Zgodbe
Prvi gospod in zakladi predsedniške palače
Prve dame v predsedniški palači že dolgo nismo imeli, s prihodom prve predsednice republike Nataše Pirc Musar pa smo prvič dobili prvega gospoda, njenega moža dr. Aleša Musarja. Kaj pravzaprav počne prvi gospod? Ob vprašanju je planil v smeh – da tega tudi on ni čisto dobro vedel, je rekel, pa je upal, da mu bo to povedal šef protokola v predsedniški palači. Hvala, da ste prišli na kavo, mu je ob prvem srečanju rekel vljudni gospod – mi bi zelo radi izvedeli, kaj boste pravzaprav delali. Aleš Musar si je zelo hitro iznašel vlogo po svoji meri. In uživa v njej.
Bomo kmalu kupovali samo še gensko spremenjeno hrano?
»Časi, v katerih živimo, so zelo turbulentni tudi na prehranskem področju. Velik del hrane, ki jo kupite, zraste na vodi (hidroponika in akvaponika), imamo nove smernice – pridelavo medu brez čebel, celo o mesu, ki bo nastalo iz celic, se na veliko govori,« je v uvodu v posvet o gensko spremenjeni hrani povedala Irena Rotar iz združenja Ekoci.
Anže Cunk, bolnišnični duhovnik: 'Velika noč je tudi praznik upanja na boljši svet'
Če ga srečate v fitnesu, je le eden izmed mladeničev, ki se utrjujejo in si nabirajo kondicijo za druge življenjske izzive. Med hitenjem proti največji slovenski bolnišnici pa je zamišljen in posvečen dušni oskrbi pacientov. »Duhovniški poklic je zahteven že sam po sebi. Če pa je tvoje delovišče bolnišnica, kamor prihajajo po pomoč najbolj bolni in zato čustveno še posebej občutljivi ljudje, se je treba zanesti na Božjo pomoč, uporabiti pa je treba tudi vse svoje znanje in psihološke spretnosti,« je iskren 34-letni duhovnik Anže Cunk, odgovoren za duhovno oskrbo pacientov v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana. Dela mu ni zmanjkalo niti pred prihajajočo veliko nočjo. Ob teh praznikih si želi, da bi bili ljudje strpnejši in bolj sočutni drug do drugega, da nam bi bilo mar za sočloveka.
Med prostovoljci Slovenske vojske: prigode Janinega soldata
Ob razpravah o vnovični uvedbi obveznega služenja vojaškega roka in ob Putinovem žuganju paktu NATO sem si nemarno dolge lase zatlačil za ušesa, navlekel uniformo in z rezervisti rodovskega bataljona 72. brigade Slovenske vojske na vaji v Murski Soboti preizkusil svoje bojne veščine.
Materinski dom, kjer dajejo ženskam moč: 'Pridemo prestrašene, odidemo svobodne'
Tatiana je v materinski dom prišla prestrašena, izgubljena, v stresu. Po dobrem letu bivanja pa se po mnogih letih spet zaveda, da z njo ni nič narobe in da si zasluži življenje brez nasilja. V današnjem času je za marsikatero žensko materinski dom edina rešitev, da se z otroki ne znajde na cesti, saj so najemnine v Ljubljani preprosto nedosegljive – še posebej če je ženska v postopku ločitve in še nima urejene preživnine za otroke. Toda materinski dom je veliko več kot samo bivališče. Ženskam daje vsestransko podporo in jih opolnomoči.
Čudež pod Poncami: v Planici poletimo skupaj
Najdaljši skoki, najboljši navijači in največji narod na svetu – samo v dolini pod Poncami, prizorišču slovenskega nacionalnega epa.
Vinci Vogue Anžlovar se sprašuje: Kako najeti grob?
