenje je v tem času najpametnejše. V petek, ko smo zaključevali redakcijo, v Sloveniji ni bil odkrit še noben okužen človek.

Ko nas zadene nesreča, pogum ne zadošča

Zadnje čase nam je jasno, da se ni treba na smrt bati atomskega orožja, skrbno varovanega v arzenalih velesil, ampak maščevalne narave – v zelo kratkem času nas lahko pošljejo na oni svet potresi in vulkanski izbruhi, vreme in kužne bolezni. Žled, ki je pred leti ohromil del Slovenije, nam je jasno pokazal, kako zelo smo nemočni brez elektrike in kako neizmerno smo odvisni od dobre organizacije, znanja in solidarnosti. Je čas, da znova obudimo akcijo iz socialističnih časov NNNP, ki nas je združevala in veliko naučila, čeprav smo se včasih iz nje tudi norčevali?

Pogovoriti se moramo o Klemnu

Novi film režiserja in scenarista Martina Turka Ne pozabi dihati nikakor noče krotko v predalček. Kar malce se izmika žanrski opredelitvi, ponekod je opisan kot drama, spet drugje kot mladinski, ampak v resnici je to tista srečna mešanica, ki se mladim ne bo zdela preodrasla in odraslim ne preotročja, to je tiste vrste film, ki ga lahko gledajo različne generacije in v njem najdejo različne plasti, različne stvari. Režiser pravi, da je to film o odraščanju, malo drugačen, kot smo jih vajeni – lahko pa preprosto rečemo, da je to film o trganju vezi. Kar je seveda neizbežni del odraščanja.

Izpusti CO₂ so lani stagnirali

Najnovejši podatki Mednarodne agencije za energijo (IEA) so prinesli nepričakovano dobro novico – svetovni izpusti ogljikovega dioksida so lani kljub drugačnemu pričakovanju ostali na isti ravni kot leto poprej.

Zadnja pot

V naši državi v povprečju vsak dan umre okoli 60 ljudi. Ve se, da si, ko se jim bliža zadnja ura, želijo predvsem: da bi se na zadnjo pot podali v krogu družine, če jo imajo; da jih ne bi bolelo; da bi umrli dostojni in pomirjeni s sabo. A žal so želje daleč od resnice – veliko več kot polovica jih namreč umre v bolnišnicah ali domovih starejših, mnogi so ob smrtni uri sami in preštevilni gredo na zadnjo pot v bolečinah. Nihče ne ve, kako bo končal, ljudem z nekaterimi boleznimi pa je jasno, da bodo zelo trpeli, in zato se mnogi zavzemajo za zakonito možnost evtanazije. Ustanovljeno je celo društvo po imenu Zadnja pot.

Hologram boljši od originala?

Sodobna tehnologija lahko dela prave čudeže. Tudi oživlja mrtve, na primer. No, saj niso čisto zares spet živi, ampak iluzija, ki jo je moč ustvariti v virtualni resničnosti, postaja zelo prepričljiva. In hkrati srhljiva. Nedavno so v južnokorejskem TV-šovu Meeting You Jang Ji-sung omogočili virtualno srečanje s hčerko Nayeon, ki je pred štirimi leti umrla zaradi levkemije. Posnetek si je ogledalo že več milijonov ljudi po vsem svetu. Mnogi so navdušeni in ganjeni, drugi imajo glede tega, ali je res smiselno na tak način »oživljati«, pravzaprav »ponarejati« mrtve, veliko več moralnih pomislekov, ne nazadnje tudi strahov. Tekst: SIMONA FURLAN

Zaupajte otroku, stalni nadzor je lahko nevaren

Nekateri starši svojim najmlajšim še ne zaupajo mobilnega telefona, vendar so zdaj izvrstno rešitev našli v pametnih urah. Z njo lahko otroku sledijo, ga pokličejo, lahko pa tudi on pokliče njih. Vendar tako kot mobilni telefoni tudi pametne ure ne spadajo v šolo. Preko njih lahko starši namreč prisluškujejo ne samo svojemu otroku, ampak tudi drugim v otrokovi bližini – tudi učiteljici pri pouku. To pa je že kaznivo dejanje. Pametne ure imajo še druge daljnosežne posledice, zato dobro premislite, ali jo vaš otrok resnično potrebuje.

