Gremo malo više, je rekel Tomaž Mihelič in sva s fotografom ubogljivo odtopotala za njim – v hrib, čez travo in manjše skale, vse dokler nisem obstala pred eno, visoko, previsoko, da bi splezala čeznjo. Moška, oba dolgokraka, sta brezskrbno koračila naprej in nista opazila moje dileme. Prevelik razkorak je zame, ne morem stopiti tako visoko, kako naprej, sem tuhtala. Lahko bi seveda enega od njiju prosila za pomoč, da mi poda roko in me potegne gor, ampak jaz že ne, bom že sama! Tamle je priročen grm, se bom prijela za vejo in se potegnila gor … Pa se je veja zlomila, jaz pa prekucnila. Še en dokaz, da novinarji živimo nevarno.

Moje razcefrano dostojanstvo je ogorčeno odšepalo v nastajajoči mrak, preostanek mene je bil pa v redu. Najbrž zato, ker sem bila oblečena kot medved. Več sreče kot pameti, očitno. Potem sem dovolila, da me potegneta gor.

***

Šimen Zupančič

Kaj imajo skupnega sove in gugalnice? Pravzaprav nič, tale Gugalnica je dobila ime po samcu velike uharice, ki mu na Kraškem robu, tam jih je največ, pravijo gugo. Mimogrede, ne pustite se zavesti imenu, velika in mala uharica sta komaj malo več kot oddaljeni sestrični, malo sta si podobni, to je vse, sicer pa je velika uharica veliko bližja sorodnica snežne sove, na primer.

Gugalnica je spomladanski večerni popis, ko veliko, vsako let več, prostovoljcev – 183 se jih je prijavilo letos, nekateri veterani, drugi novinci – na različnih lokacijah posluša in beleži teritorialno oglašanje samcev, ki s tem označujejo svoja gnezdišča. Vsak se lahko prijavi na Gugalnico, vsi so dobrodošli in novinci toplo sprejeti.

Samci se začnejo oglašati s prvim mrakom in niso zelo vztrajni, le od nekaj do nekaj deset minut. Zato je enemu samemu človeku nemogoče popisati vse, veliko skupin, ki napenjajo ušesa na vnaprej določenih točkah, pa to opravi mnogo bolje in v enem samem večeru preveri veliko lokacij. Oglašajo se tudi druge sove (ampak drugače), tudi tiste popišejo. Poslušanje traja kakšno uro in ni vedno uspešno na vseh točkah. Prva Gugalnica se je zgodila leta 1999, letošnja je bila šestindvajseta. Izmislil si jo je Tomaž Mihelič, ne tisti Tomaž, ki je nekoč s Sestrami prepeval na Evroviziji, tale je gozdar, ki je diplomiral iz velike uharice in je zdaj varstveni ornitolog DOPPS, kjer vodi različne projekte. »Zelo raznoliko delo, vedno pa me zelo zanimajo gozdne vrste, ujede in sove.«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št.  12., 19. marec, 2024.

Tomaž Mihelič

revija Jana