Za tole zgodbo smo se lovili kar nekaj časa, saj je Ines od jutra do večera zaposlena z organizacijo družinskega življenja, skrbjo za dom in družino. Ob tem z užitkom nekaj ur svojega časa nameni še delu v svojem kozmetičnem salonu. Potem pa je tu še osemurna časovna razlika s Slovenijo, ki tudi malce premeša štrene v dogovarjanju za intervju. »Vendar mi ni nič težko, saj sem od malega vajena biti ves čas aktivna in se zavedam, da življenju preprosto ni mogoče pobegniti. Najbolje je sprejeti, kar ti prinaša, in se čim prej spoprijeti z vsemi obveznostmi,« veselo začne simpatična Mariborčanka, ki je gorenjskega hokejskega asa, takrat 17-letnega nadobudnega in nadarjenega mulca, ki je bil že pred dvema desetletjema pravi hrust, spoznala pri komaj šestnajstih letih.
Za pravo ljubezen se je vredno potruditi
»Leta 2005 sem obiskovala srednjo šolo za turizem v Mariboru. Sedmim dijakom so dovolili opravljanje prakse na svetovnem prvenstvu za hokejiste do 18. leta. Pošteno smo se zagrebli, da smo prišli zraven, saj je to pomenilo predčasno opravljene vse obveznosti in prosto poletje. Določili so mi francosko ekipo in na prvenstvu se z Anžetom nisva srečala. Ob koncu pa so pripravili še zabavo za vse hokejiste in osebje in v tistem baru je bil tudi Anže. Opazil me je in se nato zelo potrudil, da me je spoznal. Tudi meni je bil zelo všeč, vse drugo pa je zgodovina,« se v smehu spominja Ines in takoj doda, da je njen Anže najboljši mož. Človek, kakršnega si lahko le želiš. Nikoli pa ne bo pozabila, kako sta se oba trudila, da sta se lahko srečevala.
Strogi oče ni popuščal
»On prihaja iz Gorenjske, jaz iz Štajerske in na začetka nisva imela niti vozniškega dovoljenja. Da sva se videla, sva morala na avtobus ali vlak ali pa so naju na Gorenjsko ali Štajersko peljali starši. Kljub temu da je bil Anže nadarjen in uspešen mlad športnik, je bil moj oče zelo strog in mi ni dovolil iti z njim v Ameriko, temveč sem morala najprej končati šolo. Anže je torej šel čez lužo sam, jaz pa sem ga obiskovala. Oba sva nestrpno čakala poletja, da sva lahko bila skupaj. Tudi ločenost sva dobro prestala, Anže je namreč človek neskončnega iskanja rešitev. Nikoli se ne prepira, temveč vedno išče načine, kako izpeljati stvari in najti skupno pot. Kadar pa pride do problema, je pomembno, da nisi jezen, temveč se o vsem pogovoriš,« pripoveduje Ines, ki je po koncu študija končno spakirala kovčke in šla za svojim dragim. Ne glede na to, da je vrhunski športnik svetovnega formata, je minilo kar nekaj časa, preden je dobila ameriške dokumente.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 12., 19. marec, 2024.