Vsi morilci ne spadajo za zapahe

Tekla je kri – ljudje so obležali mrtvi ali hudo poškodovani, vendar to ne pomeni nujno, da bo šel storilec, tudi če ga ujamejo, nujno za zapahe. Neprišteven človek ne more biti kriv, pravi slovenska zakonodaja. In je zatorej nujno ugotoviti, ali je bil storilec v času dejanja prišteven ali ne, ali se je zavedal, kaj počne, ali ne. In potem vprašajo za mnenje psihiatrične izvedence, ti pa pogosto napišejo mnenja, ki si med seboj nasprotujejo. Ah, komu verjeti, komu verjeti?

Smučanje med zvončki in telohi

»Poglej, kmetje že gnojijo,« me je med vožnjo do smučišča Cerkno opozoril fotograf, jaz pa sem bolj kot gnojenje občudovala reso, zvončke in telohe, ki so že zacveteli in poskrbeli, da je bil sončni dan s 13 stopinjami plusa še bolj čudovit. Smučarsko opremo sem seveda pustila doma. Urednica me je na pot poslala, ker rada smučam, ampak halo – le zakaj bi si po izvrstnih progah v 3 zinnen, Sillianu ali Katchbergu, ki sem jih že obdelala v tej sezoni, pokvarila ves užitek s čofotanjem po blatu! A mi je bilo hitro žal. Kajti kljub nezimskim razmeram, kakršnih na naših smučiščih ne pomnijo, sem hitro opazila, da sneg sploh ni slab, smučarji so hvalili proge, zaradi dvomljivcev, kakršna sem sama, pa ni bilo gneče. Čeprav je bila sobota, je namreč smučalo le okoli 1300 ljudi namesto 3500, ki bi že povzročili krajše vrste.

France

Travme prednikov nosimo v kosteh, sanjah, strahovih…

Slovenci imamo vse znake travmatiziranega naroda, pravi psihoterapevt in psihoanalitik dr. Matjaž Regovec z Inštituta Ipal, ki je organiziral konferenco o fenomenu travme, njenem bistvu in načinih, kako jo sprejeti in zdraviti. Če se travme ne razrešijo pri posameznikih, ostanejo v svoji grozovitosti nedotaknjene, njihove posledice pa postanejo družinska dediščina, ki se prenaša na prihodnje generacije. Žrtve travm niso samo ljudje, ki jih je prizadelo psihično ali fizično nasilje, temveč tudi vsi tisti, ki smo bili priče travmi ali njenim posledicam. Ena generacija doživi travmo, druga jo izrazi, šele tretja pa jo morda začne obdelovati. Žal se to pogosto zgodi prepozno, kajti izkušnje, povezane z vojno, rasizmom, družinskim nasiljem, spolnimi zlorabami, alkoholizmom in številnimi drugimi travmatičnimi dogajanji, so mnogi utelesili, namesto da bi se z njimi spoprijeli in jih predelali.

Strašljive podobe iz mesta duhov

Še decembra lani je bil Vuhan, enajstmilijonska prestolnica kitajske province Hubej, živahno in svetovljansko mesto, ki se je tako kot preostala država veselilo prihajajočega kitajskega novega leta. Koronavirus je veselje v mestu zamenjal z žalostjo in paniko. Vuhan bo za vedno ostal zapisan v zgodovino kot središče izbruha novega koronavirusa, pa tudi kot mesto, ki ga je kitajska oblast 23. januarja povsem izolirala – za njim pa še več kot petnajst drugih mest, skupno okrog 60 milijonov ljudi; vse zato, da bi vendarle preprečili širjenje dotlej neznanega virusa.

Zbogom, smreka!

Slovenske gozdove, zeleni ponos Slovenije, vse močneje ogrožajo številne spremembe: močni vetrolomi, kakršnim smo bili priča zadnje dni, povišane temperature, poletna suša in napadi škodljivcev. V ujmah je najbolj prizadeta smreka – jo bodo močni vetrovi, suša in podlubniki dokončno izgnali iz nižin? Mestna središča so čedalje bolj pregreta, zato bo v mestih nujno treba zamenjati vrste dreves! Ker bodo vremenske ujme tudi v prihodnje, smo strokovnjake povprašali za rešitve, kako ohraniti našo deželo zeleno.

