»Matere pišejo imena ubitih hčera in sinov kar na njihova trupla – ker ni nagrobnikov.«
Kaj je za nas Gaza? Neprijetna misel, motnja v naših spokojnih vsakdanih, iztočnica za površinska paberkovanja o splošni izprijenosti sveta. Kaj je Gaza? Slogan na poročilih, iztočnica za udarno napoved, resnobne komentarje in grozovite podobe, za katere je nemogoče verjeti, da so resnične. Kaj je Gaza? Še en dražljaj v dobi dražljajev, v kateri zrak nenehno brenči od mnenj, novic in laži. Odmev oddaljene grožnje, ki nas ne more nikoli doseči, tisoče kilometrov oddaljena goreča prikazen, ki nas ne more požreti, misel, preveč črna in preveč obsežna, da bi jo mogli resnično doumeti, se zaradi nje pretirano žreti – vse to je za povprečnega Slovenca in Slovenko Gaza. In to je morda malo več kakor nič. Kajti Gaza ni iluzija, ni le naslov novice ali status na Facebooku – njeni ljudje so resnični, etnično čiščenje je resnično, trpljenje in smrti so resnične. To je Gaza skozi oči, besede in kri tistih, ki jo poznajo ter čutijo. In z njo trpijo.
»V Gazi ni več ničesar. Ni hiš, ni bolnišnic. Ni vode, hrane in elektrike. Samo ljudje, ki umirajo,« nam pove Mohamed Jodeh, podjetnik iz Vojnika, ki ima v do tal razrušenem, gorečem, s tankovskimi gosenicami zgaženem palestinskem mestu velik del svoje primarne družine. Od tistega usodnega oktobra, ko je Izrael sprožil svojo poslednjo ofenzivo in se je začela tretja ter najhujša nakba, katastrofa palestinskega ljudstva, ne mine dan, da ne bi vsako uro trepetal za življenja svojih bratov in sester ter njihovih otrok. Prek satelitske povezave je ves čas na zvezi z njimi, posluša njihove pripovedi, jih tolaži, jim pošilja denar in spremlja poročila o dogajanju v domovini – apokalipso spremlja tako rekoč iz prve vrste. »Najbolj množično umirajo otroci,« pripoveduje, »izraelska vojska strelja vsevprek, kajti vojaških ciljev in bojne infrastrukture v mestu pač ni. Tako je cilj Izraelcev pobiti čim več palestinskih otrok; njihovi droni so opremljeni s kamerami, prek katerih operaterji sistematično preiskujejo ulice in iščejo otroke. Če opazijo skupino, ki se igra na prostem, jim je v največje veselje pognati dron vanje – to razumejo kot svojo pravico in dolžnost.«
Česar niso storile granate, bo dokončala lakota
Večji del Jodehovega sorodstva je uspel pobegniti v mesto Rafa, v Gazi pa še vedno ostaja njegov nečak z ženo in štirimi otroki. »Večkrat so že za las pobegnili smrti. Ko je na hišo padla izraelska granata, sta bila dva otroka težko poškodovana, dedek in babica po materini strani, ki sta z njima spala v isti sobi, pa ubita. V hiši zraven njihove je na mah umrlo osem ljudi.« Videli ste posnetke – niti opeka na opeki, prah in ogenj med ruševinami, zverižena vozila in majhne prikazni z votlimi očmi. Česar niso storili granate, droni in naboji, naj bi dokončala lakota; v mestu ni dobiti niti grižljaja, edino hrano dobavljajo humanitarne organizacije – oziroma bi dobavljale, če bi jim Izraelci pustili blizu. Živeti v Gazi pomeni počasi umirati, na kraju pameti od izgub in bolečine, otopel za zavijanje siren in treskanje eksplozij.
»Na tisoče ljudi je pobitih, med njimi kar polovica otrok, žena in starcev. Da sploh ne omenim tisoče bolnih in ranjenih, ki so tarča nenehnih bombnih napadov. Nepojmljivi so napadi na bolnišnice, kjer so še tisoči ranjencev, od dojenčkov do starejših, pa tudi nemočnih otrok. Kjer se otroci sprašujejo, kaj so zagrešili, da so priče tej strašni vojni. Kjer v vrsti stojijo za kos kruha ali peščico riža,« poskuša grozo bivanja v Gazi orisati Mariborčan Fawzi Abder Rahim. Ta v gorečem breznu sicer nima sorodnikov, kot človek, ki ni pozabil in zatajil svoje nesrečne domovine, pa prav tako kot Mohamed Jodeh vzdržuje stike z njo, posluša njene smrtne krike in s počenim srcem spremlja, kako se prst v Sveti deželi polni s kostmi nedolžnih.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 11., 12. marec, 2024.