Vsi enaki, vsi enakopravni?

Ni tako. Ko nas je spodnesla epidemija z ohromitvijo javnega življenja in zastojem gospodarstva, sprva ni bila načrtovana pomoč za vse zaposlene enako. Samozaposleni smo si jo morali izboriti. Diskriminacija kulture pri dodeljevanju pomoči pa se nadaljuje.

Vse se da, vse je mogoče

Trbovlje, staro zasavsko industrijsko mesto, je v zadnjih desetletjih doživelo veliko porazov. Po zaprtju rudnika rjavega premoga se je zdelo, da nekdaj cvetoča podjetja, znana po vsej državi, propadajo drugo za drugim. Za njimi so ostale zapuščene stavbe. Mladi so začeli vse bolj zapuščati propadajočo barko in svojo kariero graditi drugje. Zato je pred več kot desetimi leti mnoge presenetila novica, da se je eden največjih podvigov slovenskega tehnološkega znanja posrečil prav v Trbovljah. Nasa je namreč podjetje Dewesoft izbrala za posodobitev svoje programske opreme. Kljub globalnemu uspehu sta srce podjetja in proizvodnja ostala v Trbovljah. Ker je Jure Knez, predsednik in soustanovitelj podjetja, želel tudi drugim kreativnim ljudem svoje doline z morda na videz neuresničljivimi idejami pomagati do uspeha, je pod okriljem Dewesofta pred štirimi leti nastal Katapult, podjetniški pospeševalnik, kjer mladi podjetniki lahko uresničujejo svoje sanje.

Pretirani ukrepi so lahko nevarni

Maske! Postale so vstopnice v javno življenje, kuponi nove koronavarnosti. Maske in razkužila vsepovsod. Vse skupaj se zdi že tako noro, da nihče nikomur ničesar več ne verjame. Masko gor, razkuži si roke pa bodi tiho. In preden nadaljujem, bi resnično želel jasno zapisati, da virus obstaja. Tako kot vse druge viruse je tudi tega naredila narava, ne prvič in ne zadnjič. Ni stvar premnogih teorij zarote. Že vsaj petdesetkrat je mutiral, pa to ne pomeni, da je nevarnejši.

Ljudje naju vedno znova presenetijo

Finca Henri Kuusisto in Ninna Yletyinen sta se decembra z avtodomom podala na pot okoli sveta. Zaradi mrzlih, mračnih finskih zim sta ta letni čas želela preživeti v toplem objemu Španije ali Portugalske. A po seriji naključij ju je epidemija presenetila v Sloveniji in odločila sta se ostati tu. Danes sta prepričana, da je bila to ena njunih najboljših odločitev. »Obiskala sva že več kot trideset držav, pa se tako dobro nisva počutila še nikjer. Slovenija ima posebno energijo,« pravita. Začasno bivališče sta našla pod sevniškim gradom, kjer sta si uredila tudi svojo gredico. Te dni že jesta svojo zelenjavo!

Se otroci zaradi uporabe razkužil redijo?!

Razkuževanje je postalo najpogostejše opravilo v našem vsakdanu. Kako vpliva na našo kožo, vidimo v praksi. Kaj pa naš črevesni mikrobiom, za katerega strokovnjaki venomer poudarjajo, da mu preveč sterilno okolje škodi in da pretirana čistoča pri otrocih zavira razvoj imunskega sistema? Ali in koliko bi nas moralo skrbeti, smo vprašali strokovnjake. Mimogrede pa naleteli še na novo kanadsko študijo, ki je pogosto uporabo razkužil povezala s pridobivanjem teže pri otrocih.

Osupljiva avtofagija Novaka Đokovića

Seveda se po karanteni, ko smo si kuhali najljubše jedi in kupovali prigrizke, za katere dobro vemo, da niso zdravi in da redijo, sprašujemo, kako se otresti odvečne teže in znova pridobiti potrebno kondicijo. Med tisoči diet, ki so na voljo, nas gotovo zanimajo predvsem tiste, ki jih je kdo že uspešno preizkusil, in če je to najboljši teniški igralec na svetu, Novak Đoković, smo še posebej radovedni. Po novem prisega na avtofagijo, kar pomeni »jesti samega sebe«. Sliši se obetavno.

Pripravljeni na katastrofo v ustih?