Otroci na udaru gripe

Letošnjo sezono gripe, ki naj bi prav v teh dneh dosegla vrhunec, je doslej zaznamovalo predvsem množično obolevanje otrok, mlajših od 14 let, poleg z gripo je v porastu tudi število obolelih za respiratornim sincicijskim virusom (RSV). O ponekod tudi povsem praznih vrtčevskih skupinah in šolskih razredih so doslej poročali iz tako rekoč vseh delov države, kar je dr. Tatjana Lejko Zupanc, predstojnica Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana, pospremila z besedami: »Vprašajte se, zakaj. Kateri od vaših otrok je cepljen proti gripi? Praktično nobeden.«

Bolj si siten, več dobiš

Gašper Novak, raziskovalec pravic v zdravstvu

Najprej se bomo pogovorili o fašizmu!

Če bi pisatelj, akademik in Tržačan Boris Pahor živel toliko časa, kot statistika namenja povprečnemu moškemu, ne bi danes zanj skoraj nihče vedel, razen če bi ga odkrivali posthumno. Nagrade in priznanja je začel dobivati po osemdesetem, Italija ga je odkrila, ko je imel skoraj sto let, pa čeprav je bil od konca prve svetovne vojne njen državljan. Še nikoli pa ni bil tako slaven, kot je zdaj, v 107. letu. Še zmeraj piše, javno nastopa (čeprav bi raje, da bi ljudje brali njegove knjige, namesto da ga vlačijo pred kamere), pripisovali so mu celo poroko, britanski BBC pa je ravnokar o njem posnel dokumentarec, ki je vzbudil veliko pozornosti v svetu. Kdo je ta mož, ki ga predvsem italijanska publika pozna po znamenitem uvodnem stavku: »Ampak najprej se bomo pogovorili o fašizmu!«

Če zapremo meje, ne preživimo

Statistika je skrb vzbujajoča: Slovenci imamo največ trgovskih površin na prebivalca v primerjavi z drugimi evropskimi državami, po obdelovalnih površinah pa smo globoko pri dnu. Toliko o samooskrbi. Novi nakupovalni centri pa še kar rastejo, prihodnji mesec bo v prestolnici ugledal luč sveta menda najsodobnejši, označen kar za enega največjih dosežkov v razvoju slovenskega gospodarstva zadnjih let. Kaj menijo o tem naši sogovorniki?

Ni junaka, ki ga ne bi bolelo

S tatuji se ne ponašajo samo svetovni zvezdniki, tudi v Sloveniji je postalo tetoviranje zelo zaželeno. Pri najboljšem tetovatorju Dejanu Mariču iz Beltincev je treba v vrsti čakati dve leti. Ogromna podoba Zevsa, ki jo je naredil Juretu Koširju, se razteza od rame do zapestja. Tatuje ustvarja tudi na telesu Polone Hercog, ki jih ima toliko, da o njeni nagnjenosti k poslikavam telesa pišejo tudi tuji mediji. Ni nogometaša brez tatuja. Njihov zgled je zvezdnik Zlatan Ibrahimović. Kuharji si dajejo poslikavati kožo, da bi bili čim bolj podobni tetoviranim svetovnim kuharskim mojstrom. Tudi ljudje, ki so na prvi pogled videti povsem »običajni«, so ponoreli za tetovažami. Odkar so si začele poslikave na koži pogumno delati tudi pripadnice nežnega spola, se je ta storitev dvignila na raven umetniškega izražanja. Da, prav žensko zanimanje za tovrstne poslikave je dalo dodaten zagon poklicu tetovatorja. Danes je tudi v Sloveniji med strankami več žensk kot moških, prikimavata Simona in Sašo, ki svoje tatuje ustvarjata v studiu Tavči tattoo na Bledu. Priljubljena sta zaradi izvirnosti. Pri njiju je čakalna doba od šest mesecev do enega leta.

Zakon za lepljive tačke?

Takole se zgodi, kadar vlada gre in naredi samomor iz zasede, v zraku obvisi zmedena kopica dezorientiranih nedokončanih projektov. Eden od teh v zraku lebdečih, v ozadje bledečih je te dni postal tudi demografski sklad, večna sirota, ali še bolje, otrok mnogih strank, ki ga skušajo, vsaka posebej, vsaka s svojimi skritimi interesi, že leta skozi parlament poriniti v življenje. Doslej jim še ni uspelo. Demografski sklad, iz katerega bodo bodoče generacije upokojencev črpale pokojnine, zares krvavo potrebujemo približno … zdaj!, vendar bi se morali nujno pogovoriti, kaj bomo dali vanj in kdo ga bo upravljal. Nikakor, nikoli in za nobeno ceno teh odločitev ne smemo prepustiti nekomu, ki bo to naredil potihem in mimo nas. Naša prihodnost je odvisna od tega.

Ne podcenjujte zalezovalcev!

