In ne boste verjeli, on jim je povsem iskreno odgovarjal. Denis Avdić, najbolj priljubljen voditelj Radia 1, se je namreč prijazno odzval želji bralk v naši akciji S kom bi šli na večerjo. »Verjetno sem bil edini, ki sem rekel ja,« se je pošalil, ko so ga bralke vprašale, ali je bil presenečen nad zmago. Pa je zmagal z velikim naskokom in v dolgem, zabavnem večeru, ko se ni prav nikomur nikamor mudilo, je bilo vsem jasno, zakaj.
Zbrali smo se nekaj pred šesto uro, da bi fotografinja še ob dnevni svetlobi lahko ovekovečila del našega druženja. Ko smo razmišljali, kaj naj na fotografijah ušpičimo, smo hitro premagali začetno zadrego. Led je bil prebit in druženje je steklo, kot bi se poznali od nekdaj. Srca naših bralk pa so se še posebej raznežila, ko jim je voditelj džentelmensko izročil čudovite orhideje in jih ob njihovem prazniku postavil v ospredje. No, nas je postavil v ospredje, saj sva bili te pozornosti deležni tudi midve s fotografinjo, in priznati moram, da nama je laskalo.
Vesele dobre družbe
Milko Volk je mož pripeljal iz Brkinov. Prihaja iz vasi Ostrožno Brdo, od koder je doma tudi mama Denisove sodelavke Jane Morelj. Tako je bralka že pred srečanjem od nje dobila napotke in zagotovilo, da smo dobro izbrali. »Trideset let sem že vaša bralka, prestala sem tudi menjavo vašega imena. Vse vas spremljam in po imenih poznam,« nam je zagotovila. Denisa pa si želi spoznati že od nekdaj, ker je izjemen talent, ker se tako dobro znajde za mikrofonom in je pogumen, glede na to, kaj vse je že doživel v življenju. S tega večera nam bo prav gotovo ostal v spominu njen prešerni smeh, ki nas je vse spravljal v dobro voljo. Ljubljančanka Slavka Crljen je bila ob našem klicu tako zelo presenečena, da skoraj ni mogla govoriti. Ni pričakovala, da jo bomo izžrebali, je priznala. Sprva ji je bilo malce nelagodno, ker ni navajena stika z medijsko prepoznavnimi osebami, a je hitro ugotovila, da je z Denisom tako preprosto, kot bi sedela za mizo s prijateljem, s katerim se že dolgo ni videla. Andreja Piliček iz Kamnika, Sintalova varnostnica, pa je znanka različnih akcij, saj je bila že večkrat izbrana, razveselila se je tudi tokrat, ko so jo z različnimi vprašanji za Denisa oborožili njeni sodelavci.
Preprosto, a vrhunsko
Pa kaj je vendar tisto, kar bralce o Denisu najbolj zanima, smo se spraševali, ko smo sedli za malce odmaknjeno mizo v restavraciji Jaz by Ana Roš v novem, pred kratkim odprtem luksuznem butičnem hotelu AS v Knafljevem prehodu v Ljubljani. »Skušamo ustvariti nežno, domače vzdušje, kot da smo prišli k Ani domov, da se vsak počuti dobrodošlega,« nam je gostitelj razložil koncept restavracije, kjer kuhajo na odprtem v središču restavracije, da lahko gostje spremljajo, kako nastajajo njihove specialitete. »Četudi jedi zvenijo preprosto, so narejene iz krasnih sestavin in z vrhunskimi tehnikami,« so ob odprtju o novi restavraciji zapisali v Delu. Za dobrodošlico so damam postregli poseben koktejl tistega večera, ki so ga poimenovali Cvet je lep, Denis pa se je odločil za šampanjec.
Štiri budilke
Osmi marec je bil eden redkih dni, ko zvečer ni imel predstave Ičkoti 2, s katero s prijatelji gostuje po vsej Sloveniji. Tako smo pravzaprav imeli izredno srečo, da je bil prost. Ali pa nam je bil preprosto namenjen! Kako zdrži večerne predstave in tako zgodnje jutranje vstajanje, saj je za mikrofonom Denis Avdić šova vsak dan od ponedeljka do petka že ob petih zjutraj, so dame najprej vprašale. Tako, se je nasmehnil, da gre takoj po oddaji še za dve uri spat. Navite ima kar štiri budilke, ki ga zbujajo v dveh časovnih presledkih – zjutraj in popoldne. Ja, pa predstave je številčno omejil, tako da ima po tem obdobju več časa, da se spočije, sploh pa potem komaj čaka poletje in dva meseca dopusta brez vseh obveznosti. Takrat res vse odklopi. »Na koncu se že kar želim vrniti na radio,« nam je priznal. Vendar ni bilo vedno tako. Na radiu dela že dvajset let. Prva leta je to ljubezen združeval s službo policista in včasih delal po nekaj dni brez premora, tukaj je dobil kondicijo za 28-urne dobrodelne maratone, se je pošalil. Z leti pa tako ni več šlo in se je odločil za radio. Nekaj časa se je v Ljubljano celo vozil iz Postojne, kjer je imel stanovanje, in je moral vstajati kmalu po tretji uri zjutraj, da je pravočasno prispel na radio – dokler ni zadremal za volanom in je le malo manjkalo do katastrofe. Takoj naslednji dan se je preselil v Ljubljano.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 12., 19. marec, 2024.
