UI

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Kaj če najmočnejši (beri: najbogatejši in najvplivnejši) ljudje na svetu ne verjamejo več v skupno prihodnost? Kaj če podnebna katastrofa, vojne, umetna inteligenca in družbeni razkroj zanje niso več nevarnosti, ki jih je treba preprečiti, ampak neizbežna prihodnost, na katero se je treba pripraviti? Z bunkerjem, zasebnim otokom, zaprto mejo, z ogromnim premoženjem ali pa kar z raketo proti Marsu.

Nekoč smo se spraševali, kako preprečiti podnebno katastrofo, kako zmanjšati porabo fosilnih goriv, kako se zavarovati pred jedrsko vojno, kako širiti mir. Zdaj čedalje pogosteje razpravljamo o tem, koliko migracij bo neka katastrofa povzročila in kako bomo zaščitili meje. To je izhodišče nove knjige Naomi Klein in Astre Taylor. Avtorici temu fenomenu pravita »fašizem konca časov«. »Fašizem se je nekako sprijaznil z idejo kolapsa,« pravi Klein v intervjuju za The New York Times. In doda stavek, ki povzema glavno poanto knjige: »Zdaj se borijo za to, kdo bo preživel to kataklizmo.«

Slovenija

Gore se lomijo: Bi se katastrofa iz Himalaje lahko zgodila tudi pri nas?

Ko katastrofa ni več opozorilo, temveč izhodišče

Katastrofa iz poziva k takojšnji akciji, da jo preprečimo, počasi postaja politična predpostavka, pravita avtorici. Klein in Taylor opisujeta tri skupine, ki se na prvi pogled zdijo zelo različne. Prva so verska apokaliptična gibanja, ki v katastrofah vidijo znamenja časa pred koncem sveta. Druga so nacionalistična gibanja, ki svarijo pred migranti, demografskim propadom in »zamenjavo« avtohtonega prebivalstva ter ponujajo rešitev v čim močnejši in represivni državi. Tretja je tehnološka elita, ki vidi prihodnost v umetni superinteligenci, kolonizaciji vesolja in tehnologiji, ki bo presegla zmožnosti človeka.

Te skupine nimajo enakega programa in si v marsičem celo nasprotujejo. A razmišljajo podobno: svet je v eksistencialni nevarnosti, vsi ne bodo prišli skozi, mi moramo biti med tistimi, ki bodo. Fašizem konca časa je za Klein in Taylor ideologija tistih, ki pomagajo ustvarjati svet, v katerem je čedalje težje živeti, nato pa se poskušajo zaščititi pred posledicami. Gradijo zasebne enklave, poskušajo zbežati na Mars ali utrjujejo države tako, da bi čim več prebivalstva ostalo zunaj.

Osebni arhiv

Kje je v tej mešanici Trump? 

Za Klein in Taylor je druga Trumpova administracija prostor, kjer so se vsi ti različni tokovi zlili v politično moč. Trumpizem povezuje fosilno industrijo, krščanski nacionalizem, agresivno protimigracijsko politiko in čedalje tesnejše zavezništvo z deli Silicijeve doline. V knjigi se pojavljajo Elon Musk, Peter Thiel in Marc Andreessen, pomemben člen med tehnološkim kapitalom in politiko pa je tudi JD Vance.

Zakaj ravno zdaj? V prvem Trumpovem predsedovanju ta zveza ni obstajala ali pa je bila veliko manj opazna. Najpreprostejši odgovor je denar. Trump ponuja deregulacijo, nižje davke in prijaznejše okolje za korporacije. Toda Klein meni, da to ni dovolj dobra razlaga. Eden ključnih vzrokov za novo zavezništvo je po njenem umetna inteligenca. UI je požrešen. Potrebuje čipe, minerale, vodo, velikanske podatkovne centre in predvsem energijo. Klein trdi, da je tehnološka elita v Trumpu prepoznala predsednika, ki je pripravljen odpreti energetske zapornice in podpreti ameriško UI-oboroževalno tekmo. Vodilni v tehnoloških podjetjih poznajo podnebno znanost, pravi. Vedo, kaj pomeni še več uporabe fosilnih goriv. Vedo, da segrevanje povečuje nevarnost požarov, suš, poplav in širjenja območij, kjer postaja življenje vse težje. In vendar se ne ustavljajo.

Če gradiš gospodarski model, katerega posledice bodo v veliki meri nosili drugi, pravi Klein, potrebuješ tudi zgodbo, zakaj so ti drugi manj pomembni. Zakaj se jih sme žrtvovati. V intervjuju za New York Times ne špara jezika: »Potrebujete zgodbo, ki ta življenja razvrednoti.« Takšna zgodba določa, »čigava življenja štejejo in čigava je mogoče zavreči.«

Musk, Mars in prihodnost za VIP-ovce

Elon Musk je skoraj popolno utelešenje teze, ki jo razvijata avtorici. Govori o vseh mogočih scenarijih, v katerih smo ogroženi, hkrati pa ponuja eno največjih zgodb našega časa. Tisto, kjer se mora človeštvo preseliti na druge planete. Ob tem se Klein sprašuje, zakaj prihodnost prodaja kot pobeg z Zemlje? »Pred čim natančno rešuje človeštvo?« sprašuje. »Zakaj sprejemamo, da je ta svet nekaj, iz česar je treba pobegniti?« In ob tem – kdo bo šel? Kdo bo imel tehnologijo in kapital? Kdo bo odločal? Vsi se pač ne bomo mogli preseliti.