Negotovost, strah, jeza in občutki od nemoči do tesnobe – vse to doživljajo ljudje, na katere se spravijo zalezovalci. Ti želijo na vsak način vstopiti v njihovo življenje. Pogosto tudi nasilno, kar se lahko usodno konča. Zato dejanj zalezovalcev, ki so psihično motene osebe, ne smemo nikoli podcenjevati.

Predor v beli svet

Korošci niso edini, ki se že več kot desetletje potegujejo za boljšo cestno povezavo z osrednjo Slovenijo. Podobne težave imajo tudi Zasavci, ki so bili glede na pretekle obljube prepričani, da se bodo leta 2020 že lažje pripeljali do priključka avtoceste A1. A čeprav se je o tem v preteklosti veliko govorilo, se ni kaj dosti naredilo. To so nedavno spoznali tudi na trboveljski občini, ko so presenečeni odkrili, da je treba novo cestno povezavo načrtovati čisto od začetka.

Tukaj je nagrada za tiste, ki varujejo okolje!

Zemlja je v najslabšem stanju do zdaj. Onesnaževanje je začelo prinašati številne grozljive posledice, ki jih lahko vsak dan spremljamo v novicah iz vsega sveta.

Vaše mnenje nas ne zanima, ker niste strokovnjaki!

V petek, 24. januarja, je ministrstvo za javno upravo organiziralo javni posvet o uvajanju omrežja 5G v Sloveniji. Veselili smo se govornikov in trka različnih prepričanj v upanju, da se bodo končno našli skupni odgovori in rešitve. Žal smo bili večinoma priča zgolj obsojanju drugače mislečih in burnim razpravam. Kljub temu pa gre pohvaliti prizadevanja ministra Rudija Medveda, da bi dialog stekel konstruktivno in v korist vseh nas.

Zasebnosti ni več

Dileme ni več. Tehnologije za prepoznavanje obrazov prihajajo v splošno rabo. Ker so ljudje o tem premalo obveščeni, daje krila množičnemu širjenju te tehnologije tudi javno odobravanje. Kako je mogoče, da ljudje prikimavajo takšnemu nadzoru nad zasebnostjo in celo neupoštevanju pravic? Ljudje se ne zavedajo, da uporaba teh tehnologij – ki najpogosteje poteka pod krinko preganjanja kriminala in terorizma – teoretično omogoča skorajda popoln nadzor. V prihodnosti v javnosti ne bomo več anonimni, saj bo v množici mogoče prepoznati vsak posamezen človeški obraz. Znano je, da je šla glede tega najdlje Kitajska, kjer so v letošnjem januarju v resnici presegli vse meje: uporabniki mobilnih storitev v prihodnje ne bodo mogli dobiti telefonske številke, če ne bo operater pred tem v svojo bazo shranil optične podobe njihovega obraza. Torej bo oblast na ta način preverjala identiteto več sto milijonov uporabnikov interneta v državi. Tudi slovenska policija že od leta 2014 uporablja tehnologijo za prepoznavanje obrazov. Še več: na družabnih omrežjih pobirajo fotografije in si ustvarjajo podatkovno bazo.

To je odgovor!

Gospa Štefanija Nedeljković ima 98 let. Živahna gospa je, še vedno si sama kaj skuha, tudi na dvorišče gre, samo noge jo bolijo in težko diha. Da bi morala več hoditi, jo opomnijo. »Saj hodim,« protestira, »štirikrat sem šla okrog mize.« Gospa Štefanija živi sama – hči in zet sta v sosednji hiši – in vsako jutro ji pride zdravstveni tehnik z elastičnim povojem povit noge. Na roki nosi zapestnico, na kateri je velik rdeč gumb. Če ga pritisne – in ga je že, nekoč ko je padla in ni mogla sama vstati – se takoj oglasi prijazen glas, vpraša, kaj je narobe, in pošlje pomoč, če je treba. Gospa Štefanija je ena od več kot stotih uporabnikov projekta Most, pilotnega projekta v Krškem, ki starostnikom omogoča, da čim dlje ostanejo doma, njihovi svojci so tako precej razbremenjeni, oni pa oskrbljeni enako dobro, pravzaprav bolje, kot bi bili v domu starostnikov. Več ljudi, s katerimi sem se pogovarjala o projektu Most, ga navdušeno opisuje kot »pravljico«. Ampak pravljice se končajo, tudi tale se bo. Z malo sreče jo bodo potegnili do konca leta, pa potem? Nihče ne ve.