Režiser Vinci Vogue Anžlovar, ki so mu v začetku prejšnjega leta diagnosticirali kruto bolezen ALS, si je želel na ljubljanskih Žalah najeti grob, da bi si nagrobnik lahko uredil po svoje. A so mu odgovorili, da grobov ne oddajajo vnaprej. Med drugim mu njegovi sledilci v komentarjih svetujejo tudi, naj poskusi na Bolhi, kjer resnično najdemo nekaj ponudb za nakup pravice do najema grobov. Kako je s tem, smo povprašali na ljubljanskih Žalah, pozanimali pa smo se tudi, ali je na drugih pokopališčih glede predčasnega najema kaj drugače in kako je z različnimi željami glede raztrosa pokojnikovega pepela.
Janina preobrazba: Glamurozna svetovna popotnica
»Od nekdaj rada potujem in se lotevam novih stvari. Tako sem se pred leti v tujini čisto navdušila nad omamno dišečimi svečami in jih poskušala narediti sama doma. To me je popeljalo na novo karierno pot,« pripoveduje 30-letna Urša Zadravec iz Grosuplja, mama dveh majhnih otrok. Kljub temu da je polno zaposlena mama in podjetnica, se trudi vzeti tudi čas zase, kar pa ni vedno lahko. Dnevi hitro tečejo in občasno se zaloti, da je ujeta v vrtinec rutine, zato je bila preobrazba v Jani zanjo prijetna sprememba.
Pravica do dostojnega doma je brezčasna in je javna naloga
Nakup nepremičnine v Sloveniji je v današnjih časih podoben lovljenju mavrice. Marsikdo hodi proti temu cilju, a ta zaradi astronomskih cen ostaja večno nedosegljiv. Najem stanovanja ni nič preprostejši in zareže v dobršen del plače.
Izjemno srčna Katja Tajč je s prijatelji obdarila otroke v reji
Po njih delih jih boste spoznali, pravi svetopisemski izrek. 39-letna Katja Tajč z Brezovice pri Ljubljani je zelo skromna in zadržana, vendar vedno pripravljena na akcijo in pomoč. Prazniki so že davno mimo, a številnim otrokom iz rejniških družin je še vedno toplo pri srcu, ker se je nanje spomnila »gajstna« Katja. S pomočjo prijateljev in Facebooka je prižgala iskrice sreče v več kot štiristo parih očk.
Jamraš, tapkaš in (p)ostaneš živ!
Pika Rajnar, profesorica matematike, je »prinesla« EFT (Emotional Freedom Techniques), tehniko čustvenega sproščanja, ki odpravlja motnje v energijskem sistemu, v našo deželo pred 18 leti. Slovenci pravimo tej tehniki kar tapkanje. Spomnim se, da mi je ob prvem srečanju rekla, da je vse skupaj videti jako trapasto, ampak deluje! Vse drugo je zgodovina. Tapkanje dokazano deluje, to so spoznali tudi šolniki, ki so ga za nekaj časa vključili v kurikulum, med udeleženci 13. vseslovenskega dneva tapkanja v Ljubljani so bili učiteljice, zdravnica, znanstvenice, olimpijka, pa tudi moških je bilo za vzorec. Tapkali smo kot norci, se jokali, krohotali in objemali.
V kraljestvu molčeče sove
Bil je moj najbolj nenavadni osmi marec, čeprav mislim, da je bil datum naključno izbran – na monitoringu velike uharice se tako ali tako popisuje samce. In smo šli pogledat – pravzaprav poslušat – ukanje. S precej neenakim uspehom, se je pokazalo. Ampak je lepa izkušnja, tudi če nič ne slišiš.
Zvezdniki podpirajo pravico do splava
»Že dolgo smo v kolektivu želele delati kampanjo, ki bi segla izven meja Slovenije,« je pred kratkim povedala Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec, ki je s svojo ekipo pred dvema tednoma predstavila kampanjo My Voice, My Choice. Z njo se v EU bori za svobodno izbiro za rojstvo otrok, o čemer ste v Jani že lahko brali. Ampak Inštitut je presegel vsa pričakovanja, saj je kampanja, ki so si jo zamislile naše aktivistke, zgolj nekaj dni po začetku že prišla na največji svetovni oder – na podelitev oskarjev! Po Marku Ruffalu se podpori pridružuje vse več zvezdnikov.