Ne trdita, da bo Musk jutri pobegnil na Mars in pustil osem milijard ljudi za seboj. Gre za to, da nastaja VIP-prihodnost. Nekateri imajo zasebno varnost, zasebna letala, domove na različnih celinah, politični dostop, vrhunsko medicino in možnost umika. Drugi imajo poplavo, vročinski val, izgubljeno službo ali zaprto mejo. Enako fantazijo izhoda iz nujne katastrofe avtorici vidita v rešitvah še enega tehnološkega mogotca, Petra Thiela. Ta kot pot iz omejitev, ki jih navadnim ljudem lahko postavlja država, vidi kibernetski prostor, vesolje in nove skupnosti, ki bi živele na morju, ki ne pripada nobeni državi. Bunkerji, ki jih gradijo bogataši, so za Klein in Taylor najboljši simbol današnjega razmišljanja elite. Bunker namreč katastrofe ne prepreči. Predpostavlja, da bo prišla, in odgovarja na to, kdo bo za vrati.

Denar človeka spremeni v supremacista

Klein gre še dlje. Problem milijarderjev zanjo ni samo v tem, da imajo preveč denarja, temveč v tem, kaj lahko takšna količina bogastva in moči naredi s človekovim odnosom do sveta. V intervjuju za The Guardian pravi: »Ekstremno bogastvo naredi človeka na neki način blaznega. Spremeni te v supremacista (človeka, ki verjame, da je neka skupina ljudi večvredna od drugih in ima zato večjo pravico do oblasti, privilegijev, virov ali odločanja).« To je seveda provokativna trditev. A Klein pravi, da ne postane vsak milijarder avtomatično fašist, mu pa ekstremno bogastvo omogoči, da se postopoma »odjavi« iz skupnega sveta.

Večina nas potrebuje javno cesto, bolnišnico, šolo, električno omrežje in druge ljudi. Bogastvo pa človeku da zasebno šolo, zasebno letalo, varovano posest, drugo državljanstvo, zasebno varovanje in nazadnje bunker. Denar tako ne kupuje samo stvari. Kupuje izhod iz skupne usode. Solidarnost in s tem družba temelji na ideji, da smo odvisni drug od drugega. Milijarderju pa njegov vsakdan govori nasprotno. Ljudje komaj čakajo nanj, vrata se mu odpirajo, pravila se zanj spremenijo, politike lahko pokliče po telefonu. Od tod je samo korak do prepričanja, da je njegov posebni položaj dokaz lastne izjemnosti.

Koga rešiti in koga pustiti zunaj

Enaka logika lahko deluje na ravni države in družbe. Če verjamemo, da prihaja svet pomanjkanja, v katerem bo manj vode, manj rodovitne zemlje, več vročine, migracij in konfliktov, sta mogoči dve rešitvi. Prva pot je, da poskrbimo za skupno varnost. Zmanjšajmo emisije, zgradimo odporne javne sisteme, zmanjšajmo neenakost. Druga pa, da zgradimo trdnjavo. Zaščitimo svoje, zapremo mejo, kopičimo vire in razdelimo ljudi na tiste, ki pripadajo, in tiste, ki ne.

In tu je razlika v primerjavi s fašizmom 20. stoletja, pravita avtorici. Fašizem izpred druge svetovne vojne je bil morilski, a je izbrancem ponujal utopijo po – kot je trdil – nujnem nasilju: »očiščeno« državo, zemljo, blaginjo, imperij. Sodobni fašizem pa opisuje kot »fašizem brez horizonta prihodnosti«. In brez prihodnosti množicam ostaneta samo jeza in sovražnik, nad katerim jo lahko stresejo. Migrant. Transspolna oseba. Protestnik. Nekdo, ki mu gre lahko še slabše kot tebi. Zato Klein pravi, da fašizem konca časov svoji bazi nima ponuditi praktično ničesar razen sadizma do »drugih«.

Potrebujemo boljšo zgodbo. Potrebujemo življenje

Knjiga se kljub naslovu ne konča pri fašizmu. Konča se pri življenju. Klein in Taylor menita, da niso več dovolj dostopna stanovanja, zdravstvo, socialna varnost, regulacija UI in podnebna politika. Ljudje ne živimo samo od političnih programov. Živimo tudi od predstave o tem, zakaj je vredno živeti. Fašizem ponuja zgodbo. Prihaja propad, zatrjuje. Za propad so krivi sovražniki. A mi smo izbrani. Če bomo dovolj močni, bomo preživeli. Za to potrebujemo zid, bunker, umetno inteligenco, ki ve in zna bolje od nas, kolonijo v vesolju, pravo vero, še večje številke na bančnem računu. Vzemimo, kar še lahko, in postanimo še močnejši, še bogatejši. Onemogočimo, uničimo »druge«. Cilj opravičuje sredstvo.

Proti tako močni zgodbi ni dovolj Excelova tabela boljših javnih politik, pravita Klein in Taylor. Potrebna je drugačna velika zgodba. Občutek pripadnosti, čudenja in vrednosti sveta, ki že obstaja in ga je vredno ohraniti. Kot pravi Naomi Klein: »Poiskati moramo prostore svoje najgloblje ljubezni in se zanje hudičevo boriti!«

To je morda najmočnejše sporočilo knjige. Ne braniti sveta samo zato, ker modeli kažejo, da moramo zmanjšati emisije. Ne braniti demokracije samo zato, ker tako piše v ustavi. Braniti to, kar imamo, zato, ker to ljubimo. Pravo vprašanje zato ne bi smelo biti, koga rešiti, ampak kako rešiti svet, v katerem smo vsi skupaj.

revija Jana