Prejšnjič smo se spraševali, ali bodo ukinili zobozdravstvo. Morali bi se vprašati: bo koronavirus pospešil slovo javnega zobozdravstva? Zobozdravstveni sistem v okviru javne mreže ni več varen in ne zagotavlja več kakovostnih storitev.

Narave ne damo!

Prejšnji teden je vlada v okviru novele zakona o ohranjanju narave sprejela amandma stranke SNS, ki iz postopkov odločanja v veliki meri izključuje okoljevarstvene organizacije. Kakšen nesmisel! Iz zakona o ohranjanju narave so izločili okoljevarstvenike!

Svoboda je naša dolžnost

Vrste kolesarjev sem videla že, ko sem se z avtom peljala iz Šiške proti središču Ljubljane. Bili so opremljeni s pelerinami in plašči, saj je bil napovedan dež. Morda je kdo mislil, da bo protestnikov manj kot prejšnji petek, a jih je bilo kvečjemu več. Za vlado 5.500, za narod in medije 15.000, približno toliko, od deset do 15 tisoč, jih je bilo zdaj. Jeznih, razdraženih, vsega imajo dovolj. A demonstrirajo brez izgredov, zvončkljajo in trobijo, vzklikajo »lopovi« ter »svobode in narave ne damo«, vozijo se na kolesih, z rolkami, skiroji, pa tudi peš se udeležujejo protestov, v velikih krogih okrog parlamenta. Nazadnje so se vsi zgrnili na Trg republike ter s kolesi in peš krožili po ploščadi nasproti parlamenta, obdanega z ograjo in varovanega s številnimi policisti.

Poslednje zatočišče na svetu

Ruska pisateljica Jana Vagner je leta 2011 izdala svoj prvi roman Pandemija. Prevzel je bralce doma in po svetu, po njem so posneli nadaljevanko. In zdaj ga lahko beremo tudi mi (Mladinska knjiga), v času, ko se ponekod, tudi v Rusiji, ukrepi zaostrujejo, drugod sproščajo, eni so panični, drugi dvomijo, da je bila karantena sploh potrebna. Vsi pa se strinjamo, da bo svet zelo težko znova spraviti v tečaje in da bo to morda terjalo več žrtev kot pandemija. A kaj je pravo merilo, ko gre za življenja? Koga vreči s preobremenjenega reševalnega čolna?

Delo z vizirjem je lahko nevarno

Frizerji so zelo veseli, da so končno lahko začeli delati, skrbijo pa jih stroški za zaščitno opremo in neživljenjski varnostni ukrepi. Proti sočasni uporabi zaščitne maske in vizirja so takoj po prejetju spiska pravil glasno protestirali in bili na srečo uslišani. Striženje z vizirjem je za marsikaterega frizerja nesprejemljivo in nevarno. Megljenje vizirja in zaščitnih očal namreč poslabša vidljivost, kar nekomu z izjemno ostrimi predmeti, kot so škarje in brivniki, v rokah, gotovo zelo oteži delo. Nihče si ne želi porezanih ušes in prstov, v nabiralnikih pa tožb.

Ostali smo doma in zdravili planet

Nekako je v navadi, da ob zaključku leta malo za šalo, malo zares povprašamo astrologe, kaj nas čaka v prihodnjem letu. Marsikdo ob zapisanem samo odmahne z roko. Toda konec prejšnjega leta so si bili enotni: leto 2020 si bomo zapomnili za vedno, so dejali. In imeli so prav. Še kako prav! Priče smo epidemiji svetovnih razsežnosti, posledice ukrepov bomo čutili še dolgo. A niso vse slabe. Ob vsesplošni karanteni in omejitvi gibanja v večini držav se je planet vsaj za nekaj časa oddahnil. Od nas. O pozitivnih učinkih na okolje poročajo iz mnogih držav. Jih bomo znali vsaj delno zadržati? Za ohranjanje zdravja našega planeta bi bilo to nujno! Prihodnost bo pokazala, ali smo se v teh dveh mesecih sploh kaj naučili.

Bomo zobozdravstvo kar ukinili?

