»Kadar sem dobila občutek, da sem razočarala, da nisem dovolj dobra, mi je glavo napolnila ponavljajoča se beseda kazen. Glasno je odzvanjala v mojih mislih in se odbijala od sten, medtem ko me je v prsih neopisljivo bolelo. Morala sem utišati grozljive zvoke, morala sem prekiniti bolečino. V ihti sem stekla v kuhinjo, pograbila kladivo za meso in z vso silo tolkla po svojem telesu, dokler se nisem sesedla na tla,« se spominja Nina, ki je tudi sama zgrožena, kako silovito jo je pred leti obvladoval um in jo silil k samodestruktivnemu vedenju. Hkrati čuti olajšanje, ker razume, zakaj se je nekoč v njej porajala potreba po tem, da se poškoduje. S svojo izpovedjo želi osvetliti problematiko samopoškodovalnega vedenja in s prstom pokazati tja, od koder družba umika pogled. »Zakaj za vraga dvigniti roko nase in si zadati bolečino? Naj vas opozorim, da morda na ta odgovor niste pripravljeni.«
Sprehod po skritih kotičkih njene teme
Nina me je pozdravila s širokim nasmehom in presenetila z lahkotno komunikacijo. Pričakovala sem, da bo najin pogovor prežet s tesnobo, a je bilo daleč od tega. V meni je hitro prebudila občudovanje, kako pozitiven odnos ima do sebe in svoje preteklosti. S starimi ranami je opravila, a si ne zatiska oči, da se je nekoč spoprijemala z duševnimi stiskami. Ko sem diskretno ošvrknila njeni zapestji, je ujela moj pogled. Rokave pletene jopice si je povlekla do komolcev in predme stegnila podlakti. Čista, zdrava, gladka koža. »Ste pričakovali sledi ureznin?« Nemara res, ne nazadnje so med samopoškodbami pogosto ureznine, zlasti na rokah. »Nikoli si nisem zadajala globokih ran, le plitke ureznine, te so se hitro zacelile in niso puščale trajnih poškodb. Ob pogledu na kri mi je slabo, najbrž bi se onesvestila. S seboj sem vedno nosila sponke. Kadar sem občutila stisko, sem segla v žep, z dvema prstoma razprla žico in si konico zabadala v prst ali dlan. Povsem neopazno, a kadar se nisem imela priložnosti umakniti na samo, je bila to ena izmed možnosti, ko sem si lahko povzročila bolečino, ne da bi kdo opazil. Če slučajno sponke nisem imela pri sebi, sem zgrabila kožo na roki, vanjo z vso močjo porinila nohte in štela do sto, pomagala pa sem si tudi z ugrizi v dlan,« je razlagala sogovornica. Stavke, ki jih je razgrinjala predme, sem težko povezala z njeno podobo. Nič grobega ni v njej. Ljubka je, nežna, mirna. Čeprav šteje 42 let, sem v iskrivem pogledu, polnih licih in privihanem nosu uzrla deklico.
Prelevila sem se v pošast.
Kaj pa takrat, ko je ni nihče videl, torej kadar je bila sama? »Hmm, če bi obstajali posnetki mojega ravnanja in bi si to sedaj skupaj ogledali, ne vem, katera bi prej odkorakala proč. Mislim, da sem se takrat prelevila v pošast. Bilo je, kot bi bili v prostoru dve osebi. Ena je kaznovala, druga pa je bila kaznovana. Kričala sem nase in se zmerjala, da sem ničvredna in ne bi smela živeti, da bi bilo bolje, če me pobere. To sem pogosto počela pred ogledalom: polna sovraštva sem srepela v zrcalno podobo in si med žaljenjem zadajala tako močne klofute, da mi je zvonilo v glavi. Ampak vse to je bila še mila oblika samodestruktivnega vedenja. Sledili so močni udarci s pestjo, pozneje pa še z raznoraznimi predmeti. Najpogosteje sem uporabljala kladivo za meso, valjar, krtačo za lase z ostrimi kovinskimi ščetinami ali izvijač. Če sem denimo pograbila kladivo, sem se z njim udarjala po bicepsih, stegnih in trebuhu. Izbirala sem predele, kjer modrice niso bile vidne okolici. Udarjala sem tako silovito, da sem bila od napora zadihana in vročična. Pogosto sem šele takrat, ko sem se sesedla na tla, ugotovila, kaj sem si storila.«
Nadaljevanje zgodbe razkriva še več bolečih podrobnosti. Tudi presenetljivo spoznanje, kaj je Nino privedlo do samodestruktivnega vedenja. Celoten prispevek je objavljen v reviji Jana, št. 11., 12. marec, 2024.