Ivo Boscarol o pomislekih glede laboratorijskega mesa
Eden najuspešnejših slovenskih podjetnikov Ivo Boscarol je pred kratkim presenetil slovensko javnost z novico, da je na začetku leta odprl podjetje Tech4Meat, ki se bo ukvarjalo z razvojem in proizvodnjo mesa iz izvornih celic. A čeprav je ajdovski vizionar navedel številne prednosti in rešitve za okolje in človeštvo, ki naj bi jih laboratorijsko meso imelo, njegovi argumenti niso prepričali vseh.
Kako so pretreseni domačini reševali otroka iz greznice
Ko sta Franc in Matej Markoč v Dolnjih Slavečih (naselje v občini Grad v Prekmurju) zaslišala sosedove krike na pomoč, sta takoj odhitela pomagat. Dvoletni otrok je med igro na glavo padel v skoraj dva metra globoko fekalno jamo ob hiši. »Še danes ne vem, kako mi je uspelo priključiti cisterno k traktorju. Mislim, da sem jo kar ročno dvignil na priklop,« pravi Matej. Oba z očetom sta vešča kmetijskih opravil in sta dobro vedela, kako hitro ter predvsem previdno izčrpati vodo, da ne bi še huje poškodovala žrtve.
Ali Slovenci res umiramo (pre)več?
Prejšnji teden je stranka SDS sklicala nujno sejo odbora za zdravstvo in na njej so člani Nacionalnemu inštitutu za javno zdravje (NIJZ) predlagali, naj pripravi analizo razlogov nihanja presežne umrljivosti v Sloveniji. Zaskrbela jih je namreč nedavna novica, da je Slovenija v decembru prejšnjega leta z 21,3 odstotka zasedla neslavno prvo mesto, daleč nad evropskim povprečjem (9,3 odstotka). Ali torej Slovenci umiramo bolj kot preostali Evropejci?
EKSKLUZIVNO: Ines Kopitar, mladostna ljubezen Anžeta Kopitarja
Čeprav si nekateri življenje v Los Angelesu predstavljajo filmsko in glamurozno, je resnica precej drugačna. »Vse poteka neverjetno hitro. Anže ima v sezoni 82 tekem, polovico doma, polovico na gostovanjih. Zato je od nekdaj vse podrejeno njegovemu športu. Potem sta tu še otroka Jakob in Neža, ki tudi večino časa preživita na drsalkah. Jakob igra hokej, Neža pa obožuje umetnostno drsanje. Tako svoje znanje, ki sem ga pridobila med študijem turizma, najbolj uporabljam za to, da nekako zorganiziram zapleteno družinsko življenje,« v smehu pove Ines, žena enega najboljših hokejistov na svetu, ki sicer skrbno varuje svojo zasebnost. Tokrat je Ines prvič in posebej za Jano spregovorila o njihovem življenju v Los Angelesu, ljubezni do Anžeta in otrok ter niti malo bleščečem življenju v Kaliforniji.
Veliki finale Janine akcije S kom bi šli na večerjo
Za tri naše bralke je bil letošnji osmi marec nekaj posebnega – ne samo, da so bile v posebni restavraciji naše največje kuharske mojstrice Jaz by Ana Roš, bile so tudi s posebnim človekom, ki so si ga že dolgo želele spoznati in ga povprašati prav vse, kar jih je o njem zanimalo.
Janina preobrazba: Rožica med rožicami
»Pripadam še tisti generaciji, ki so jo vzgajali v skromnosti, pridnosti in pomoči drugim. Da se ni lepo 'metati ven', izražati svoje želje in mnenje. Tako sem preživela vse življenje, in četudi bi si želela, da bi bilo kako drugače, se mi dostikrat v glavi prikaže stavek, ja, kaj se pa greš … In potem sebe postaviš na zadnje mesto. Zato sem bila nadvse presenečena, ko so me najbližji prijavili na vašo preobrazbo. Kljub temu da je včasih videti, kot da nihče ne opazi mojega truda, očitno ni tako. Za to sem zelo hvaležna, pa tudi vaši krasni ekipi strokovnjakov za crkljanje,« je navdušeno povedala 51-letna Marjanca Frece iz Laškega.
