Običajno dela popoldne, saj ne želi motiti dopoldanskega dela zdravnikov in medicinskih sester, ko imajo bolniki preiskave in vizite. Popoldne pa so bolniki tudi bolj sproščeni in se z njimi lažje pogovarja, začne Anže, ki je avgusta lani stopil v čisto posebne čevlje. Hitro navrže, da je bil na začetku zelo zelen. »Nisem si znal predstavljati, kako poteka delo duhovnika v UKC. Moja predhodnika, upokojeni duhovnik Miro Šlibar in pater Vladimir Predikaka, sta mi povedala najnujnejše, vendar je bilo premalo. Nikoli ne bom pozabil, kako sem šel z veseljem in tudi strahom na svojo prvo obveznost v bolnišnici. Škof mi je rekel, da je dobro, da grem s strahom, saj zaradi tega čutim še večjo odgovornost. In naj svojo človeškost ponesem med bolnike. Nelagodje je bilo tudi zaradi zavedanja, da noben človek ne gre rad v bolnišnico – prihaja pa po upanje, da bo šel zdrav domov. Tudi ko je stanje težko, je vedno prisotno upanje, da bo človek premagal bolezen. Ko pa se življenje izteka, se je treba prepustiti tudi temu. Nekateri ljudje imajo predsodke, da duhovnik v bolnišnico prinaša smrt. Vedno odvrnem, da smrti nimam s seboj, da bo to morda prinesel kdo drug, jaz skušam poskrbeti za tolažbo,« pravi Anže, ki danes povprečno opravi po deset obiskov pri bolnikih na najrazličnejših klinikah. Po dobrega pol leta službovanja se že znajde v labirintih hodnikov in najrazličnejših klinik. Nikoli pa ne bo pozabil svojega prvega službenega dne v bolnišnici in obiska bolnika.
Včasih je tudi komedija zmešnjav
»Prvi dan v UKC je bil res 'zanimiv'. Na obisk k bolniku so me klicali ravno po vrnitvi s svetovnega dneva mladih in srečanju s papežem Frančiškom v Lizboni. V župniji me je pričakal klic, da me nujno potrebujejo v UKC. Nadel sem si kolar in odhitel na klic dolžnosti. Skrbelo me je, kako se bom znašel po hodnikih, ali bom našel iz UKC na Infekcijsko kliniko. Ustavljal sem se in spraševal za pot. Vsi so mi radi priskočili na pomoč. Ko sem prvič stopil v sobo, me je bilo strah, saj sem prišel med nepoznane ljudi, niti nisem vedel, kaj lahko pričakujem. Na srečo se je vse dobro končalo, jaz pa sem si začel nabirati dragocene izkušnje, pa tudi spoznavati zdravstveno osebje, s katerim sem zdaj v res dobrih odnosih,« se spominja Anže, ki klice na »božjo pomoč« dobiva s treh strani – bodisi ga kliče medicinsko osebje, svojci ali pa celo župnik iz župnije, od koder prihaja bolnik. Z vsakim se rad pogovori, ga skuša pomiriti, potolažiti … Za dokaz, da je bil pri bolniku, pa tudi za dodatno oporo pusti podobico. Nekateri prosijo za maziljenje, ki pa ni vezano samo na zadnje trenutke življenja, lahko ga dvakrat letno prejme vsak človek; velikokrat ljudje pred operacijo ali nosečnice pred porodom. »Ljudje so bolj pomirjeni, dam pa jim tudi upanje, da so v bolnišnici prišli v dobre roke, da zaupajo osebju, da bo vse postorilo po svojih najboljših močeh. Poskušam ozaveščati ljudi, da zdravniki in drugo osebje delajo dobro,« razlaga sogovornik, ki ljudi spodbuja tudi k večji strpnosti in manj kritiziranja.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 13., 26. marec, 2024.
