Kakor pri vseh živih bitjih, kar jih obstaja, je tudi bistvo vsakega, prav vsakega človeka ena sama, najgloblja in najsvetejša želja: živeti. In človeške skupnosti so od samega začetka zasnovane za izpolnjevanje te želje; od pamtiveka so plemena, narodi in slednjič države branili življenja svojih članov in članic, iskali nove vire hrane, razvijali sredstva zoper bolezni in počeli vse, da bi podaljšali življenjsko dobo – po možnosti v neskončnost. A danes so – vsaj za večino ljudi, ki živimo v razvitih državah zahodne civilizacije – lakota, neozdravljive nalezljive bolezni in vojna preteklost. Odrešeni tegob, ki so naše prednike pošiljale v prezgodnjo smrt, smo tako v marsikaterem primeru prepuščeni počasnemu pešanju, ki zmore človeku povzročiti neznosne muke in ga oropati dostojanstva. Pa tudi volje do takšnega obstoja – kajti živeti pomeni vse kaj drugega kot zgolj trpeti.
In tako je civilizacijski napredek pripeljal človeštvo do evtanazije oziroma prostovoljnega končanja lastnega življenja; posamezne domorodne skupnosti so v preteklosti sicer že razvile tovrstne mehanizme, a šele sedaj na globalni ravni debatiramo in se preizprašujemo o evtanaziji kot osnovni človekovi pravici. To je velikanski, skoraj nezaslišan preskok, primerljiv z odpravo suženjstva ali priznanjem ženske enakopravnosti. Kajti s spremembo odnosa do življenja in smrti se človeška skupnost premika onkraj zagotavljanja golega preživetja svojih članic in članov v zagotavljanje dobrega in smiselnega življenja za vsakega izmed njih. Družba zori in spreminja svojo prvobitno, osnovno naravo, za katero se je verjelo, da je večna, nesprejemljiva in tudi sveta – in razumljivo je, da je ob tem razdvojena in zmedena. Ter tudi sovražna do tistih, ki izzivajo že v pradavnini uveljavljena prepričanja o umiranju.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 11., 12. marec, 2024.