Razen osmih vstopnih točk za res nujne primere smo ena redkih držav, ki smo zobozdravstvene ordinacije med epidemijo kar zaprli, in to brez vizije, kako jih ponovno pognati, ko bo čas za to. V veliko evropskih državah je bilo zobozdravnikom dovoljeno poskrbeti za svoje nujne paciente, ki so bili zdravi. »Celo v Italiji so lahko vsi zobozdravniki obravnavali nujne paciente (ve iz prve roke, od svojega italijanskega kolega, op. a.). Odločili smo se za zelo rigorozen ukrep, ki je bil v tistem trenutku razumljiv in logičen, ampak sedaj ni potreben že kar nekaj tednov.«

Karantena po romsko

V črni Afriki sem bila kar nekajkrat. Lesene, zbite kolibe, potepuški psi, prah, zbita zemlja, napol goli otroci, radovedni, umazani, ženske z zmršenimi lasmi, a prijaznimi pogledi in nasmehi. No, v naši ljubi Sloveniji, in imamo se za zelo napredno in sodobno državo, sem prav tako opazovala umazane, razigrane, živahne otroke v starih, ponošenih cunjah, skuštrane ženske dolgih črnih las in svetleje pobarvanih pramenov, malce sramežljive nasmehe, ki jim je manjkal kakšen zob ali dva, pa malo manj prijazne, zato pa toliko opreznejše moške, češ, kaj pa ta tukaj dela. Bila sem v vasi Brezje na Dolenjskem, v naselju Romov.

Vemo veliko več, a še vedno premalo

Ameriški Inštitut za zdravstveno meroslovje in ocenjevanje (IHME) je pred enim mesecem Sloveniji napovedal, da bomo 4. maja imeli 104 mrtve zaradi koronavirusne bolezni 19. Bili so blizu, zmotili so se za šest ljudi, v našo korist. V Evropi je po številu mrtvih Italijo prehitela Velika Britanija, vendar mnogi pravijo, naj nas raje zanimajo primerjave števila umrlih zaradi vseh razlogov v primerjavi z enakim obdobjem lani. Res ni videti smisla v poročanju o, recimo, dveh novih umrlih v naši državi v enem dnevu, ko pa nihče ne poroča o številu tistih, ki so na isti dan umrli zaradi kopice drugih težav. Sicer pa je spet življenje na slovenskih ulicah in dobili smo rezultate RAZISKAVE.

Z ženo sva jokala dva dni

V Sloveniji stoji 15.000 čebelnjakov, za katere skrbi več kot 10.000 čebelarjev – ponos dežele. Da so čebele naše bogastvo, nujne za življenje, pa ni jasno vsakomur. Viktor Pešelj, katerega družina je čebelarstvu zapisana že sto let, je na velikonočni ponedeljek izvedel, da je njegov čebelnjak v bližini kraja Štalcerji (občina Kočevje) pogorel do tal. Z njim pa 28 čebeljih družin, to je 500.000 čebel. »Kdo za vraga lahko stori kaj takega?« se sprašuje, medtem ko mu čebelarji z vseh koncev Slovenije ponujajo pomoč.

Oni bogatijo mene, jaz pa njih

»Že ob prvem obisku Madagaskarja, tega čarobnega otoka, je tam ostal delček mojega srca,« pravi mlada psihologinja Katja Ravnikar iz Komende. Ko je trikrat zaporedoma preživela mesec dni v misijonih na tem revnem otoku, se je odločila kot laična misijonarka vrniti za eno leto ter nekaj narediti za ljudi, ki so ji tako prirasli k srcu. Prilagodila se je življenju v misijonu Ampitafa, podružnici Pedra Opeke, ki ga je ustanovil Janez Krmelj (misijonar iz Polhovega Gradca, na otoku je že 35 let), in hitro ugotovila, kako lahko največ prispeva. Med drugim je organizirala šivalnico, da bodo z lokalnimi ženskami sešile čimveč oblačil, ki jih kronično primanjkuje in jih je daleč od mest težko kupiti, zbrala je denar za mizice in stolčke v vrtcu, na njeno pobudo pa gradijo tudi malce večje otroško igrišče iz naravnih materialov.

Po(d)taknjenci

Mudi se, mudi, mudi, pravi vlada, ukrepe je treba sprejemati hitro. Najhitreje! S tem ne bi bilo nič narobe, če ne bi bilo v teh paketih nujnih zakonov tudi nekaterih členov, ki niso nujni. In niso koristni za vse ljudi, temveč le za nekatere. V prevodu, med protikoronske ukrepe so podtaknili tudi take, ki so za državo in njene prebivalce izrazito škodljivi.

