Zakonodaja o pridelavi hrane z novimi genomskimi tehnikami je v zaključnem postopku, in to ne daleč stran v Ameriki, temveč pri nas, v Evropi. Kakšna prihodnost se obeta ekološki pridelavi, če obveljajo predlagane spremembe? In zakaj nihče pri sprejemanju tako pomembnih novosti ne upošteva vsaj previdnostnega načela?
Pri združenju Ekoci si želijo, da bi bila hrana in semena, pridelani z novimi genomskimi tehnikami, vsaj pravilno označeni, da bomo vedeli, kaj jemo. Le tako bo izbira, po kateri poti želimo stopati, še vedno v naših rokah. »Ne želimo zavirati napredka, radi pa bi, da se pri tako pomembnih spremembah upošteva vsaj previdnostno načelo,« pravi Irena Rotar, ki jo skupaj s somišljeniki skrbi za prihodnost slovenskih semen.
»Jasno je že to, da s tehniko hidroponike ne bo zrasla ljubljanska ledenka, ampak solata iz modificiranih semen. Razvoj se vedno bolj usmerja v pridelavo umetne hrane, pridelane v laboratorijih, nič več v zemlji. Ko bo zakon o uporabi novih genomskih tehnik za pridelavo hrane sprejet, bo to spremenilo prehransko varnost. Zato želimo doseči, da bi tudi razvoj tovrstne hrane v primeru sprejetja uredbe potekal za zaprtimi vrati, vsaj dokler ne ugotovimo, kaj pridelava genomsko spremenjenih rastlin v naravi pomeni za zdravje ljudi, živali in sonaravno pridelanih rastlin. Zavedamo se, da novih tehnik pridelave hrane ne moremo ustaviti, želimo pa si vsaj to, da bi bila takšna hrana primerno označena. Predvsem pa si želimo ohranjati slovenska semena, okrepiti ekološko kmetijstvo in omogočiti otrokom v šoli, da jedo zdravo hrano.«
Čez noč se lahko vse spremeni
»Imamo položaj, ko šest korporacij obvladuje dve tretjini semenskega trga. Če te korporacije pogledamo pobliže, celo ugotovimo, da v njih večinoma sedijo isti lastniki. Imamo tudi za drobiž mikropridelovalcev, ki so še ostali. Kot civilna družba smo se že naučili, da harmonizacija zakonodaje pomeni nižanje meril in da se za njo običajno skriva sprememba meril, ki dvigne lestvico, da 'ta majhni' navadno ne morejo več plačati žetona za sodelovanje v tej igri?« sprašuje Sanja Lončar, sopredsednica društva Samooskrbni.net. To jo spominja na tisto šalo o majhni in veliki ribi, ko večja vpraša manjšo: »A me poješ?« »Ne morem,« ji odvrne manjša. Velika pa se odzove: »Dobro, bom pa jaz tebe.« Le da v tem primeru ta šala ni prav nič smešna.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 13., 26. marec, 2024.
