Planica je rojstni kraj slovenskega naroda, za našo identiteto tako pomembna kot vojvodski prestol in Trg republike. Tukaj družno podoživljamo uspehe, ki jih dojemamo kot zgodovinske, tukaj prebujamo svojo nacionalno zavest, pod Ponce se zlivamo kot množica in izpod njih odhajamo kot narod. Samo pomislite – na vsakih nekaj let se nam nakopičijo križi in težave, ki nas utrudijo, razočarajo, nas sprejo, napolnijo s cinizmom ter izpraznijo upanja v prihodnost in v ta naš skupni projekt slovenske države, ki jo začnemo dojemati kot premajhno, skorumpirano, razdrobljeno, shizofreno, skratka v stilu, vse je gnilo. In potem se zgodi Planica: kalne vode se prečistijo, energija steče, pogledi se uprejo v nebo, zastave zavihrajo, ljudje ob zvokih Zdravljice in Avsenikov jočejo od sreče, kolena se upognejo in sprožijo, narod skače in poje, kajti kdor ne skače, ni Sloven'c. Tukaj se nam dokončno kolektivno zmeša in tukaj se nato spet sestavimo v skupnost – to je magija Planice, novodobnega svetega kraja, kjer se rojeva narod, spet in spet, ravno tedaj, ko to najbolj potrebujemo vsi skupaj.
In bog nam je priča, letos smo jo krvavo potrebovali. Fidesov štrajk, vojna v Ukrajini, pokol v Gazi, nove afere nove vlade, ponovno vstajenje gnijočih zombijevskih partizanov in zombijevskih domobrancev, greznica na družbenih omrežjih, histerično odštevanje do prvega strelskega pohoda po kateri od slovenskih šol, postkoronska krepitev teorij zarot … In potem – Planica! Zgodovina! Evforija! Zdravljica! Ravno v pravem trenutku, kot da bi višja sila točno vedela, kaj potrebujemo in kdaj. To so trenutki, ko lahko verjamemo, če ne verjamemo, pa lahko verujemo, če ne verujemo, pa vsaj spoštujemo – predvsem drug drugega, kajti zmaga je od nas vseh. V Planici ni levih in desnih, so samo navijači z ragljami, zastavami in transparenti, z od poskakovanja razbolelimi koleni in hripavimi grli. Borovničke in harmonika, ključna pripomočka v velikem šamanskem obredu slavljenja življenja v majhni državi zmagovalcev dneva. Čestital je Golob, čestital je Janša; druge izbire tudi nista imela. Tudi onadva bi rada zmagala.
Zmagovalka Nika ali orlice ne kričijo
Odprlo se je v četrtek, ko je Nika Prevc s tretjim mestom potrdila veliki kristalni globus za najboljšo smučarsko skakalko na svetu. Manj kot teden dni pred tem je slavila 19. rojstni dan. Pred sezono se je nekaj sicer govorilo o talentu in potencialu starejšega od Prevčevih deklet, a nikomur, še njej sami se ni sanjalo, kako daleč lahko že v tej sezoni seže – pardon, skoči. Dvanajstkrat na zmagovalnih stopničkah, od tega sedemkrat na najvišji. Zmage so se začele kopičiti, ljudje smo postali pozorni. Saj smo že prej spremljali ženske skoke in že leta 2021 smo se veselili, ko je veliki globus kot prva skakalka sveta v zrak dvignila Nika Križnar – še eno dekle z zmago v imenu. Toda – živela iskrenost! – šele s pečatom globalno prepoznavne skakalne blagovne znamke družine Prevc so ženski smučarski skoki v slovenski kolektivni zavesti dobil status enega izmed osrednjih virov nacionalnega ponosa.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 13., 26. marec, 2024.