Ljubezen rešuje čisto vse: Marija in Ivan Merljak sta poročena že 50 let
Skupaj se podpisujeta pod knjige o prehrani. Marija Merljak je prehranska strokovnjakinja (univ. dipl. ing. živilske tehnologije), Ivan pa skrbi za fotografije. Čeprav bi lahko zleknjena na kavču uživala v upokojitvi, pravita, da to ni zanju. Nič nimata proti gubam na obrazu, bolj skrbita, da se jima ne bi »zgubali« možgani. Ob tem pa prisegata na ljubezen, ki lahko po njunem reši popolnoma vse. Marija in Ivan sta lani poleti praznovala 50. obletnico poroke. In, ah, kakšna obletnica je to bila!
Starine v nove kose fine
Po spletnem brskanju in vzdihovanju nad čisto posebnimi kosi smo prišli do odkritja, ki ga moramo nujno deliti z vami! Če si želite res drugačen kos pohištva, ga nikar ne iščite v trgovini. Najlepši in tudi moderni kosi so v resnici stari, t. i. vintage, le da jih v obdelavo dobi spretna roka. Torej točno tisti, o katerih že nekaj časa razmišljate, da bi jih odpeljali na odpad. Kakšna napaka bi to bila!
Pretresljiva izpoved: 'Zgrabila sem kladivo in udrihala po sebi'
Pred vami je pretresljiva izpoved ženske, ki si je 10 let zadajala poškodbe. »Zakaj za vraga dvigniti roko nase in si zadati bolečino? Naj vas opozorim, da morda na ta odgovor niste pripravljeni.«
Kaj kažejo avstrijske izkušnje z legalizacijo evtanazije
Težke, za marsikoga preveč morbidne teme so to, a kot družba smo nepovratno prišli do točke, ko moramo debato o predčasnem končanju lastnega življenja iz zdravstvenih razlogov speljati do konca. Primer Avstrije, ki je evtanazijo legalizirala komaj pred dvema letoma, nam kaže, kako pomembno je med dvema skrajnostma ubrati srednjo pot.
Kaj bodo jedli naši otroci
Če vas skrbi, da bo naslednja generacija poznala le »pogrevalnico« namesto kuhinje, ne obupajte prehitro. Ljubezen do kuhanja se vrača tudi med mlade. Najboljši dokaz za to je demo kuhinja na sejmu Altermed, v kateri nas otroci vsako leto presenečajo z izvirnimi recepti in ljubeznijo do kuharije. To leto pa so kuharski mojstri pred še večjim izzivom. Informacijsko središče zazdravje.net, redakcija Jane, Celjski sejem in podjetje Prema organizirajo poseben kulinarični natečaj.
Agonija Gaze skozi oči slovenskih Palestincev
»Barbarsko bi bilo po Auschwitzu pisati poezijo,« je po strahotah holokavsta zapisal nemški filozof Theodor Adorno. S čimer je hotel reči, da so nacistična grozodejstva tolikšen madež na duši človeštva, da ga ni mogoče preseči z nobenim izrazom najbolj vzvišenih in plemenitih občutij. Toda poezija se je pisala naprej, prav iz Auschwitza pa je izšlo upanje, da se je človeštvo le soočilo z lastno senco in da se podobne strahote ne bodo ponovile. »Nikoli več!« je geslo, ki je izšlo iz nemških tovarn za množično uničevanje ljudi in postalo slogan nove države, ki je leta 1948 nastala na območju britanske Palestine. Šestinsedemdeset let pozneje na območju Gaze dokončno umira poezija, ko umira starodavno in miroljubno palestinsko ljudstvo.