Prebolela sva korono

Ko je 14. marca 60-letni Stjepan Iveković iz Dolenjskih Toplic izvedel, da je okužen s koronavirusom, ga ni zgrabila panika. Prav tako ne njegove 62-letne žene Alme, ki je zbolela dva dni za njim. Skupaj sta se odločila, da bosta korono premagala. In po približno 14 dneh je, sicer zdravima zakoncema, to tudi uspelo. Najzanimiveje pri tem pa je, da se s to zelo nalezljivo boleznijo ni okužila Almina 83-letna mama Ana Šebenik, ki stanuje v pritličju iste hiše, čeprav so se, preden sta vedela, da sta zbolela, normalno družili.

Še vedno smo veseljaški cigančki

Čeprav so Počeni škafi navdih poiskali v glasbi tradicionalnega neworleanškega svinga, ki so ga preigravali v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, Jernej Juren, ustanovitelj skupine in avtor besedil, pravi, da se mu ne zdi, da so blazno starikav bend muzejskega značaja. »Igramo precej moderno glasbo, z besedili se dotikamo današnjih odnosov in življenja, ki nas vedno malo preseneča.« Prihajajo z ljubljanskih ulic, kjer so se rodili, kalili in bogatili z izkušnjami, zato že komaj čakajo, da tale karantena mine in se bodo vrnili tja, kjer jim je najlepše – na ulice torej!

Zdravo gospodarstvo potrebuje zdravo okolje in zdrave ljudi

Če kdaj, potem je med epidemijo novega koronavirusa postalo jasno, da sta predpogoja za zdravo gospodarstvo zdravo okolje in zdravi ljudje. Pandemija je zaustavila svet, kakšne bodo gospodarske in družbene posledice, bomo izvedeli šele v naslednjih letih. Smo se pa tudi naučili, da lahko svoje navade dokaj hitro spremenimo. Da bi se v prihodnje izognili ponovni gospodarski ali zdravstveni krizi, je pomembno, da se zelene politike čimprej prenesejo v zelene prakse, tudi ali še posebej na področju odpadkov. Vlada RS ter ministrstvo za okolje in prostor nas prepričujeta, da moramo postati samooskrbni s sežiganjem odpadkov. V resnici pa je čas, da postanemo samooskrbni s hrano in snovmi, ki jih potrebujeta kmetijstvo in gospodarstvo.

Ko računovodje obmolknejo

Ko je bila zapovedana karantena, je mnoge stisnilo pri srcu – kako preživeti in obstati, kako plačati položnice, kako delati od doma, če se ti pod nogami motajo otroci, ki so jim zaprli šole? Brez skrbi, je mirila vlada, sprejeli bomo megamodre ukrepe, ki bodo olajšali, če že ne rešili vse vaše megastiske in probleme. In potem je megazakon prišel, številnih problemov pa ni rešil. Če kaj, jih je še bolj zapletel.

Hvala bogu za Švedsko?

Še vedno sije sonce, še vedno ne smemo iz lastne občine in še vedno si moramo umivati roke ter ne skakati drug drugemu v objem. Zdaj nam je morda že jasno, da si virus po sedmih tednih ne bo oprtal culice na ramo in šel v podzemlje. Potem ko smo se polovico preteklega tedna zgražali nad tem, da 40 okuženih oskrbovancev doma starejših občanov iz Ljutomera niso želeli sprejeti v ptujski bolnišnici, je v četrtek postalo jasno, kdo je junak tedna. Pravnik iz Zavoda RS za blagovne rezerve Ivan Gale, ki je v Tarči pokazal svoj obraz, zastavil svoj glas in razkril umazane posle pri nabavi zaščitnih mask.

Še malo, pa se bo nehalo. Mar res?

Vrnitev dninarstva

Kaj nam pomaga, če rastlinice na toplem sončku počnejo to, kar znajo najbolje, rastejo, če pa polja in nasadi, ki so odvisni od tujih sezonskih delavcev, samevajo? Zaradi virusa zaprte državne meje pomenijo, da sezonci ne smejo k nam, toda preden v grozi kriknete, lačni bomo!, žejni bomo! (žejni piva, ker tudi hmeljišča samevajo), postojte: kmetijsko ministrstvo se je (po tujih zgledih) že domislilo rešitve: če nimate kaj početi, pridite pomagat kmetom, je pozvalo Slovence. Boste na svežem zraku in fit. In Slovenci so prišli. Ampak.